Četrtek, 29. 6. 2017, 8.00
2 meseca, 1 teden
Kulisa v Sloveniji, ki spominja na filmsko uspešnico
Poljakinja Agnieszka se je z dvema Mehičankama najprej odpravila v Mozirski gaj, nato pa še v idilični Robanov kot, kjer so napolnile baterije za naporen delovni teden.
V rubriki Odkrivaj Slovenijo smo gostili že dva tujca, ki živita v Sloveniji. Na potepanje po naši državi nas je najprej popeljal Omar Escobar, posebno prepletanje med slovensko in portugalsko kulturo pa je nato v štirih blogih iskal Portugalec Joao Costa. Vlogo tokratne vodnice je prevzela Poljakinja Agnieszka, ki nam je v prvih dveh blogih razkrila lepote Laškega in Žalca, tokrat pa odkriva naravo v okolici Robanovega kota.
Na naslednji izlet sem se odpravila z dvema Mehičankama, ki zdaj živita v Slovenji, ena je prišla sem na počitnice in prakso, druga pa živi v Slovenijo stalno. Želele smo preživeti en dan v bližini narave, zato smo izbrale za cilj Robanov kot. Načrt izleta smo po priporočilu znancev popestrile s ogledom Mozirskega gaja.
Najprej na znamenite krofe
Iz Ljubljane smo šle zgodaj, pa to zato, da bi pojedle zajtrk v Trojanah. Mojima spremljevalkama je bila zelo všeč ideja obilnega obroka zjutraj, ne samo zato, ker je bil pred nami še cel dan izleta, ampak tudi zato, ker so zajtrki v Mehiki po navadi zelo bogati. Tam za zajtrk jedo na primer fižol ali ocvrta jajca.
Naš zajtrk ni imel toliko kalorij kot mehiški, saj so bili slavni krofi njegova glavna točka. Na Poljskem tudi jemo podobne krofe. Razlika je zgolj v njihovi velikosti - tisti trojanski so izredno veliki! Imamo navado, da krofe jemo predvsem zadnji četrtek pusta, ki se po tem imenuje debeli četrtek. Sicer v Mehiki krofov ne poznajo. Po našem zajtrku smo nabrale dovolj moči za hojo.
Po kratkem potovanju po avtocesti smo zavile proti Mozirju, kjer smo brez težav našle znameniti Mozirski gaj. Pri vhodu ob gaju je stala stara parna lokomotiva, svoji prijateljici pa sem takoj pojasnila njene dvome: takšni vlaki niso v Slovenji več v uporabi.
Tulipanov ni bilo več, ampak Mozirski gaj je kljub temu navdušil
V Mozirskem gaju smo si ogledovale različne vrtove in vrste cvetja, tam je stala tudi mavrica, narejena iz rož. Vzpele smo se na leseni razgledni stolp, nato pa smo se sprehajale ob reki Savinji.
Kljub temu, da je v Mozirskem gaju najlepše, kadar cvetijo tulipani, me pa smo z obiskom zamudile, smo vseeno začutile lepoto drugih vrst cvetja. Rastline sicer niso edina stvar, ki jo lahko vidite v Mozirskem gaju, našle smo tudi papigo. Bila je precej nenavadna: ni bila v kletki, ampak zunaj, njen lastnik pa jo je božal po peresih, kot bi bila pes. Na moje vprašanje, ali se jo lahko dotaknem, je odgovoril, da ne, ker papiga težko prenaša druge osebe in jih lahko ugrizne. Obisk Mozirskega gaja smo končale z ogledom etnografskih objektov, kot je stari mlin.
Robanov kot – odlična sprostitvena idila
Potovanje smo nadaljevale v smeri doline Robanov kot, kamor pelje dolga ovinkasta pot. Robanov kot je idealen kraj za sprehod in popolni odklop od civilizacije. Avto smo parkirale na odmaknjenem parkirišču in začele hojo. Po kratkem času smo ugotovile, da smo ga pozabile zakleniti, zato smo se morale vrniti. Pot smo potem vendarle končno nadaljevale brez drugih ovir.
Prijateljica, ki je bila z mano na izletu, je bila očarana nad lepoto Robanovega kota. Komentirala je, da jo spominja na film Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music). Sama ne morem reči nič drugega - razgled na alpske hribe je zares prečudovit. Nekaj slik z izleta sem poslala svojim staršem, ki so me takoj vprašali, kje sem dobila tako lepe razglednice. Težko so verjeli, da je tam tako lepo.
Do planine Robanov kot pelje gozdnata pot. Po poti nismo srečali nikogar drugega razen konjev, ki so se pasli na enem travniku ob poti. To mi je tudi všeč v Slovenji – pestra ponudba različnih destinacij, ki niso tako zelo turistične in komercialne.
Na Poljskem je pokrajina tudi zelo lepa, ampak hkrati polna turistov, tako da se nekateri bojijo, da bodo naši hribi nekoč preveč poteptani. Po uri hoje smo prišle do planine, kamor smo se usedle za kratek počitek. Kako dobro je včasih uživati v tišini in miru! Tam smo pojedle naše kosilo in se nato počasi vrnile do avtomobila.
Pot nazaj v Ljubljano je trajala malo več kot eno uro in pol - to se pravi, toliko, kolikor prebivalci kakšnega velemesta v Mehiki porabijo v prevoznih sredstvih, da pridejo samo v eno smer.
Nagradna igra: Kje se skriva vaš najljubši kotiček v Sloveniji?
Odkrivajte Slovenijo skupaj z nami in našimi blogerji ter nam pokažite, kam naj se naslednjič odpravimo na izlet. Imate svoj najljubši kraj v Sloveniji, kamor najraje zahajate? Pošljite nam fotografijo svoje naj slovenske destinacije in se potegujte za Mastercard kartico v vrednosti 40 evrov.
