Ponedeljek, 22. 5. 2017, 11.29
9 mesecev, 1 teden
Izlet po predlogu Portugalca: Kakšen ognjenik se skriva v Prekmurju?
Tokrat nas je Joao Costa odpeljal na odkrivanje severovzhoda Slovenije, v Prekmurje. Ni ga presunila samo pravljična pokrajina, ampak predvsem bogata kulturna dediščina, ki je močno ukoreninjena v vsakdanjik domačinov.
V letošnji različici uspešne rubrike Odkrivaj Slovenijo smo v raziskovanje naših lepot poslali tujce, ki si ustvarjajo življenje v naši državi. Po Omarju Escobarju iz Hondurasa se nam bo tokrat predstavil zgovorni Portugalec Joao Costa, ki je na prvih dveh izletih odkrival lepote Krasa in slovenske obale, tokrat pa nas popeljal na drugi konec Slovenije – v prijazno in domače Prekmurje.
V desetih letih, odkar živim v Sloveniji, sem spoznal veliko čudovitih ljudi iz Prekmurja, vendar mi še nikoli ni uspelo obiskati te oddaljene pokrajine v glavi kokoške in na stičišču treh sosednjih držav –Avstrije, Madžarske in Hrvaške.
Tokrat smo se tako odpravili proti Panonskemu morju. Včasih so mu tako rekli, ker je bil del območja, kjer je bilo dejansko morje (pred približno desetimi milijoni let) in ki je vključevalo severni del Hrvaške, Srbijo, Romunijo in večji del Madžarske. Ko pustiš za sabo hribovito mariborsko območje in zaviješ v smer Murske Sobote, dobiš res takšen občutek. Ravna pokrajina, ki se razteza do tja, kamor seže pogled, širno nebo, ki objema ves horizont – pokrajina res dobi čisto drugo podobo.
Murska republika, ki je bila ustanovljena 29. maja 1919 in obstajala le do 6. junija 1919, ni bila nikoli uradno priznana. Mogoče je prav ta sedemdnevna neodvisnost tamkajšnjim prebivalcem pustila poseben pečat samosvojosti. Morda na njihovo edinstvenost vplivata tako narečje, ki je pravi izziv za vse, ki ne živijo na tem območju, kot dejstvo, da so obkroženi z različnimi kulturnimi vplivi sosednjih držav. Vsekakor bi za to težko našli pravi odgovor.
Najprej na prvo prekmursko kulinarično pokušino
Ker je bila pot dolga in je bil mlajši potnik že kar nestrpen, smo se najprej ustavili v znani gostilni Rajh, kjer smo doživeli prvi stik z znamenito prekmursko kulinariko. Tradicionalna in zelo okusna gobova juha ter slovenska različica madžarskega langoša sta bili odličen začetek kulinarične predstave. Nemogoče se je izogniti primerjavi tamkajšnje kulinarike s sosednjo madžarsko, zlasti po tem, ko smo za glavno jed naročili bograč, ki zelo spominja na madžarski golaš. Sam podpiram teorijo, da golaž ni izvorno madžarski, ampak skupna jed celotne evropske regije. Zelo podobno jed pripravljamo tudi na Portugalskem, domačini ji pravijo guisado. Seveda gre za približek te jedi, več pa ne bi razpravljal o tem, da ne bom koga užalil.
V gostilni sva poskusila tudi hišno rdeče in belo vino, ki je bilo res odlično. Ne slepite se s prepričanjem, da dobro vino prihaja samo z juga države. To je dokaz, da je Slovenija resnično vinska dežela – od severa do juga.
Tradicija, ki gre iz roda v rod – delujoči mlin na Muri
Po kosilu smo se odpravili do znamenitega mlina na Muri, saj smo se želeli dotakniti moke. To še danes pripravljajo na tradicionalen način, ki ga obvlada več generacij Prekmurcev. Na Muri je še več podobnih mlinov, vendar je ta najbolj znamenit.
Murska Sobota – kot v filmu Larsa von Trierja.
