Ves svet mora videti ta sporočila. Zakaj? Da se ne bi več ponovilo.

Kako so fotografije lahko poštene in neposredne pri upodabljanju vidnega in tako predstavljajo pomemben odmik od propagande vladnih aparatov in marionetnih medijev, je mladi James Nachtwey, rojen leta 1948 v Združenih državah Amerike, spoznal med vietnamsko vojno. Na eni strani je namreč spremljal, kaj sporoča ameriška politika, na drugi strani, kaj svetu iz te vojne predstavljajo dokumentarni fotografi.

Spoznanje, da fotografija lahko (vsaj delno) spremeni potek dogodkov in pri ljudeh vzbudi sočutje, zavedanje za krivične okoliščine življenja drugega, je bilo ključno za njegovo angažirano fotografsko pot. Motivacija za njegova spremljanja kriznih žarišč po vsem svetu v več kot 30 letih pa etična nuja, da upodobi to, kar bi sicer morda želeli spregledati. Da spregovori o nesprejemljivem, o grozotah in krutostih človeškega, o temnih lisah političnega in družbenega.

To, da pokaže tisto, čemur je priča v vojnah in humanitarnih krizah, je njegova dolžnost, odgovornost, del novinarske etike, pravi fotoreporter, ki je svoje posnetke objavil v številnih mednarodnih publikacijah, med njimi National Geographic, Life, El Pais in L'Express. Od leta 1984 je tudi stalni sodelavec ameriške revije Time. Med letoma 1986 in 2001 pa je bil tudi član fotografske agencije Magnum ter eden od ustanovnih članov agencije VII.

"Te zgodbe so večje od nas" "Čeprav nikoli ne moreš narediti dovolj, saj so te zgodbe vedno večje od nas. Lahko pa naredim le najbolje, kot lahko. Moje fotografije, takšne kot so, so najboljše, kar lahko naredim," je med drugim povedal v svojem fotografskem in besedilnem eseju, na predavanju o svojem delu, ki je v okviru festivala Slovenia Press Photo v ponedeljek potekalo v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

Dolg aplavz – poklon izjemnemu delu in izraz pretresenosti Dolg aplavz v znamenju poklona izjemnemu delu Jamesa Nachtweya, izraz pretresenosti in ganjenosti prisotnih v dvorani je poleg fotografove pregledne razstave v Galeriji Cankarjevega doma še ena potrditev, kako vreden je bil štiriletni trud SPP, Zavoda za promocijo fotografije, ki organizira festival novinarske in dokumentarne fotografije Slovenia Press Photo. Toliko časa so v zavodu po besedah direktorja Mateja Leskovška potrebovali, da jim je legendo med vojnimi fotografi z velikim ponosom uspelo pripeljati k nam.

Delo, za katero zastavlja življenje Po diplomi iz umetnostne zgodovine in politični ved je Nachtwey postal fotograf samouk. Med letoma 1976 in 1980 je deloval kot novinarski fotograf v Novi Mehiki ter se leta 1980 preselil v New York, kjer je ustvarjal kot svobodni fotograf in se pozneje pridružil agenciji Black Star.

Od svoje prve fotoreporterske naloge, ko je fotografiral nemire na Severnem Irskem, njegovi zavzetost in predanost za poročanje s kriznih žarišč nista usahnili. Tudi v Sloveniji se je zaradi svojih nalog, na poti iz Azije – ne dolgo nazaj je bil na območju nepalskega potresa, spremljal je tudi odkritja množičnih grobišč v Maleziji – v Ameriki ustavil le za kratek čas, za dva dni.

Zase pravi, da je deloholik, da tudi takrat, ko ne fotografira in ni na kakšnem od žarišč, o tem neprestano razmišlja, piše in se pogovarja. Svoje delo je brezkompromisno – zanj vsakič znova zastavlja svoje življenje – posvetil vlogi "govornika v imenu žrtve", kot je avtorja med drugim opredelil kustos ljubljanske razstave in njegov agent Alain Mingam.

"Ne gre zame, temveč zanje" "Ko si priča takim (groznim in krivičnim, op. a.) stvarem, ne gredo stran, ostanejo del tebe. To moraš znati nositi in verjeti moraš v to, kar delaš," še pravi fotograf, čigar delovna etika je prežeta z močnim spoštovanjem, sočustvovanjem s portretiranci in zavzemanjem za človeško dostojanstvo. A kot pravi, pri vsem tem ne gre zanj, temveč za ljudi, ki vse to – vojne, lakoto, bolezen, katastrofe … -doživljajo.

Na terenu pa njegovo sočutje ni le simbolično. "Nachtwey se spravi na kolena, na raven mater in njihovih otrok, ki od lakote umirajo v Sudanu, kot zapuščeni otroci v neki od boga pozabljeni luknji v Romuniji, kot amputirane žrtve barbarskega etničnega čiščenja v nekdanji Jugoslaviji ali ljudje v Čečeniji, ki se jim je odrekel ves svet. Ker ti moški in ženske začutijo, da se je svet spustil na njihovo raven, lahko sprejmejo to, kar bi drugače razumeli kot grotesken napad na svojo zasebnost, vsiljive fotografske leče, ki si od blizu želijo ogledati njihovi žalost in trpljenje," kot je o njegovem delu zapisal Mingam.

Naj se to ne ponovi – to nam polaga na srce "Fotografije in novinarstvo ne bodo spremenile človeške narave. Ne glede na to, kaj naredimo, ne bomo spremenili krutosti, presegli zlobe, agresije … vsega, kar je del človeške narave. Vendar pa lahko s tem, kar delam, lahko vplivam na posamezne okoliščine."

Torej imamo lahko vpliv in moč, da to preprečimo ali ustavimo, navdihuje fotoreporter. Vse skupaj pa se začne pri vednosti in sočutju. Ko se v svetu udobja in miru soočamo s podobo protičloveških dejanj, trpljenja, smrti in žalosti. Ko se vedno znova sprašujemo, kako lahko to človek počne človeku in pri tem gledamo v fotografijo cerkvenega funkcionarja, kako v oboroženem spremstvu v helikopterju preletava Gvatemalo, ter zremo v kri in solze anonimnih žrtev, spremljamo institucionalno nasilje, bojišča, od trpinčenj, grozot, lakote in orožja uničene ali usmrčene posameznike in posameznice. "Ko se ljudje nečesa zavedajo, se lahko šele začnejo spremembe." Zato je, kot verjame Nachtwey, pomembno, da sporočila z njegovih fotografij vidi svet. Da so del množičnih medijev, s tem pa tudi kolektivne zavesti. Zato, da se to, čemur je bil sam priča, ne bi ponovilo. To nam polaga na srce.