Torek, 8. 12. 2015, 15.38
9 mesecev, 2 tedna
Spoznajte enega najlepših biserov Zemlje
Japonski turisti obožujejo svetovno naravno dediščino in so redni gostje Škocjanskih jam. Neverjetna scenografija mogočnih jam je povsem prevzela tudi našo ekipo.
Med potjo od Divače do vasi Matavun, kjer je vhod v Škocjanske jame, obiskovalec ne more slutiti, kakšne mogočne podzemne dvorane in kanjoni se skrivajo pod površjem. Da se približujejo enemu najlepših naravnih biserov na Zemlji, pričajo napisi dobrodošlice ob cesti, a to, kar obiskovalce pričaka po prehodu skozi umetno zgrajen vhodni predor, je nad vsemi pričakovanji. Po jamah nas je popeljal naravovarstveni nadzornik Parka Škocjanske jame Tomaž Zorman, ki je sicer gozdar in hkrati jamar.
Škocjanske jame, ki so bile zaradi svojega izjemnega pomena za svetovno naravno dediščino leta 1986 vpisane v seznam pri Unescu, so najpomembnejši podzemeljski pojav na Krasu in v Sloveniji ter sodijo med najpomembnejše jame na svetu.
Škocjanske jame - najpomembnejši podzemeljski pojav na Krasu in v Sloveniji - sodijo med najpomembnejše jame na svetu.
Kdaj obiskati jame?
Idealen čas za ogled Škocjanskih jam je jeseni, ko v kanjonu ni megle tako kot poleti, ko se dobesedno zamegli zaradi kondenzacije. V jamah je 12 stopinj Celzija, za obisk pa se je dobro primerno obuti in se telesno pripraviti. Številne stopnice in vzponi namreč zahtevajo nekaj kondicije.
Ura in pol dolga pot po podzemnem kraškem svetu
V več milijonov let starih jamah je zdaj na voljo okoli 3000 metrov turističnih in okoli 500 stopnic. Vseh turističnih poti skupaj je za 12 kilometrov.
Pot po podzemnem kanjonu reke Reke se začne v Tihi jami, fosilnem rovu, polnem številnih kapniških tvorb, ki so ga odkrili leta 1904. Ob izhodu iz nje nas očara pogled na podzemni kanjon Reke, ki ga prečkamo čez Cerkvenikov most, speljan 50 metrov nad strugo Reke. Po osupljivem sprehodu po Tihi jami pridemo v Šumečo jamo, kjer globoko pod nami buči deroča Reka in se ob prepadnih stenah kanjona počasi bližamo dnevni svetlobi.
Iz jame se na površje vrnemo v Veliki dolini pod vasjo Škocjan in se po strmem pobočju doline vzpnemo na izhodiščno točko, pred informacijski center v Matavunu. Približno uro in pol dolga pot po podzemnem kraškem svetu je polna pričevanj o nekdanjih drznih raziskovalcih, ki so nam utrli pot skozi skrivnosten svet jam. V prvih letih turistične zgodovine je jame obiskalo do sto gostov letno, danes jih pride do 120 tisoč letno.
Delo kraške reke, ki ne potrebuje drugega imena
Cerkvenikov most 47 metrov nad Reko.
Škocjanske jame so sistem 12 jam, ki so bile nekoč povezane, a so s podori postale samostojne jame. (V milijonu let se namreč stopi 50 metrov stropa in ko je strop preveč tanek, se podre.)
So delo reke Reke, edine kraške reke, ki ne potrebuje drugega imena. Izvira pod Snežnikom in po 50 kilometrih površinskega toka doseže Kras in začne raztapljati apnenec. Po 34 kilometrih podzemnega toka pa se pojavi nedaleč od obale Jadranskega morja kot najkrajša italijanska reka Timava.
Vsi jamski rovi so dolgi približno 6 kilometrov, navpična razlika med najvišjim vhodom (Okroglica pri vasi Škocjan) in najnižjim človeku dostopnim mestom v jami – odtočnim sifonom – pa je 205 metrov. Na nekaj mestih se soteska razširi v podzemeljske dvorane. Največja med njimi, Martelova dvorana, je dolga 308 metrov, široka povprečno 89 metrov in visoka 106 metrov. Najvišja točka stropa Martelove dvorane, ki ni odprta za obiskovalce, je 146 metrov nad strugo Reke.
Prvi turist vpisan 1. 1. 1819
Tomaž Zorman, naravovarstveni nadzornik
Sicer pa prvi zapisi o jamah segajo že v 2. stoletje pred našim štetjem. Prava raziskovalna vročica je jame zajela v sredini 19. stol. Leta 1890 so prišli do konca jame – do Mrtvega jezera oziroma prvega sifona.
Ljudje so v Škocjanskih jamah pustili sledi že pred 5 tisoč leti, saj so arheološke raziskave pokazale, da človek v jamah biva že od mezolitika dalje.
1. januarja 1819 so začeli voditi vpisno knjigo obiskovalcev, kar štejejo za začetek turizma v Škocjanskih jamah.
"Zdaj imamo letno približno 120 tisoč obiskovalcev. Zelo rada nas obiskuje strokovna javnost. Posebnost so japonski turisti, ki so navdušeni nad svetovno dediščino. V tem koncu Evrope na primer obiščejo Benetke in Škocjanske jame," nam je povedal naš vodnik, naravovarstveni nadzornik Tomaž Zorman.
