Zrak kot najmanjši skupni imenovalec družbe

Kot je na današnji novinarski konferenci povedal Janša, ki je poleg Irene Preda, Irene Tomažin in Boštjana Narata eden do avtorjev predstave, širši kontekst za predstavo Zraka! ponuja vprašanje, kako danes biti skupaj, od mikroravni, torej družine, do družbe, kjer smo drug drugemu tekmeci in tekmice in kjer je radikalni individualizem postal modus bivanja.

Najti izraz v dihanju brez glasu Predstava Zraka! morda res ne prinaša odgovora, razvija pa ga na elementarni ravni z nekoliko pesimističnim, minimalnim skupnim imenovalcem, ki ga imamo: zrakom. Po besedah Irene Tomažin so dihanje skupnega zraka preizkušali tudi pri pripravljanju predstave, kjer so iskali veščine, ki so vsem skupne, v katerih so se vsi našli, zanima pa jih tudi, kje se bodo srečali z gledalci in gledalkami, s katerim bodo med predstavo dihali isti zrak.

V predstavi sodelujejo tako plesno kot pevsko podkovani, a za pevko Ireno Preda je bil eden od izzivov tudi ta, kako najti izraz brez glasu.

Poseči v tisto, kar je samoumevno

"Ko ostaneš sam z dihanjem in to začneš poimenovati, ugotoviš, koliko vsebine je v samem dihanju," je povedala Irena Tomažin, ki je poudarila, da dihanje deluje samo po sebi, da bi delovalo pravilno, se moramo prepustiti. V predstavi Zraka! pa so posegli ravno v samoumevnost diha. Kot je povedala Irena Preda, je zanimivo, kako lahko osnovni element diha ustvari pokrajino, občutke, asociacije, še težje pa je pri nastopanju ostati samo pri dihu.

Kot je povedala Jelena Rusjan, ena od nastopajočih, pri nastajanju predstave spoštuje odločitev avtorjev, da ta ostane tako čista, brez nepotrebnih gledaliških elementov. Ostane samo dih, ki pa ponuja ogromno. "Vsi dihamo, dihanje je samoumevno, a v predstavi se pokaže, kako širok je njegov diapazon in imaginarij."