Potem smo odšli še na kavo v umirjeno Mursko Soboto, ki me spominja na prizor iz filma režiserja Larsa von Trierja. Najprej smo se odpravili do mestnega parka, kjer sta jezero in muzej, ki je videti kot kakšen grad. V parku smo preživeli kar nekaj časa. Ko sem opazoval otroke okrog nas, sem pomislil na svoje otroštvo in na to, kako lepo je biti otrok v deželi, ki ima povsod dostop do narave.
Ko smo se odpravljali proti kmetiji Čebelji gradič, smo ugotovili, kako hribovit je del Prekmurja na severu proti Avstriji. Apartmaji, kjer smo nameravali prespati, so del kmečkega turizma, ki je znan tudi po domačem medu. Lastnik nas je toplo sprejel in se z mojim sinom Samuelom takoj odpravil krmit ovce, ponije, pujse in kokoši ter vse preostale živali, ki jih mestni otroci poznajo samo iz knjig in risank. Tudi za nas odrasle je dobro, da občasno vidimo, kako so te živali videti, preden pridejo na prodajne police. Preostali gosti so nas čakali, da bi šli skupaj na ogled panjev. Gre za družinski posel, ki si ga predajajo že tri generacije. Zelo hitro je postalo jasno, da je za našega gostitelja to prava strast. Čebela je v Sloveniji zelo pomembna žival, v zadnjem času pa je bila izpostavljena številnim škodljivim vplivom iz okolja, za kar smo odgovorni prav vsi.
Na kmetiji prodajajo različne vrste medu in odlično domače bučno olje. To zeleno-zlato prekmursko bučno olje ima evropski certifikat kakovosti. Na žalost na kmetiji nismo mogli poskusiti gibanice, ki je najbolj znana sladica na tem bregu Mure. Zelo sem se poglobil v izvor te sladice, ki ima pomembno vlogo v identiteti tega območja. Vsebuje makova semena, orehe, jabolka, rozine in skuto – vse to pa prikazuje raznolikost poljedelstva na tem območju.
V iskanju prekmurskega ognjenika
Še nasvet za vse mlade družine: Vulkanija. Spraševal sem se, koliko ljudi sploh ve, da je na tem območju vulkan. Ko smo se spuščali po hribu, sem si predstavljal, da se sprehajam po njegovem kraterju, a hitro spoznal, da se motim. Stari vulkan je raven.
Novejši doživljajski park, ki je postavljen na območju nekdanjega ognjenika, je zelo pedagoško in interaktivno usmerjen, v njem potekajo številne aktivnosti, ki jih vodijo lokalni vodniki. Je kot nekakšen izlet v središče Zemlje, kot v romanu Julesa Verna, konča pa se z adrenalinsko vožnjo z vlakom v jami. Več vam ne bom povedal, da vam ne bi pokvaril zabave. Obiskovalec lahko kupi kombinirano vstopnico, s katero lahko obišče tudi grad Grad, kjer lahko doživi pravo potovanje v preteklost ter spoznava, kako so včasih izdelovali lokalna oblačila in kako je nastajalo žganje. Okolica gradu ima nedvomno velik potencial za kakšen poletni festival. Me prav zanima, ali že kaj razmišljajo o tem.
Preden smo odšli, smo končno zagledali štorkljo, o kateri so nam veliko pripovedovali znanci. Zagledali smo jo na vrhu dimnika stare hiše. Samozavestno je stala v svojem gnezdu in me spominjala na naše na Portugalskem.
Ko sem še enkrat pogledal tista čudovita polja, ki segajo v neskončnost, je bil občutek nostalgije neizogiben. Spet sem začutil okus po potovanju, ki me je pred mnogo leti pripeljal v Slovenijo. Vesel sem, da me je takrat ta občutek tako prevzel, saj je tukaj resnično fantastično.
Nagradna igra: Kje se skriva vaš najljubši kotiček v Sloveniji?
Odkrivajte Slovenijo skupaj z nami in našimi blogerji ter nam pokažite, kam naj se naslednjič odpravimo na izlet. Imate svoj najljubši kraj v Sloveniji, kamo najraje zahajate? Pošljite nam fotografijo svoje naj slovenske destinacije in se potegujte za noro nagrado – računalniško tablico. Pohitite, žrebanje bo že 1. 6. 2017!