Dviga plamen se iz ognja, s taborišča našega … (foto)

To je taborniška himna, ki je v Gorenji Žagi tik ob reki Kolpi v desetih avgustovskih dneh zazvenela vsako jutro in vsak večer. Peli so jo taborniki iz Rodu jezerska ščuka Cerknica, ki so se na jasi med strmim gozdnim robom, ozko cesto, po kateri le redko pripelje avto, in reko utaborili za deset dni.

Ob sedmih, ko soncu še ne uspe pokukati izza okoliških gričev, se po taboru razleže oster žvižg piščalke in vzklik "Vstajanje!", nekaj trenutkov zatem pa se začnejo odpirati zadrge šotorov, razporejenih v polkrogu na robu jase.

Čas je za prvo jutranjo telovadbo, ki ji sledi umivanje, zajtrk in priprave na jutranji zbor v krojih.

To so nekakšne taborniške uniforme, svetlo rjave srajce, pošite z našitki taborniške zveze, domačega rodu in veščinami, ki jih tabornik osvaja med letom in na taboru. Ob počasnem dvigovanju zastave proti vrhu jambora zbrani taborniki zapojejo taborniško himno.

Dopoldneve taborniki, po starosti razdeljeni v vode, preživljajo v gozdni šoli. Odpravijo se vsak v svoj kotiček, ki si ga uredijo nekje v bližini tabora. Tam pripravijo ognjišče, sestavijo klopi in druge rekvizite, nato pa skupaj z vodnikom osvajajo nove taborniške veščine: sestavljanje in prižiganje različnih ognjev, pletenje vozlov, Morsejevo abecedo in podobno. Gozdna šola traja do kosila.

Lačni taborniki se pred kosilom zberejo pri zastavi, vsak s svojo menažko in priborom v roki. V taborniški kuhinji se od jutra do večera suka Franci, po taborniško Cime, ki je že pred začetkom taborjenja sestavil podroben jedilnik za okoli 60 taborečih.

Letos so jedilnik prilagodili temi tabora, potovanju okoli sveta, zato sta bila kosilo in večerja v znamenju posamezne države – makaroni so recimo zaznamovali italijanski dan, čevapčiči na srbski dan, goveja juha in pražen krompir pa seveda slovenskega.

In katere so tradicionalne jedi cerkniških tabornikov? "Brez šnit ali šmorna, tradicionalni pa so postali tudi dunajski zrezki, le da enega tabornika na krožniku pričaka presenečenje," v smehu pove Franci. V moki, jajcih in krušnih drobtinah namreč ocvrejo tudi kuhinjsko gobo. Smeha in šal na taborjenju ne manjka, nekatere šale pa postanejo legendarne in se jih taborniki spominjajo še leta.

Kosilu sledi počitek, med katerim lahko taborniki zaplavajo v Kolpi, počivajo v šotoru, visečih mrežah ali pa ustvarjajo na ustvarjalnih delavnicah. Te je letos vodila Zala. "Ustvarjamo obročke za rutke, darilca za skrivne prijatelje, rišemo ali pa okrasimo štabni šotor z izdelki, značilnimi za posamezno državo."

Popoldneve taborniki preživijo v gozdni šoli ali pa ob kakšni od organiziranih dejavnosti. Pod mentorstvom izkušenega lokostrelca se učijo varnega streljanja z lokom.

Veslajo v kanujih, tiskajo v tiskarni, kjer natisnejo razglednice in jih pošljejo domačim, se odpravijo na pohod do razvalin bližnjega gradu in podobno.

Tradicionalen je tudi indijanski dan, ko se vsi našemijo v Indijance in dan preživijo v igranju različnih iger.

Dva dneva taborniki preživijo zunaj tabora. V nahrbtnike pospravijo najnujnejše in se odpravijo na nekaj kilometrov dolg pohod, si na primernem mestu postavijo bivak, v kotličku skuhajo kosilo in tam preživijo noč. Taborniki se tako učijo preživetja v naravi, znajo si postaviti prenočišče s streho nad glavo, varno zakuriti ogenj in podobno.

Taborni ogenj mora v ognjišču goreti od prvega do zadnjega dneva taborjenja. Za to, da ne ugasne, čez dan skrbi dežurni vod, ponoči pa ogenj ter taborniško zastavo čuvajo straže. Straže se razporejajo vsak večer ob večernem zboru in se do jutra menjajo vsaki dve uri. Seveda je prostor ob ognjišču namenjen tudi druženju in prepevanju ob kitarski spremljavi.

Večer pred odhodom domov je čas za krst novih tabornikov. Vsak tabornik ob koncu prvega taborjenja dobi svoje taborniško ime. Ker je krst slovesen dogodek, se odvija v spektakularnem prizorišču – Mihovi jami. Taborniška imena so zgodba zase – večinoma niso prav nič romantična, ampak na duhovit način povzemajo tabornikovo osebnost. Tarzan, Polovička, N'gava, Nalašč in Ötka so le nekatera imena, ki jih bodo od zdaj nosili mladi taborniki.

Zadnji dan na taborjenju je namenjen preverjanju znanja. Če se tabornik izkaže v določeni veščini, mu pripada osvojen našitek. Nato pospravijo tabor in se odpravijo domov, polni spominov na taborniška doživetja. Taborniški Z-D-R-A-V-O do prihodnjega taborjenja!