Torek, 9. 6. 2015, 15.01
2 meseca, 1 teden
Ves svet mora videti ta sporočila. Zakaj? Da se ne bi več ponovilo.
Kako so fotografije lahko poštene in neposredne pri upodabljanju vidnega in tako predstavljajo pomemben odmik od propagande vladnih aparatov in marionetnih medijev, je mladi James Nachtwey, rojen leta 1948 v Združenih državah Amerike, spoznal med vietnamsko vojno. Na eni strani je namreč spremljal, kaj sporoča ameriška politika, na drugi strani, kaj svetu iz te vojne predstavljajo dokumentarni fotografi.
Spoznanje, da fotografija lahko (vsaj delno) spremeni potek dogodkov in pri ljudeh vzbudi sočutje, zavedanje za krivične okoliščine življenja drugega, je bilo ključno za njegovo angažirano fotografsko pot. Motivacija za njegova spremljanja kriznih žarišč po vsem svetu v več kot 30 letih pa etična nuja, da upodobi to, kar bi sicer morda želeli spregledati. Da spregovori o nesprejemljivem, o grozotah in krutostih človeškega, o temnih lisah političnega in družbenega.
To, da pokaže tisto, čemur je priča v vojnah in humanitarnih krizah, je njegova dolžnost, odgovornost, del novinarske etike, pravi fotoreporter, ki je svoje posnetke objavil v številnih mednarodnih publikacijah, med njimi National Geographic, Life, El Pais in L'Express. Od leta 1984 je tudi stalni sodelavec ameriške revije Time. Med letoma 1986 in 2001 pa je bil tudi član fotografske agencije Magnum ter eden od ustanovnih članov agencije VII.
Od svoje prve fotoreporterske naloge, ko je fotografiral nemire na Severnem Irskem, njegovi zavzetost in predanost za poročanje s kriznih žarišč nista usahnili. Tudi v Sloveniji se je zaradi svojih nalog, na poti iz Azije – ne dolgo nazaj je bil na območju nepalskega potresa, spremljal je tudi odkritja množičnih grobišč v Maleziji – v Ameriki ustavil le za kratek čas, za dva dni.
Zase pravi, da je deloholik, da tudi takrat, ko ne fotografira in ni na kakšnem od žarišč, o tem neprestano razmišlja, piše in se pogovarja. Svoje delo je brezkompromisno – zanj vsakič znova zastavlja svoje življenje – posvetil vlogi "govornika v imenu žrtve", kot je avtorja med drugim opredelil kustos ljubljanske razstave in njegov agent Alain Mingam.
Na terenu pa njegovo sočutje ni le simbolično. "Nachtwey se spravi na kolena, na raven mater in njihovih otrok, ki od lakote umirajo v Sudanu, kot zapuščeni otroci v neki od boga pozabljeni luknji v Romuniji, kot amputirane žrtve barbarskega etničnega čiščenja v nekdanji Jugoslaviji ali ljudje v Čečeniji, ki se jim je odrekel ves svet. Ker ti moški in ženske začutijo, da se je svet spustil na njihovo raven, lahko sprejmejo to, kar bi drugače razumeli kot grotesken napad na svojo zasebnost, vsiljive fotografske leče, ki si od blizu želijo ogledati njihovi žalost in trpljenje," kot je o njegovem delu zapisal Mingam.
Torej imamo lahko vpliv in moč, da to preprečimo ali ustavimo, navdihuje fotoreporter. Vse skupaj pa se začne pri vednosti in sočutju. Ko se v svetu udobja in miru soočamo s podobo protičloveških dejanj, trpljenja, smrti in žalosti. Ko se vedno znova sprašujemo, kako lahko to človek počne človeku in pri tem gledamo v fotografijo cerkvenega funkcionarja, kako v oboroženem spremstvu v helikopterju preletava Gvatemalo, ter zremo v kri in solze anonimnih žrtev, spremljamo institucionalno nasilje, bojišča, od trpinčenj, grozot, lakote in orožja uničene ali usmrčene posameznike in posameznice. "Ko se ljudje nečesa zavedajo, se lahko šele začnejo spremembe." Zato je, kot verjame Nachtwey, pomembno, da sporočila z njegovih fotografij vidi svet. Da so del množičnih medijev, s tem pa tudi kolektivne zavesti. Zato, da se to, čemur je bil sam priča, ne bi ponovilo. To nam polaga na srce.