SiolNET. Trendi Kultura
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Šugman na Betajnovi

1

termometer

 | Foto:
Letošnja koprodukcijska predstava mariborskega in ljubljanskega SNG na oder postavlja Cankarjevega Kralja na Betajnovi, kjer v vlogi Jožefa Kantorja blesti Jernej Šugman.

"Zaupajte mi!" je osrednji motiv tokratne postavitve Kralja na Betajnovi, ki jo je režiral Eduard Miler in kjer sta združili moči SNG Maribor in SNG Drama Ljubljana. Čeprav bi marsikdo lahko ob uprizarjanju besedil z letošnjega maturitetnega jedilnika zavil z očmi, pa pri sami izvedbi ni dvoma: Milerjev Kralj na Betajnovi je vreden pozornosti tudi tistih, ki Cankarja letos ne berejo kot obvezno čtivo.

V vlogi Jožefa Kantorja, lokalnega politika s primesmi šerifa, ki s svojim bogastvom pomaga sovaščanom, a jih hkrati zasužnjuje, saj brez njegove pomoči ne bi preživeli, blesti Jernej Šugman. Ta že samo s svojo pojavo na odru oddaja avro moči in politične arogance, s katero Kantor v resnici postane kantor, prototip vaškega veljaka, ki pa ne uspeva sam od sebe, temveč z izdatno pomočjo lokalnih "hlapcev".

Cela fara je pijana, dežela pa zaspana, v enem od songov, ki stopnjujejo grotesknost situacije, prepevajo gostje v gostilni. Miler in dramaturginja Žanina Mirčevska namreč soodgovornost za veljake, ki se lahko izognejo tudi kazni za umor, prelagata tudi na podpornike oziroma volivce, ki si uspemo vedno znova izbrati politike, ki nas potem razočarajo. Aleš Valič in Valter Dragan, ki kot župnik in sodnik ob umoru pogledata stran, pa sta seveda zgolj še samoumevna posledica stanja.

Edini žarek upanja, ki si upa prekrižati pot Kantorju, je Maks, tokrat ga je odigral Vladimir Vlaškalić, ki vnema strasti predvsem med mlajšimi, Nino, Francko in Francem, ki jih prepričljivo upodobijo odlični Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin in še posebej zabavni Aljaž Jovanović, ki v lovski opravi paradira, kot da bi bil rojen v njej. Vlaškalić je v svoji vlogi malo zadržan, morda celo fatalističen, a prav zato toliko bolj dostopen lik, ki s svojim uvidom izstopa iz skupinske zablode.

Črno-bela scenografija Branka Hojnika, ki je nekakšen hibrid med cerkvijo in gostilno, s črno črto po sredini ponuja številne simbolne pomene in hkrati dopušča aktualizacijo na širše okolje. Poigravanje s simetrijo in prostorom je poudarjeno z glasbenimi in plesnimi točkami, kjer blesti predvsem moški del zasedbe, kot se za možakarsko "Sem moški" tudi spodobi. Šovinizem se namreč lepo znajde tako v zasebnem kot v javnem življenju.

Zaradi songov, katerih besedila so izposojena iz drugih Cankarjevih del, je Kralj na Betajnovi hkrati še nekakšen skupek cankarjanskih motivov, ki zgoščeni predstavi dajejo toliko večjo težo. Slabi dve uri pa si za Cankarja tudi danes splača vzeti.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin