SiolNET. Trendi Kultura
2,93

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Ruska dača v Sloveniji: od ustnega izročila do zgodovine #foto

2,93

termometer

Foto: Matej Leskovšek

Ruske dače, vile v Zgornjih Gameljnah pri Ljubljani, tudi kulturnega spomenika lokalnega pomena, ni težko opaziti. Marsikdo se ob pogledu nanjo najbrž sprašuje, kako se je ta, zdaj sicer propadajoča hiša, znašla prav tu. O ozadju njenega nastanka krožijo različne zgodbe.

Pred dnevi smo pisali, da je vilo v Zgornjih Gameljnah, rusko dačo, kupil poslovnež Aleš Musar. Nekdanja stanovalka gameljske lesene vile Martina Bergant, katere pokojni mož je podeželsko hišo kupil leta 1957, pravi, da se z njeno zgodovino ni nikoli veliko ukvarjala, čeprav je ob tem povedala zgodbo, da je leseno vilo ob potoku Gameljščica zgradila ruska priseljenska družina.

To ozadje njenega nastanka najdemo tudi v osnutku odloka o razglasitvi ruske dače za kulturni spomenik lokalnega pomena ljubljanske mestne občine iz leta 2011. Tam zapisana zgodba pravi, da je edino rusko dačo v Sloveniji leta 1890 zgradila neznana družina, ki je bila primorana zapustiti Rusijo. Svojo arhitekturno obliko po vzoru počitniških vil na ruskem podeželju je stanovanjska hiša verjetno dobila zaradi domotožja svojih prvih lastnikov, je še navedeno v dokumentu iz leta 2011, ki ga bodo morali zaradi poznejših dognanj o zgodovini hiše popraviti, pravijo na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije.

Hiša z zidanim rumenim pritličjem in lesenim nadstropjem, obdanim z dekorativnim balkonom, je kulturni spomenik lokalnega pomena. Hiša z zidanim rumenim pritličjem in lesenim nadstropjem, obdanim z dekorativnim balkonom, je kulturni spomenik lokalnega pomena.

Po drugi svetovni vojni so graditelje izgnali iz takratne Jugoslavije, hiša pa je prišla v roke družine Bergant. Po nepreverjenih podatkih naj bi po enakem načrtu nastali še dve dači, ena nekje v Rusiji, druga v Švici. Prav švicarsko je v pogovoru omenila tudi Marina Bergant.

Dača, ruska počitniška hiša

Dače, počitniške hiše na ruskem podeželju, obstajajo v številnih različicah in delih dežele. S tem imenom so označene različne stavbe, od lesenih kolib do opečnatih večnadstropnih razkošnih vil.

A ne glede na izvedbo te že stoletja predstavljajo kraj ruskega počitniškega odmika, bodisi za nekaj dni bodisi za poletne počitnice. V uporabi so tako predvsem od maja. Foto: Wikimedia Commons

Prvič so se pojavile med vladavino carja Petra Velikega, ki je manjša posestva v okolici Sankt Peterburga delil lojalnim vazalom. V ta čas in povezano s to gesto pa spada tudi poimenovanje, ki izhaja iz glagola dati. Od takrat so se dače znašle v različnih ruskih političnih in družbenih okoliščinah, v njih pa so nastajale svetovne književne klasike in se sprejemale politične odločitve.    

Ruska dača ima med drugim kakovostno obrtno izdelano stavbno pohištvo, kot so okna, vrata, delno ohranjena so tudi vitražna stekla. Vila ni več na prodaj, pred dnevi jo je kupil poslovnež Aleš Musar, ki jo namerava prenoviti. Ruska dača ima med drugim kakovostno obrtno izdelano stavbno pohištvo, kot so okna, vrata, delno ohranjena so tudi vitražna stekla. Vila ni več na prodaj, pred dnevi jo je kupil poslovnež Aleš Musar, ki jo namerava prenoviti.

