Nedelja, 29. 10. 2017, 4.00
6 let, 5 mesecev
Barbara Hrovat, lastnica vintage butika: Če si v kavbojkah ali obleki, se boš drugače nosil, to pa vpliva na vse #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,63
1
V središču Ljubljane na Gosposvetski cesti lahko najdemo vintage butik, ki jih je v Ljubljani malo. Njegova lastnica je Barbara Hrovat, ljubiteljica mode, nakupovanj in potovanj, ki je v butik združila vse tri hobije. V njeni trgovinici ne boste našli le oblačil, temveč tudi zgodbe in prijeten pogovor z lastnico, pri kateri lahko hitro slišite, da je odraščala čez lužo.
Ko stopiš v butik Vintage Divas, takoj začutiš, da si stopil v neki drugi čas. Ne samo oblačila, tudi glasba in oprema poskrbijo, da za trenutek pozabiš na to, da smo v letu 2017. Barbara Hrovat je ponosna na to, da je butik lep, da se stranke v njem dobro počutijo in da nimajo občutka, da prodajajo kose iz druge roke. Barbara namreč ponuja vintage oblačila, razliko med njimi in kosi iz druge roke pa jasno opiše.
Dobro ohranjeno modo iz nekega drugega časa je spoznala v Kanadi, kjer je odraščala, nato pa spoznala bodočega moža, Slovenca, in se z njim preselila v Slovenijo. Tu je pred petimi leti odprla svojo vintage trgovino, v kateri neizmerno uživa.
Niso zanimivi samo kosi, ki jih prodaja, temveč tudi njeno razmišljanje o visoki modi, klasiki in trgovinah s hitro modo, v katerih ne kupuje skoraj nikoli. No, tam kupi samo en kos.
Kakšna je razlika med trgovino z oblačili iz druge roke in vintage trgovino?
Ljudje večinoma mislijo, da gre za oblačila iz druge roke, a je razlika. Neka gospa mi je rekla, da sem kustosinja rabljenih oblačil, kar se mi je zdelo lepo (smeh, op. p.). Pojasnila sem ji, da je vintage vse od leta 1920 do leta 1990. Vse pred tem spada pod antiko in takšne ohranjene kose težko najdeš, takšni so bolj za v muzej. Sicer sem že imela kakšno stvar iz tistega obdobja, na primer žensko oblačilo s svilenim zgornjim delom, a svila žal čez čas razpade. Na to največkrat vpliva znoj; kombinacija znoja in beljakovin v svili povzroči razpad materiala.
Nič nimam proti trgovinam z oblačili iz druge roke, a so drugačne od vintage trgovin. Lahko sicer najdeš kakšen dober kos, a jaz ponujam bolj izbrane. Gledam tudi na to, ali je kos res nekaj posebnega, ali je klasičen, saj klasika nikoli ne gre iz mode. Dober plašč znamke Burberry imaš vse življenje.
Razmišljanje o modi je pravzaprav precej zapleteno, prav tako nakupovanje. Začneš z osnovami, potem pa na tem gradiš svojo garderobo.
Barbarina hčerka, modna oblikovalka Julia Kaja Hrovat, ob tem pojasni, da ni nujno, da bodo poznejši kosi in kosi iz prvega desetletja 21. stoletja kmalu veljali za vintage kose, saj zaradi slabše kakovosti morda sploh ne bodo preživeli. Tu je potem še slabše ravnanje z oblačili, saj zanje ne skrbimo več tako, kot so včasih.
Vi torej ponujate samo vintage oblačila?
Tako je. Dobila sem tudi veliko rut iz leta 1920, ki so jih gospe oprale, zlikale, zložile in pospravile v predal, kjer so bile kar malo pozabljene. Ko sem jih dobila, vse lepo zložene, sem jih odprla, a so bile vse preperele, kjer so bile zložene. Na žalost. Kos moraš nositi, da živi. Moraš ga nositi, uporabljati. Tudi na bolšjem trgu sem nekoč našla svileno kombinežo, ki je bila verjetno del dote. Enkrat na leto jo je vzela ven, oprala, zlikala in dala nazaj v predal. Tista je bila brezhibna, ker je bila pravilno pospravljena, zavita v papir.
