Na izlet, kjer imajo odličen golaž in čudovit razgled

Na vrh Šmarjetne gore lahko pridemo tako po cesti kot peš po označenih poteh. Ime je dobila po cerkvi svete Marjete. Če se bomo na vrh odpravili po skritih poteh, bomo lahko opazili terase, na katerih je že v času Rimljanov rasla vinska trta. Očitno je bilo vreme takrat bolj milo kot zdaj. Danes je ta območja prerasel gozd.

Ob hotelu so pred leti oživili mali vinograd, tudi s pomočjo trte z Lenta.

Čeprav smo na vrh že večkrat prišli peš, smo se tokrat odpeljali z avtomobilom, saj sta bila otroka že precej utrujena. Vzpon peš traja približno pol ure, v družbi najmlajših pa neskončno dolgo.

Ko smo parkirali avtomobil na vrhu, smo se odpravili na kratek sprehod, najprej do cerkve in do energijske točke. Nato smo šli še okrog hotela in se razgledali po okolici. Od prvotne cerkve sv. Marjete so ostale le ruševine in zgradili so novo. V njej in zunaj na jugozahodni strani je zelo močna pozitivna energijska točka. Žal je cerkev večinoma zaprta. Zelo lepo jo je obiskati na božični večer, ko je polnočnica.

Kipar in zdravilec zemlje Marko Pogačnik je ugotovil, da energije vesolja (ali kakorkoli jih imenujemo) pridejo prek "anten" – velike cerkve sv. Jošta, od koder gredo do male cerkve sv. Marjete in se spustijo do nekdanje tretje "antene", cerkvice, ki je stala blizu železniške postaje. Od te so se širile do Kranja na sotočju Kokre in Save. Zaradi teh energij je bil Kranj tisočletja kraj, kjer so se ljudje radi naseljevali in živeli. Omogočale so tehnološki in kulturni razvoj ter napredek. To dokazujejo še obstoječi objekti, stara dokumentacija in ne nazadnje arheološke najdbe. Pri arheoloških delih je sodeloval tudi moj mož in mi povedal mnogo zanimivih zgodb.

Po Pogačnikovem mnenju se je zaton cvetoče kranjske industrije začel s trenutkom, ko so pri železniški postaji "teren zravnali" in asfaltirali veliko križišče cest. Vztrajanje, inercija energij je še nekaj časa trajala, potem pa je zamrla. Danes je Kranj le senca nekdanjega mesta, pravi moj mož.

Pod vznožjem Šmarjetne gore in tudi pod Kranjem je nekaj predorov, naravnih ali izkopanih. V enem od njih pod Šmarjetno goro je že od leta 1960 edinstven jamski laboratorij Tular za preučevanje človeških ribic. Žal ni dostopen javnosti zaradi občutljivosti teh posebnih živali.

Ko se nekoliko ohladi, je čas za kulinarični počitek

Ker je postalo kar hladno, smo se šli ogret v hotel, kjer smo si privoščili kosilo.

Za otroka je bil glavni cilj izleta hotelska restavracija. Čeprav glavne jedi nista mogla pojesti, ker je bil trebušček poln, ni bilo težko najti v njem še malo prostora za obilno sladico. Tistemu dodatnemu prostorčku se reče "betsubara".

Za naju je bil glavni cilj lep razgled na Gorenjsko, Alpe, Karavanke, Kamnik, Ljubljansko kotlino, Škofjeloško hribovje in seveda naše stanovanje. Sin je dejal, da je hotel, ki ga vsak dan vidimo skozi naše okno, od blizu čisto drugačen.

Hotel je dobil ime Bellevue (razgled po francosko, op. a.) ravno zaradi čudovitega razgleda na okolico.

Še en vzpon? Zakaj pa ne, saj smo bili z avtomobilom.

Ker smo imeli še dovolj časa, smo se odločili izlet tokrat podaljšati še na sosednjo goro. Ta ima ime po svetniku, ki mu je posvečena cerkev na njej. To je Sv. Jošt, visok dobrih 800 metrov.

Za tiste, ki hodite v gore, bo pohod najprej na eno in nato drugo goro mala malica. Vrhova sta na pogled precej narazen, vznožje pa imata skupno.

Spoznala sem tudi nov glagol in samostalnik: joštanje in joštar. Nanašata se na pohodnike, ki se vsak ali skoraj vsak dan ne glede na vreme povzpnejo do vrha, bodisi zaradi romarske cerkve bodisi zaradi planinske koče.

Izvedela sem tudi, da je že pokojni možev oče, ki je bil novinar v Savi, uporabljal JoŠt, začetnice svojega imena in priimka, ko se je podpisoval pod članki.

Vožnja navzgor je podobno kot pri Šmarjetni gori nekoliko adrenalinska zaradi strmine in ozke ceste. Ampak brez skrbi, cesti sta asfaltirani in pozimi vedno spluženi. Na vrhu smo šli najprej okrog kar mogočne cerkve in potem še v kočo. Cerkev je romarska, ima poseben pomen. Zanimive so svete stopnice, ki vodijo do oltarja. Po njih se ne sme hoditi s stopali, ampak le po kolenih. Navzdol gre po kolenih bolj težko, zato so ob stopnicah že v času gradnje cerkve naredili "tobogan", po katerem se romarji spustijo nazaj. Stopnice odprejo le nekajkrat na leto, ob cerkvenih praznikih, delno jih lahko vidimo skupaj z oltarjem skozi staro vratno ključavnico.

Dostopov do Sv. Jošta je peš veliko več kot po edini cesti. Vsi glavni so označeni s tablami in znaki na drevesih že ob vznožju gore, je pa še nekaj skritih, podobno kot na Šmarjetni gori, vsi pa vodijo na vrh.

Okrog Jošta je veliko pohodniških poti, tudi za celodnevni pohod oz. turo. To so Zabukovje, Rakovica, Pševo, Javornik, Čepulje, Besnica … Meni zanimiva imena krajev, ki večinoma še čakajo na obisk.

Tako kot na Šmarjetni gori je bila poleg lepega razgleda na vse stani Gorenjske za otroka glavni cilj restavracija. Restavracije ni, je planinska koča, ki jo imajo pohodniki zelo radi. Vodi jo priznani kuharski šef in tako dobrega golaža in jote še nisem jedla. S seboj smo imeli malico, ki je nismo pojedli. Prinesli smo jo nazaj. Na vrhu smo pričakali večer in se utrujeni odpravili domov.

Nagradna igra: Kje se skriva vaš najljubši kotiček v Sloveniji?

Odkrivajte Slovenijo skupaj z nami in našimi blogerji ter nam pokažite, kam naj se naslednjič odpravimo na izlet. Imate svoj najljubši kraj v Sloveniji, kamor najraje zahajate? Pošljite nam fotografijo svoje naj slovenske destinacije in se potegujte za kartico Mastercard v vrednosti 40 evrov.