Rusko hišo je zgradil domačin

A pri tej zgodbi se vedenje o ruski dači, vile iz drugega časa in prostora, ne ustavi. Nasprotno, ta velja za legendo, zgodovina pa govori naslednje.

Na uradni spletni strani četrtne skupnosti Šmarna gora je navedeno, da je vilo v Zgornjih Gameljnah na prehodu v 20. stoletje v slogu ruske dače zgradil ljubljanski trgovec in pivovarniški zastopnik Franc Petrič (1886–1915). Za njim se je lastniško drevo dače širilo.

Med prvo svetovno vojno so trgovca obtožili vohunjenja za Italijane in ga leta 1915 obsodili na smrt. Po vojni sta Petričevo vilo kupila Konrad Koribus Daškovič, rojen leta 1878 v Litvi, in njegova žena Nadina Isajeva, verjetno Rusinja, rojena leta 1884. V svoji več kot stoletni zgodovini je gameljska hiša ruskega imena zamenjala že številne lastnike. V svoji več kot stoletni zgodovini je gameljska hiša ruskega imena zamenjala že številne lastnike. Foto: Matej Leskovšek

Od trgovca do zakoncev

Zakonca sta vilo leta 1922 prodala ljubljanskemu trgovcu Viktorju Vokaču, lastniku družinskega trgovskega podjetja Hermes, ki je prodajalo predvsem češko manufakturno blago. Ta je vilo leta 1926 prodal pisatelju, dramatiku, prevajalcu in publicistu Franu Josipu Knafliču (1880–1949).

Leta 1938 je hišo kupil upokojeni rudniški uradnik Anton Sadar (1975–1967), nato pa je ta prišla v last elektroinženirja Rada Jakoba Berganta (1929–1990). V lasti družine Bergant je bila do leta 2005.

Sledili so še drugi lastniki, do zdajšnjega, Aleša Musarja, ki ima kulturni spomenik namen prenoviti.

Arhitekt iz Domžal

A to o ozadju ruske dače ni vse. Prvotne domneve, da gre za rusko dačo, so namreč z raziskovanjem pokazale, da to ne drži. Podeželska vila, ki je bila zgrajena konec 19. ali v začetku 20. stoletje, naj bi nastala po spremenjenem načrtu arhitekta Franca Ravnikarja iz Domžal, pojasnjuje konservatorska svetovalka ljubljanske območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Damjana Pediček Terseglav.

Kot se spominja nekdanja stanovalka ruske dače Martina Bergant, je hišo nekoč krasil urejen vrt z rožami in drugim zelenjem. Že skoraj pravi park je urejala prav ona. Kot se spominja nekdanja stanovalka ruske dače Martina Bergant, je hišo nekoč krasil urejen vrt z rožami in drugim zelenjem. Že skoraj pravi park je urejala prav ona. Foto: Matej Leskovšek

Vila je pomembna, saj črpa iz zakladnice ljudske umetnosti in konkurira leseni verandi vile Ivana Hribarja v Cerkljah.

Ruska dača – ruska lastnica

To vedenje pa prinaša drugi pogled na hišo z lesenim okrasnim gankom, in sicer da njeno poimenovanje ne sega v čas njenega nastanka, temveč je povezano z njenimi poznejšimi lastniki, z litovsko-ruskim parom. Ime, ki se je ohranilo do danes, naj bi se je tako oprijelo zaradi takratne ruske lastnice. Ko sta v Gameljnah zakonca hišo leta 1922 prodala, sta odšla v Švico. Tam naj bi zgradila hišo, podobno tej.

Vila, ki je del kolektivne zavesti

Domnevanj o ruski dači je bilo tako kar nekaj. Nekatere so stvar ustnega izročila, druge del zgodovinskega ter konservatorskega preverjanja in raziskovanja. A lesena vila, ki je nastala na podeželju, je s svojo izstopajočo podobo in tudi s svojimi prebivalci že zaradi radovednosti zapisana v kolektivno zavest.