Danes, če kupuješ hitro modo, nikoli nimaš časa, da bi skrbel za to, da kosi ne bi razpadli. Če imaš kakšen lep kos, pa je pomembno, kako ga čistiš, pospraviš.
Dobro je menjati poletno in zimsko garderobo. Omaro je treba ob menjavi letnega časa sprazniti, jo počistiti in pregledati, ali so vsi kosi čisti. Če je kakšen madež, bodo prišli molji, pa tudi če je sintetika, a načeloma gredo samo na najboljše blago.
Vzamete tudi kakšen kos, ki je nastal po letu 1990?
Če je novejši, sprejmem samo visoko blagovno znamko, najnižja, ki jo vzamem, je Max Mara. Ti kosi so iskani, tudi prestižni in boljše kakovosti. Znamke današnjega časa delajo tri kolekcije: haute couture (visoka moda), ki se jo pokaže na brvi in prodaja v najboljših butikih, prêt-à-porter (pripravljeno na nošenje), ki jo najdeš v veleblagovnicah, ter tretji razred, kose za outlet.
Veliko ljudi ne ve; če gredo v outlet, mislijo, da so kupili kos iz prejšnje sezone s kakšno napako. Tako je včasih res bilo, a danes šivajo za outlet. Vendar je, ker je cena nižja, slabša tudi kakovost.
Slovenska oblikovalka Blanka Slak Rupnik na Dunaju ob bok Pradi, Chanelu in Vuittonu
Kako to, da ste se odločili za odprtje takšne trgovine?
Z njo sem združila vse svoje hobije: potovanje, nakupovanje in modo. Že od nekdaj nakupujem vintage kose. Poleg tega nimam predsodkov in imam zelo rada lepe stvari. Prišlo je neko obdobje v devetdesetih letih, ko mi moda sploh ni bila všeč ... Prisegam pa na klasične modele, dober material in dober kroj. Pa tudi višje cenovne znamke, ker je na žalost razlika v tem, kako kos stoji in kakšno blago je uporabljeno.
Vse to pa sem vedno našla v ZDA in Kanadi. Pri nas imamo na primer Karitas ali pa Rdeč križ, tam pa v teh charity shops (dobrodelne trgovine) najdeš tudi visoke blagovne znamke, včasih se čisto nove kose z etiketami. Za malo denarja. Rada sem lepo oblečena, rada imam lepe stvari, rada zapravljam, a imam rada denar tudi za kaj drugega, kot so na primer potovanja.
Kako pa Slovenci jemljejo trgovine iz druge roke in podobne vintage trgovine?
Jaz jih poskušam ves čas izobraževati v trgovini. Nekateri imajo predsodke in jih ne boš nikoli spremenil … Stalno prihajajo v trgovino ljudje z vprašanjem, ali kaj prodamo. Koncept jim ne gre v glavo. Moja trgovina je malo drugačna od preostalih trgovin rabljenih stvari, saj me je v preostalih vedno motilo, da niso lepe. Malo je takšnih, ki so narejene kot butik, in s tem hočem predstaviti, da ponujamo kakovostno in trajno modo. Da to ni kar potrošno ... Zdi se mi, da se je to kar malo izgubilo.
Jaz imam na primer v svoji garderobi kar nekaj stvari, ki jih sicer ne morem več spraviti nase, a mi nekaj pomenijo. Morda sem to nosila na nekem dogodku, vsak ima neko zgodbo. So tudi gospe, ki bi mi prinesle določene stvari, a se ne morejo ločiti od njih, tako so navezane. Tudi če jih ne nosijo.
Pri mladih pa tega več ni, kajne?
