Uprizoritev drame Pabla Picassa in novo delo Iva Svetine o jeziku kot orožju

Muzeum, zavod za umetniško produkcijo, usmerjeno k raziskovanju razmerij med različnimi področji umetnosti: likovne umetnosti, arhitekture, dramatike, glasbe in giba, že od leta 1994 vodi, povezuje in navdihuje dramaturginja, igralka, scenografka, režiserka, producentka in kuratorka Barbara Novakovič Kolenc. In nič drugače ni tudi ob njegovi 20. obletnici, za zaznamovanje katere je ustvarjalka v treh projektih, dveh predstavah in pregledni razstavi, združila različne produkcijske in kreativne sile ter (raziskovalne) pristope in vsebine.

Pablo Picasso je napisal dve drami, ena bo uprizorjena pri nas "Nastopajo sadje, zelenjava, tišina, gledališka zavesa in tesnoba. V uprizoritvi nas tudi zebe in smo lačni," nekaj akterjev in vzdušja iz predstave Source Image: Gledališče pisem iz avtorske trilogije vodilne sile zavoda Muzeum, uprizorjene po dramskem besedilu Za rep ujeta želja Pabla Picassa, za vtis predstavi Barbara Novakovič Kolenc.

Španski slikar Picasso je napisal dve drami, ki v klasičnem gledališkem kontekstu veljata za neuprizorljivi, linearni in farsi, pojasnjuje ustvarjalka. Prva, ki je bila morda posledica seans z Lacanom, je Za rep ujeta želja, druga pa je nastala pod naslovom Štiri male deklice leta 1944.

Prav prvo slikarjevo dramo, ki jo je mogoče razumeti kot raziskavo razmerja med besedo in skico, med likovnim in tekstualnim, je Barbara Novakovič Kolenc izbrala za zadnji del svoje trilogije. Picasso jo je napisal v treh dneh januarja 1941 v Parizu. Besedilo je tudi ilustriral z avtoportretom iz ptičje perspektive in z več skicami scenografije.

Javno ga je prvič predstavil leta 1944 v pariškem stanovanju Zette in Michella Leirisa. Dramo je režiral Albert Camus, brali pa so jo Simone de Beauvoir, Jean Paul Sartre, Dora Maar, Germaine Hugnet in drugi. Drama absurda, ki je v svoji prvi uprizoritvi pred 70 leti doživela formo radijske igre in ki v svoji preteklosti nosi neposreden stik s takratno francosko umetniško in filozofsko sceno, bo svojo avtorsko različico doživela v ljubljanski Jakopičevi galeriji. Premierno bo predstavljena 13. decembra, ponovitve bodo sledila med 14. in 16. decembrom.

Pod njeno režijo se podpisuje Barbara Novakovič Kolenc, njeno delo pa je tudi prostorska postavitev uprizoritve, ki jo narekuje fizična zasnova galerije. Pri tem se je tako ukvarja z razmerjem med dramskim besedilom in arhitekturo, z vprašanjem umestitve gledališča v galerijo.

V tem sodeluje s performerji Ivanom Peterneljem, Petro Govc, Sanjo Nešković Peršin in Matejo Rebolj. Kostumi so delo Alana Hranitelja, izbor glasbe pa je naredil direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljana Blaž Peršin.

Jezik je lahko tudi orožje, ne le orodje "Moji zadnji dve drami sta nastali na pobudo ženske. Stolp je spodbudila takrat še umetniška direktorica Slovenskega mladinskega gledališča Uršula Cetinski, drugo pa Barbara Novakovič Kolenc," pravi pesnik in dramatik Ivo Svetina. Vabilo, kar ni pisanje po naročilu, temveč delo, ki je plod določene komunikacije, kot pravi pisec, pa je nekaj najlepšega, kar se ustvarjalcu lahko zgodi. Torej to, da je vabljen in da se mu ni treba ponujati, dodaja.

Takšno je ozadje novega Svetinovega dramskega besedila z naslovom ABC oder Krieg, quasi una fantasia, ki ga je napisal na pobudo Muzeuma. Temelji na obdobju med letoma 1831 in 1835, dogaja se na Dunaju, kjer se srečujejo jezikoslovci in literati Jernej Kopitar, Vuk Karadžić, Matija Čop in France Prešern v trenutku, ko se oblikuje pisava, zapis slovenskega jezika.