Barvne zgodbe tisočletij
Najzanimivejše kapniške oblike v jami se nahajajo v Paradižu, dvorani Orgel, Veliki dvorani in Dvorani ponvic.
Čudoviti kapniki, ki so nastali v Tihi jami, so rezultat tisočletnega odlaganja apnenca, ki ga voda staplja med pronicanjem skozi površje. Barve kapnikov določajo primesi apnenca, tako lahko postanejo črni, če je v apnencu mangan, vendar so črni škocjanski kapniki postali črni predvsem zaradi razsvetljave z baklami in karbidovkami, rdeči zaradi železa oziroma rje, zeleni pa zaradi alg, kar skušajo naravovarstveniki preprečiti. Kapnikom najbolj škodujejo dotiki, ker je na človeški roki kožna maščoba, zaradi česar nova plast sige (raztopljenega apnenca) zdrsi dol in kapnik preneha rasti. Zaradi onesnaženosti vode se apnenec malce hitreje topi, kar pomeni, da kapniki hitreje rastejo, vendar onesnaženje vode lahko pobije tudi jamske živali, ki živijo v jamah, in sicer človeške ribice, hroščki in rakci. V jamah živijo tudi netopirji, a jih med našo kratko odpravo nismo srečali, saj so se poskrili v "zasebne rove".
Vas Škocjan, ki je jamam dala ime, nadzoruje Malo in Veliko dolino, kjer se začne podzemni svet Škocjanskih jam.
Raziskujte Škocjanski park
Razgledna točka nad Veliko dolino
V Škocjanski park se podajte vsaj za en dan. Ponujamo nekaj predlogov, kako preživeti dan na območju klasičnega Krasa.
1. Učna pot Škocjan okrog dolin: park lahko doživite tudi na sprehodu po krožni učni poti okoli udornic Velika in Mala dolina ter skozi vasi Betajna, Škocjan in Matavun. Voden ali samostojen ogled se začne in konča v informacijskem centru. Na njem boste spoznali značilnosti kraških pojavov, reliefne in hidrološke lastnosti, pestro rastlinstvo in živalstvo ter bogato kulturno dediščino tega območja. Učna pot vključuje tudi ogled muzejskih zbirk v Škocjanu.
2. Krasoslovna naravoslovna učna pot Divaški kras: 4,8 km dolga pot vas popelje okrog izredno slikovite udorne doline Risnik, pečine Triglavca do Divaške jame.
3. Divaški kolesarski krog: začne se na železniški postaji v Divači, nadaljuje se proti Škocjanskim jamam, do Rodika, Artviž, Barke v Vremsko dolino, skozi Škoflje in Famlje čez Gabrk do Senožeč, Laž, Golega vrha do Dolenje vasi in čez Čebulovico nazaj v Divačo.
4. Gozdna učna pot Djestence: gre za prvo biomasno gozdno učno pot na Primorskem, dolga je 2,8 kilometra in se vije po gozdu, vzhodno od vasi Senožeče.
5. Planinska pot po soteski Reke: Reka je pred vstopom v Škocjanske jame ustvarila tri kilometre dolgo slikovito sotesko, ki se začne med Škofljami in Vremskim Britofom. Na dvourno markirano pot se lahko podamo iz Matavuna prek Škocjana in Betanje do Reke in ob njej do Škofeljskega mostu ali obratno.
6. Kolesarska pot po parku: 7 kilometrov dolga manj zahtevna kolesarska pot zavije iz informacijskega centra parka Škocjanske jame proti Divači in do Dolnjih Ležeč. Z glavne ceste zavijemo desno proti Betanji in se skozi Škocjan vrnemo nazaj na informacijski center parka.
7. Pot vodnih zakladov: 12 kilometrov dolga pot povezuje Famlje in Dane pri Divači.
8. Brkinska sadna cesta: nastala je z namenom privabiti čim večje število kupcev in obiskovalcev na brkinske sadjarske kmetije. Po sadni cesti se lahko odpravite s kolesom ali avtom.
9. Magajnova pot na Vremščico: 4-urna spominska krožna pot pisatelja in psihiatra dr. Bogomirja Magajna (avtor Brkonje Čeljustnika) se začne pri Športnem centru Vreme v Famljah in se nadaljuje skozi Vremski Britof proti Pivki. Pot se nadaljuje proti vrhu Vremščice, do Dolnjih Vrem in nazaj proti Športnemu centru Vreme.
10. Pot po krajih partizanske bolnice Zalesje: označena pot, po kateri se lahko sami sprehodite, se začne pri cerkvi sv. Antona Padovanskega v Ostrožnem Brdu.
11. Kettejeva pot: nezahtevna enosmerna pot iz Trnovega na Prem vzame od tri do štiri ure zmerne hoje, začne se pred šolo Dragotina Ketteja.
12. Gozdna učna pot Sviščaki: dolga je približno 4,3 kilometra in je speljana krožno, tako da se začne in konča v bližini planinskega doma v počitniškem naselju Sviščaki.
13. Krožna pot vojaške zgodovine: nekdanja italijanska utrdba na Primožu je predstavljala najbolj utrjeno točko ob nekdanji italijansko-jugoslovanski meji. Dolžina rovov v utrdbi je približno 500 metrov. Krožna pot vodi do Šilentabra, skozi turistično vas Narin se nato obiskovalci vrnejo na izhodiščno točko – v Park vojaške zgodovine Pivka.
