Je to raj? Ne, to je slovenski dragulj, ki je očaral Belgijca.

V prejšnjih blogih sem bil na jugu (Cerknica), na vzhodu (Celje) in potem še na severu (Bohinj). Ni mi preostalo drugega, kot da na svojem četrtem in zadnjem izletu obiščem zahod, in sicer severno Primorsko. Z dekletom sva se ustavila v okolici Idrije, Tolmina in Kobarida.

Vožnja do cilja ni bila prav kratka. Čeprav naju je od cilja ločilo samo 120 kilometrov, je trajala kar dolgo, predvsem zaradi neskončnih ovinkov in začasnih zapor. Kulisa na poti skozi Kobarid je čudovita, saj jo odlikujejo krasni razgledi, ki jih je ustvarila mati narava.

Ali veste, katero je najgloblje slovensko jezero?

Najina prva postaja je bilo Divje jezero, naravni spomenik v Idriji. Jezero je pravi lepotec, čeprav je precej majhno. Zanimivo je, da nihče od mojih znancev, s katerimi sem govoril, ni vedel, da je to najgloblje jezero v Sloveniji. In ko ga opazuješ, si res ne moreš predstavljati, da stojiš na tako posebnem kraju in da so se potapljači v njem potopili tudi do 160 metrov globine.

Ko sva stala tam, si nisva znala razložiti, zakaj ima v imenu divje, saj je bilo vzdušje zelo pomirjujoče. Na tabli ob jezeru sva prebrala opozorilo, da ob močnih nalivih jezero pokaže svojo drugo plat. V sredini se pojavi nekakšen vodni stožec in videti je, kot da bi voda vrela.

Ta kraj je poleg najglobljega jezera znan tudi po tem, da v jezero priteka najkrajša reka v državi. Reka Jezernica meri samo 55 metrov in povezuje Divje jezero z reko Idrijco. Prav zaradi tega so ta kraj leta 1967 razglasili za naravni spomenik.

Za vse tiste, ki niste potapljači tako kot jaz, priporočam to destinacijo zaradi preprostega razloga: raznolikega spektra barv, ki to vodo naredijo tako neverjetno čudovito. Jezero je modre barve, in ko priteče v Jezernico, spremeni barve. Krajša reka je na sredini smaragdne barve, ob robovih, ko se sreča z obrežjem, pa potemni.

Most na Soči: idealen kraj za kratek počitek

Po kratkem postanku v tem čudovitem kraju sva se odpeljala mimo Idrije proti Mostu na Soči. Tudi vreme je postajalo vedno bolj prijazno, oblaki so se umaknili, sonce je zasijalo in temperature so se dvignile nad deset stopinj Celzija. Popolno!

Most na Soči, ki se je do leta 1955 imenovala Sv. Lucija, je tisti kraj, ki ga najbolj povezujem s počitkom in popolno sprostitvijo. V zadnjih letih sem večkrat prišel sem, vsakič, ko sem si zaželel malce miru.

Tukaj sva si vzela malo več časa za počitek: v idilični okolici, ki jo obkrožajo hribi, sva v miru in v neposredni bližini čudovite reke uživala v prvih pomladnih utripih in si privoščila sadno malico. Ujela sva pravi čas, saj je večja skupina turistov ravno odplula z ladjo Lucija. To samoto sva izkoristila tudi za fotografiranje.

Slovenija je polna filmskih kulis: v Tolminu smo našli novo

Najboljši način, da spoznaš novi kraj, je, da se povežeš s tamkajšnjim prebivalstvom. Moje dekle je poklicalo nekdanjo prijateljico iz šole, ki zdaj živi v Tolminu. Srečali smo se ob sotočju Soče in Tolminke.

Tudi tukaj je vladala popolna spokojnost, videla sva samo nekaj ljudi, ki so tekli ob obrežju. Sonce je sijalo in ptiči so žvrgoleli. Moje dekle je bilo veselo, da je po dolgem času spet srečalo svojo prijateljico, tako da je bilo vzdušje še bolj prijetno. Če odvzamemo veter, je bilo res mirno. Čisto drugače kot poleti, ko je ta kraj močno obljuden tudi zaradi številnih festivalov, ki jih gostijo tukaj: Metal Days, Punk Rock Holiday in Overjam.

Šli smo na kratek sprehod mimo nemške kostnice, ki je del Poti mitu. Ta povezuje spomenike na tem območju.

Prišel je čas za kosilo. Našli smo prijetno restavracijo v Zatolminu, ki ponuja odlične lokalne specialitete. Prvič sem poskusil skutno juho. Če jo pojeste s kruhom, je izvrstna. Po juhi sem si privoščil še fritajo. Obe jedi sta precej kalorični, ampak resnično slastni.

Pozneje smo prispeli do Tolminskih korit. Ta slikoviti del Triglavskega narodnega parka je pravi raj, kjer domujejo vodni izviri, naravna okna in slapovi. Nekoliko me spominja na Rakov Škocjan, saj sta oba prava sprožilca navdiha za pisatelje in filmske ustvarjalce.

Šli smo po turistični poti, ki vodi do točke, kjer se srečata Tolminka in Zadlaščica. Od tam smo prispeli še do termalnega izvira, ki teče v Tolminko. Ta izvir ima kar 20 stopinj Celzija, medtem ko ima Tolminka v povprečju sedem stopinj Celzija. Ker je bilo vreme iz minute v minuto lepše, smo lahko naredili ogromno posnetkov.

Zapeljali smo se do Kobarida, ki je znan po bojih med prvo svetovno vojno. Najprej smo se ustavili pri italijanski kostnici, ki jo je leta 1938 odprl Benito Mussolini. Tukaj so shranjeni ostanki več kot 7.000 italijanskih vojakov, ki so bili ubiti med prvo svetovno vojno.

Še zadnja postaja: razgled nad Kobaridom

Spomenik je dobro viden že od daleč, saj stoji na vrhu hriba. Našo pozornost je poleg osmerokotne oblike spomenika pritegnila tudi veličastna cerkev sv. Antona, ki stoji ob spomeniku. Še eno prizorišče, kjer si fotograf lahko da duška in išče najboljše kadre, tako v neverjetnem razgledu kot v čudoviti arhitekturi. Zanimiva se mi je zdela informacija, da spomenik vzdržuje italijanska vlada.

Naša naslednja postaja je bil še en spomenik – Napoleonov most. Tam smo parkirali avtomobil in se peš odpravili do slapa Kozjak. Morali smo izkoristiti ta letni čas, ko ni trume turistov, in narediti kakšno novo fotografijo.

Na koncu smo se ustavili v Kobaridu na kavi in sladici v hiši Polonka. Kot pravi Belgijec sem moral kupiti tamkajšnje domače pivo. Na koncu smo zavili še v Reinkarmiko, ljubko trgovino, kjer reciklirajo oblačila in druge dodatke.

Proti večeru sva se morala odpraviti proti Ljubljani – pred nama je bilo še ogromno, ogromno ovinkov.