Dramo je avtor zgradil na podlagi članka, ki ga je bral v 90. letih v Zagrebškem vjestniku, v katerim so pisali o tem, da je bil slovenski jezikoslovec Jernej Kopitar (igra ga Peter Musevski) zaslužen za (jezikovni) spor med Hrvati in Srbi, s tem ko je podprl srbsko jezikoslovno reformo Vuka Karadžića (igra ga Ivan Bekjarev).

To, kar je lahko sporno na ravni jezika, pa (lahko) sproža konflikte tudi na drugih ravneh, kulturni, politični, religiozni in podobno. Polemike v drami tako potekajo med Francetom Prešernom (igra ga Jure Ivanušič) in Matijo Čopom (igra ga Borut Veselko) ter med Kopitarjem in Vukom.

Zgodba se dogaja na dveh vsebinskih ravneh, prva je črkarska pravda in z njo povezane polemike ter nasprotovanja cenzuri in prepovedi tiskane slovenske besede. Druga raven so življenjske zgodbe posameznikov, v katere so vpete teme prijateljstva, hrepenenja, potovanja in smrti.

Temeljna ideja predstave – igrali jo bodo v treh jezikih: slovenskem, srbskem in nemškem –, kot jo opredeljuje Svetina, je, da "jezik ni le orodje, temveč tudi orožje". Čeprav se dogaja v preteklosti, pa drama ni zgodovinska. Problematiki političnih razmerij, ki se kažejo tudi skozi vrednotenje jezikov, smo priča tudi danes, poudarja avtor. Jeziki naj soobstajajo, in to ne v hierarhičnih razmerjih prevladovanja drug nad drugim, pa naj gre za vprašanje odnosa med španskim in katalonskim, ukrajinskim in ruskim ali podobno, dramatik na tej ravni omeni sodobna nesoglasja. Poleg tega uprizoritev, ki je nastala v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj, Cankarjevim domom in beograjskim Opera & Teatre Madlenianum – kranjska premiera bo 15. januarja, ljubljanska 10. februarja, beograjska pa 31. januarja –, prinaša še eno sporočilo. To je ujeto v pogovoru med Vukom Karadžićem in njegovo hčerko Mino (igra jo Aleksandra Balzamović), ki želi postati slikarka. Ko umetnici reformator srbskega jezika reče, da je zdaj čas za zgodovino, mu Mina Karadžić odgovori, da mora biti čas tudi za umetnost.

Vedno je in mora biti čas za umetnost, kot bi lahko razumeli tudi vizijo in poslanstvo zavoda Muzeum, ki je v svojem dvajsetletnem obdobju delovanja do zdaj ustvaril 44 projektov, katerih zasnove in strukture so vedno znova preizpraševale meje med posameznimi področji umetnosti in humanistike. Muzeum je bil pobudnik novih pogledov, ki niso bili bombastični na prvi pogled, vendar pa zelo tehtni, tako vsebinsko kot formalno, če povzamemo refleksijo zavoda Blaža Peršina.

Gubanje časa v rokah Muzeuma Kako Muzeum vidi gibanje časa v prostoru, v katerem se gibljemo, živimo in delujemo, pa bo na ogled tudi na pregledni razstavi v Galeriji Jakopič. Ta bo odprta med 8. januarjem in 8. februarjem. Razstava Gubanje časa – Gledališče Muzeum 20 let bo ponudila obsežen vpogled v arhiv dokumentov in referenc, ki predstavljajo enciklopedično zbirko avtorskega gledališča. Njena kuratorka je Barbara Novakovič Kolenc.

Postavitev, ki bo razstavila in na ogled postavila čas, pa bo ob pogledu nazaj predstavila predvsem razmišljanja o novih (vmesnih) prostorih, ki nastajajo ob srečevanju med likovno in gledališko formo. V njuni komunikaciji, soočanju, prepletu in spoju ter načinih vpletanja in razmerij še z drugimi umetniškimi področji.