Prenova ostrešja je zaradi zamakanja, ki lahko privede do porušitve lesenih gankov v nadstropju trenutno najbolj nujna.
Prenova ostrešja je zaradi zamakanja, ki lahko privede do porušitve lesenih gankov v nadstropju trenutno najbolj nujna.

Razkošje brez elektrike in vode

Razkošja, kakršnega bi za vilo pričakovali, v hiši ni bilo, se spominja njena nekdanja stanovalka Martina Bergant. Ko se je v hišo vselila v 60. letih prejšnjega stoletja, v njej ni bilo ne elektrike ne vode, namesto vodovoda so imeli vodnjak.

"Pred dobrimi 40 leti jo je mož obnovil točno tako, da je bila takšna kot nekoč," še pripoveduje Martina Bergant. Do danes so se ponekod še ohranila vitražna stekla, preživele pa so tudi rezbarije na oknih in balkonih.  

Za tlorisno zasnovo hiše nekdanja stanovalka pravi, da ni bila dobra. Zgoraj so imeli tri sobe, spodaj pa med drugim knjižnico in lovsko sobo. Okolico je sama pozorno urejala, dodaja. Z rožami in drugim zelenjem je bil to pravi park.

Prostorske spremembe okoli dače

Ob zgodbah o ruski dači v Zgornjih Gameljnah se odpira še ena, širša dimenzija, in sicer urbanistična. Ta, ki ne zadeva le lastnika in hkrati skrbnika lokalnega spomenika.  

Čeprav bo ruska dača zaradi svoje dediščinske zaščite morala ostati skladna z izvirnikom, se bo v prihodnosti spreminjala njena širša okolica. Dolgoročni prostorski občinski načrt na tem bregu Gameljščice namreč predvideva razvoj lokalnega središča naselja Gameljne s trgom in objekti.  

Kulturni spomenik lokalnega pomena bo moral ostati zvest svojemu izvirniku, okolica pa se bo v prihodnje najbrž spreminjala. Kulturni spomenik lokalnega pomena bo moral ostati zvest svojemu izvirniku, okolica pa se bo v prihodnje najbrž spreminjala. Foto: Matej Leskovšek

Novi javni prostori

Asistent z ljubljanske arhitekturne fakultete Aleksander Vujović pravi, da je za osrednje območje treh Gameljn, za Spodnje, Srednje in Zgornje, značilna prav slaba razvitost in povezanost javnega prostora, ki trenutno poteka v glavnem ob osrednji prometnici, ob kateri je slabo poskrbljeno za pešce in kolesarje. Še posebej na točkah, "kjer bi morali imeti največ prostora, torej v 'ozkih grlih' vseh treh vaških središč".

Del Zgornjih Gameljn, severno od Gameljščice, kjer stoji dača, ponuja možnosti razširitve javnega prostora in programov ob potoku, še posebej na "območju na pol prestrukturiranih večinoma že nekdanjih industrijskih obratov". Pri tem ima arhitekt v mislih nekdanji industrijski kompleks tekstilne tovarne Rašica.

"Tukaj bi lahko v prihodnje umestili manjkajoče mestotvorne funkcije, vmesni prostor pa izkoristili za različne tipe javnih površin, ki jih lokalna skupnost potrebuje," prostorsko prihodnost komentira Vujović.

Komentarji

1

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

  • MITJA123 / 24.02.2018. ob 12:29 +1 0

    Predvsem stvari iz zadnjega dela zgodovine hiše,se pravi ko je leta 1957 hišo kupil Rado Jakob Bergant bi se dalo še marsikaj spregovoriti in povedati kdo je kaj urejal in adaptiral pa renoviral in tako dalje ........ tako da lahko lastnik ce ga zanima tudi stopi v kontakt.

    +1 0
delitve: 36
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin