Spomini Zdenka Roterja o zablodah in pričakovanjih 20. stoletja

Da zapiše spomine na čas, v katerem je živel, in na ljudi, ki so ga obkrožali, je Zdenko Roter čutil kot dolg. Dolg svoji partizanski generaciji, pa mladim, ki jim avtor knjige Padle maske, s podnaslovom Od partizanskih sanj do novih dni, sporoča, kako pomembna sta aktiven odnos do sveta in družbeni angažma.

V knjigi spominov, pripovedovanja o sebi, svojih najbližjih in svetu, v katerem je živel, se tako Roter obrača k povojnemu času in njegovi identiteti ter desetletjem, ki so sledila. Pripoved se razteza od odraščanja na ulicah ljubljanskega Bežigrada, dijaškega obdobja, ko je v sandalih odšel v partizane, tam postal kurir, do povojnega časa, protislovij obveščevalne službe, oblikovanja odnosa med državo in Cerkvijo do nastanka samostojne Slovenije in naprej. Ukvarja se z obdobjem Kavčičevega liberalizma v sedemdesetih letih, popisuje notranje dogodke, ideološka obračunavanja na Visoki fakulteti za politične vede, kjer je bil zaposlen kot profesor, pozneje pa stopil na mesto dekana. Popisuje tudi čas, ko je bil svetovalec nekdanjega predsednika Slovenije Milana Kučana.

Spomenka Hribar o Roterjevi knjigi pravi, da gre za izjemno tenkočutno in hkrati brezkompromisno odkrivanje resnice. Gre za intimno pisanje, razkrivanje ljubezni do žene, njunega dolgoletnega odnosa, ki se preliva čez celotno delo.

Ob Padlih maskah smo tako priča samoizpovedi, razpiranju sveta, v katerem je avtor živel, v njem pa odkrivanje tudi tistih, s katerimi je živel. In kot pravi Spomenka Hribar: "Tvoj čas je tudi moj čas. Zgodovina ni le od nekaterih, temveč je tudi moja, tvoja. Kdor deluje v zgodovini, pa je tudi z mano na svetu in jaz z njim."

Milan Kučan pravi, da gre za nenavadno knjigo, tako kot je nenavaden avtor. V njej se Roter razkriva kot "strasten, neprizanesljiv iskalec resnice o svetu, sebi in drugih. Je borec za svoja stališča," še pravi Kučan o zapisih, ki zajemajo protislovno 20. stoletje in čas, ki mu je sledil.

Roter tako piše o času, ki ga je tudi sam aktivno sooblikoval, pri čemer pa želi skozi pisanje na svoja dejanja, tako politična, družbena kot zasebna, pogledati z distanco in reflektivno. Zato niti ne preseneča, da je delo zapisal v tretji osebi.

Od persone non grata do svetovalca predsednika Življenje Zdenka Roterja je zaznamoval odhod v partizane. Tem se je leta 1942 pridružil kot šestnajstletnik. Po koncu vojne je bil vpoklican v obveščevalno službo nove države. "Tu je ostal vrsto let, doživljajoč neprijetna spoznanja o naravi vladajočega režima, saj je bil občasno primoran sodelovati tudi pri opravilih, ki so bila v nasprotju z zdajšnjim pojmovanjem človekovih pravic," je med drugim v spremni besedi zapisal Aleš Debeljak.

Po odhodu iz Udbe se je vključil v akademsko življenje, v 60. letih je postal predstojnik katedre za religiologijo na Visoki šoli za politične vede, ki se je pozneje preimenovala v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo (FSNP), današnja Fakulteta za družbene vede. Postal je tudi dekan te fakultete in urednik revije Teorija in praksa.

Bil je tudi svetovalec liberalnega slovenskega premierja Staneta Kavčiča. V času "protikavčičevskega" udara v 70. letih je zato izgubil vse funkcije in postal persona non grata. V politično in družbeno življenje pa se je intenzivneje vrnil kot svetovalec predsednika Slovenije Milana Kučana. To funkcijo je opravljal vse do konca Kučanovega predsedovanja leta 2002.

Zdenku Roterju je Ljubljanska univerza podelila naslov zaslužnega profesorja, slovensko sociološko društvo naziv častnega člana, prejel pa je tudi državno odlikovanje.