Torek, 10. 9. 2019, 17.47
5 let, 3 mesece
Intervju s psihiatrom in terapevtom Željkom Ćurićem
Kako vzgojiti samomorilca? #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,90
4
V Sloveniji se molk zelo pogosto uporablja kot vzgojna metoda, kot oblika sankcije ali opozorila, pravi psihiater in terapevt Željko Ćurić, ki trdi, da ta vzgojna metoda povečuje samomorilne misli.
Kako vzgojiti samomorilca je naslov predavanja, s katerim je psihiater, terapevt in komunikolog Željko Ćurić dodobra razburkal misli v občinstvu, ki je spremljalo njegovo predavanje v sklopu navdihujočih pogovorov na dogodku TEDx v Novi Gorici. Čeprav je od predavanja minilo že nekaj let, posnetek še vedno kroži po spletu, kar dokazuje njegovo aktualnost.
Pogovor s Ćurićem objavljamo ob svetovnem dnevu preprečevanja samomorov.
Zakaj ste se lotili te tematike oziroma kako ste sploh prišli do povezave med molkom in tišino znotraj družine in samomorilnostjo?
Potem ko sem bil povabljen na TEDx, smo naprej razmislili, kaj od tega, kar počnem pri svojem delu, lahko uporabimo na predavanju in s tem olajšamo življenje tistim, ki bi si predavanje ali posnetek pogledali. Doživel sem preblisk in se spomnil teme, o kateri želim govoriti.
Naslov predavanja Kako vzgojiti samomorilca vsekakor zbudi pozornost …
Da, želel sem ustvariti črnohumorni naslov, ki bi pritegnil, resnica pa je, da je v bistvu povsem realen. Ljudje so se nanj in na predavanje močno odzvali, češ da na to, da z molkom znotraj družine oz. ignoriranjem nehote vzgajamo samomorilca, pa niso niti pomislili.
Zakaj vas je ta tema tako prevzela?
Ker je med Slovenci, gledano statistično, zelo veliko molka.
Spomnim se denimo dogodka v eni od trgovin, ko je neka gospa želela načeti pogovor z mano in ko sem ji odgovoril na njeno vprašanje, se je enostavno obrnila proč in me ni več želela pogledati …
Takrat sem prvič opazil vzorec, ki kaže na to, da je pri vas molk ali ignoriranje nekaj, kar je ljudem privzgojeno in kar uporabljajo kot komunikacijski instrument.
Lotil sem se preverjanja statistike in ugotovil, da je Slovenija po molku druga država v Evropi, takoj za Finsko.
Takrat nisem razumel, za kaj gre, kakšno povezavo imata Finska in Slovenija. Za Fince bi morda rekli, da ne govorijo, ker jih zebe, ker živijo na hladnem, tukaj v Sloveniji pa živimo v paradižu in teh izgovorov ne moremo imeti. Potem sem ugotovil, da imajo Finci, Slovenci in Madžari enak vzorec pri vzgoji.
Kakšna vzgoja je to?
To je vzgoja, pri kateri se molk zelo pogosto uporablja kot vzgojna metoda, kot oblika sankcije, opozorila ali metoda ohlajanja, pri kateri človek pride malo k sebi.
To me je pritegnilo in kar naenkrat sem začel uporabljati korelacijo kulturološko privzgojenega molka z visoko stopnjo samomorilnosti.
Ugotovil sem, da je na Finskem, Madžarskem in v Sloveniji ista zgodba. Da je zgodnja samomorilska odločitev posledica vztrajanja pri molku kot obliki komunikacije, pa čeprav jo ljudje uporabljajo z najboljšim namenom. Pa saj nihče nima namena vzgojiti samomorilca!
Naslov mojega predavanja na dogodku TEDx je seveda paradoks, a človek na koncu ugotovi, da niti ni, ampak da podpira misel, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. Molk je v Sloveniji vedno pomenil vrednoto. Molk je na nek način aristokratski, predstavlja beg od primitivizma, od preklinjanja, od dvigovanja tona glasu … Molk je model olikanosti, za vsem tem pa se skriva to, da se oseba, ki jo ignoriramo, počuti tako, kot da je ni.
Skozi dogodek, ki se mi je zgodil v trgovini, sem ugotovil, da sem prišel živet v deželo, kjer so kuhanje mule, tiha maša in tihi dnevi nekaj, kar je v družinah zelo pogost model.
Skratka, pri izbiri teme, o kateri sem govoril na dogodku TEDx, je šlo za slučajno izbiro, ki pa se je na koncu spremenila v smrtno resno temo.
Ste tudi pri gledalcih začutili, da so v šoku?
Da. Začel sem s humorjem, skozi morbidnost naslova pa sem želel doseči, da bi se poslušalci zazrli vase. Po predavanju je bilo opaziti kar nekaj solza med prisotnimi, nekateri so se spomnili dogodkov iz otroštva, nekateri so ugotovili, da to svojim otrokom počnejo dokaj redno. Očitno sem zadel perečo temo.
Kakšne posledice ignoriranje pusti pri otroku? Gre za odvzem ljubezni v danem trenutku?
Lahko izvedete poskus. Če imate doma psa, ga nekaj trenutkov božajte, potem pa se pretvarjajte, da ga ne vidite. Glejte skozenj. Pes bo ob tem postal izredno vznemirjen, začel bo riniti v vas, iskati vašo pozornost. Psi so odvisni od pozornosti svojih lastnikov.
Pri otrocih pa je zadeva še hujša. Otrok ignoriranje doživi kot negacijo obstoja. Otroku s tem, ko ga ignoriraš, ne sporočaš, da ga nimaš rad, ampak sporočaš: Tebe trenutno zame ni! Ne vem, ali je kaj hujšega od tega, da negiraš obstoj druge osebe.
Starši se ne zavedajo, da so za otroka bogovi, da je njihova beseda za otroka božja – govorim v prispodobah, seveda.
Starševska beseda otroku definira resničnost in starševski stavek se v primeru ignoriranja glasi: Tebe trenutno ni. To otroka spravlja v stisko, a vedno najde izhod. Žal zelo pogosto tako, da okrivi samega sebe. In zato pogosto pride do sklepa: Boljše je, da me ni.
Kaj se zgodi, če otrok pride do tega sklepa?
Če se odloči, da je bolje, da ga ni, v konceptu psihiatrije to imenujemo zgodnja samomorilska odločitev. Ta se iz zavesti otroka pogosto premakne v podzavest in je kot nekakšna tempirana bomba, ki tiktaka do naslednje krizne situacije ali stresnega dogodka, ki je lahko slaba šolska ocena, stres v puberteti, odpoved delovnega razmerja, partnerske težave …
Poglejmo si primer. Nekdo na primer dobi odpoved. Njegova eksistenca zaradi tega ni ogrožena, saj ima prihranjenega dovolj denarja, pa vendar se odloči za samomor. Zakaj?
To dejanje nima nikakršne povezave z aktualnimi dogodki in običajno je tudi nima, razen ko se aktivira notranja bomba in ko sam pri sebi začneš razmišljati, da je bolje, če te ni.
To je trenutek, ko začnemo razmišljati, da je samomor logičen izhod iz situacije, v kateri smo se osramotili, izpadli neumni, nesposobni in nestrokovni.
Zgodba je enako huda, ko se starša med seboj ignorirata. Ko imata tihe dneve, ko kuhata mulo … Otrok tega ne razume, ne ve, da gre za t. i. tiho mašo, vidi samo, da se starša ne pogovarjata, to pa pri otroku zelo pogosto vodi do sklepa, da se enostavno nimata rada.
Otrok lahko preživi Auschwitch, lahko preživi drugo svetovno vojno, a misel, da se oči in mami nimata rada, zanj predstavlja življenjsko katastrofo.