Ne, to se mi zdi škoda. Sem pa pred nekaj leti doživela tudi to. V prejšnjem butiku smo imeli dve oblekici iz petdesetih let iz tafta. Neko dekle je imelo valeto in pomeri to obleko ... Bilo je kot princeska! Pri naših kosih je velikokrat tako, da stranke rečejo, da jim je zelo všeč, a si tega ne bi upali nositi. Ta deklica je pa rekla, da bo pripeljala še prijateljico, da si bo našla en kos in da si bosta skupaj upali. Potem je res tudi prijateljica našla kos zase. Bili sta letom primerno oblečeni, a nekaj posebnega.
Če bo njuna generacija imela takšno mentaliteto še naprej ... To ni pomembno samo pri oblačilih, ampak vpliva tudi na tvoj značaj. Obleka naredi človeka. Pomembno je, kako se nosiš, oblačilo veliko vpliva na to. Če si v kavbojkah ali v obleki, se boš drugače nosil, to pa vpliva na vse.
Kakšne kose ljudje pri vas iščejo največkrat?
Težko rečem, ker iščejo vse. Včasih samo hlače, potem krila ...
Kaj pa klobuke, teh imate v butiku kar precej?
Ne morem verjeti, koliko klobukov prodamo! Od nečaka neke gospe sem kupila več kot dva tisoč klobukov, imela je trgovino v Belgiji. Ti klobuki so ji ostali, ko je zaprla trgovino, so pa iz obdobja petdesetih in šestdesetih let prejšnjega stoletja.
In grejo v prodajo?
Ja. Slamnike sem vse prodala, ostalo je še nekaj otroških, prodala pa sem tudi vse majhne, miniaturne klobučke. Čeprav ne vidiš veliko ljudi, ki bi nosili klobuk. Ena Američanka ga je na primer kupila samo zato, ker ji je bil všeč. Imamo neko stranko, ki pride na vsake dva meseca in nakupi kar nekaj klobukov, ta pa jih tudi nosi.
Kako skrbite za kose, da ostanejo lepo ohranjeni?
Preden gre na obešalnike, gre vse v čistilnico ali pa stvari operemo ročno. S tem imam kar precejšnji strošek, zato so moje cene malo višje. Strašno se namreč bojim, da bi se med tkaninami kaj zaredilo. Med hrambo pa uporabljamo tudi papir.
Vi osebno si kdaj kupite kakšen kos v trgovini hitre mode?
Kakšne pajkice, sicer pa raje ne. Za spodnje perilo sem na primer vedno veliko zapravila, saj gre za nekaj osnovnega, kar sicer nosiš spodaj in nihče tega ne vidi, a ti veš, kaj nosiš. Zaradi tega se tudi drugače počutiš. Kupovala sem znamki La Perla in Triumph, ko tukaj ljudje sploh še niso vedeli zanju, jaz pa sem kupovala v Kanadi. En tak modrček sem celo prodala v svojem butiku in je bil brezhiben.
Veste, da me je tudi malo strah kupovati hitro modo. Ženske se morajo navaditi, da morajo vsak kos, ki ga kupijo v takšnih trgovinah, oprati. Slišala sem namreč zgodbice, ko so neke ženske nakupile modrčke, ena ga je oblekla, ne da bi ga oprala, pa se ji je na koži naredil izpuščaj, ki je rastel in rastel. Izkazalo se je, da se je v modrček zažrla neka žuželka in naredila celo gnezdo.
Poleg tega ne vemo, kakšne kemikalije uporabljajo pri proizvodnji.
Mislite, da se bo mnenje Slovencev o trgovinah iz druge roke in vintage butikih kaj spremenilo?
Upam. Upam, da bodo ljudje postali bolj ... Ne drzni, ampak da si bodo upali ustvariti svoj stil. Ni treba biti od glave do pet oblečen v vintage oblačila.
V pogovor poseže Julia Kaja in ga lepo sklene: "Gianni Versace je rekel: Ne sledite slepo trendom. Moda naj si vas ne lasti, sami se odločite, kaj ste in kaj hočete izražati z načinom oblačenja in življenja. To zelo lepo povzame."
1