In kar je spet težava, je to, da otrok za to okrivi sebe. Zelo pogosto si otroci domislijo, da so oni krivi za to, da se starša nimata rada.
Seveda se tudi dogaja, da starši občasno okrivijo otroka, češ: Zaradi tebe se prepirava in imava težave. To je spet katastrofa. Otrok bo spet ugotovil, da se nimata rada zaradi njega, in si mislil, da če njega ne bi bilo, bi se starša imela rada, zato je bolje, da ga ni.
Ponavljam: ignoriranje pred očmi otrok ali otroka s katastrofalno izjavo: "Zdaj te mamica nima rada," v komunikacijah lahko sproži tako stisko, da otrok pride do sklepa, da je bolje, da ga ni.
Kaj otroku sporočamo, če ga za kazen pošljemo v njegovo sobo?
To je nekaj drugega. To je zgolj trenutna sankcija, ki traja določen čas. Zanjo smo se dogovorili.
Ignoriranje pa je, ko se v komunikaciji obnašamo, kot da nekoga, ki sicer je, ni.
Je to po vaši oceni najhujša oblika kaznovanja?
Da. Ne vem, če veste, ampak v Sloveniji je trenutno prepovedano na delovnem mestu ignorirati sodelavca, nadrejene ali podrejene stranke, ker so ugotovili, da gre z naskokom za največjo obliko mobinga.
V starih narodih so ignoriranje uporabljali kot smrtno kazen. Stari Grki so na primer kaznovali z izobčenjem. Dobili so ukaz, da se z določeno osebo ne smejo pogovarjati. Zelo pogosto se je zgodilo, da so ljudje v tem primeru po nekaj mesecih storili samomor, saj niso zdržali pritiska izobčenja. Zato je po novi delovni zakonodaji to prepovedano. Če na delovnem sodišču dokažete, da ste bili redno, ponavljajoče se ignorirani, ste dokazali mobing.
Tudi samica v zaporu verjetno velja za eno težjih kazni?
Da, to je najhujša oblika kaznovanja in to ni slučajno. Najtrši so se "omehčali" ravno v samici.
Sami zagovarjate konstruktivno prepiranje. Kako naj bi bilo videti pametno prepiranje?
Ljudi poskušam naučiti, naj se pogovarjajo in prepirajo prilagojeno drug drugemu. Ne spodbujam jih k prijaznosti, ampak k prilagoditvi. Naj skozi empatijo ugotovijo, kakšna je oseba na drugi strani, oseba, s katero se bomo prepirali, in se ji prilagodijo. To pomeni, naj se prepirajo tako, da bo oseba na drugi strani to razumela.
Če točno vem, da moj prijatelj ne mara povišanega tona glasu, ga ne bom dvigoval. Zakaj? Ker želim, da moja beseda do njega tudi dejansko pride.
Ko namreč začnem kričati, me neha poslušati. V takih trenutkih se začne obtoževanje, kdo je na koga kričal, kdo je prepir začel … In na koncu nihče več ne bo vedel, zakaj je spor sploh izbruhnil.
Največje posledice pa vedno nosijo otroci. Tudi če gre za najboljši namen.
S tem sem tudi začel svoje predavanje na TEDxu.
…. Imamo nove sosede. Kakšni so? Odlični, nič se jih ne sliši. Takoj ko slišim, da se nič ne sliši, me začne skrbeti. Kaj se dogaja, kako se skregajo, kako na koncu koncev seksajo?
Tišina je tista, ki mi vedno da misliti.
Vsakih 40 sekund nekdo umre zaradi samomora. Slovenijo je lani količnik samomora uvrščal med deset najbolj ogroženih evropskih držav. Največji problem imamo na vzhodu države. Posebej pa v negativnem smislu odstopa občina Cerkvenjak v okolici Ptuja, kjer si življenje vzame šestkrat več ljudi, kot na primer v Mariboru. Več v spodnjem prispevku iz oddaje Planet 18.00.
4