Rokova modrina: To ni športna, temveč politična predstava

Premiera predstave Rokova modrina v režiji Matjaža Pograjca je bila sprva napovedana za maj, a bo na odru zaradi poškodbe v ansamblu premierno zaživela šele ta konec tedna. Čeprav je predstava, za katero je besedilo napisal novinar Boštjan Videmšek, biografska in časovno jasno umeščena, saj govori o Roku Petroviču in slovenski smučarski evforiji osemdesetih, pa so se po besedah režiserja Matjaža Pograjca trudili, da bi jo naredili čim bolj brezčasno.

Rok Petrovič je mitološki lik "Čeprav poslušam, da zadnje čase delam predvsem športno gledališče, naj poudarim, da Rokova modrina ni športna, temveč politična predstava," je na današnji novinarski konferenci povedal režiser. Da bi ugotovili, ali je še mogoče rešiti šport, kulturo in znanost ter jo uspešno povezati z gospodarstvom, je Pograjc v središče postavil šport in mitološko figuro Roka Petroviča, "ki je dovolj velika mitološka figura, da je mogoče z njo prepričati sponzorje, da omogočijo to noro idejo ter da ustvarjalcem omogočijo, da ob tem delamo kulturno politiko in ob tem ne gladovno stavkamo", se je na gladovno stavko Miha Turšiča navezal Pograjc.

Da bi se približali umu Petroviča, so se lotili turne smuke Da bi se čim bolj približali svetu vrhunskega športa in umu človeka, kakršen je bil Petrovič, se je igralska ekipa več mesecev pripravljala na terenu; lotili so se turne smuke po Turskem žlebu, Željko Hrs, ki igra Rokovega očeta Kreša, pa je naredil potapljaški izpit. Kot je na novinarski konferenci povedal Primož Bezjak, ki bo v predstavi igral Roka, je na Turskem žlebu sicer obupal 50 metrov pod vrhom, a je, ko je prismučal dol, ob navalu adrenalina začutil, da se je vsaj malo dotaknil tega, kaj pomeni biti vrhunski športnik in se spopadati z vsemi pritiski, ki spadajo zraven.

Ni bil samo vrhunski športnik, ampak tudi vrhunski mislec Katarina Stegnar, ki v predstavi igra več žensk v Rokovem življenju, je Videmškovo besedilo označila kot željo po tem, da bi Petroviča razumeli kot celostno osebnost, saj ni bil samo vrhunski športnik, ampak tudi vrhunski mislec. Njegova smrt pri 27 letih je še vedno zavita v tančico skrivnosti, zato je bil poskus razumeti Petroviča tudi poskus razumeti, kaj se je zgodilo med potapljanjem na Korčuli, ko je utonil.

Prek Rokove poezije do emocionalne zgodbe Videmšek je našel tudi Petrovičeve pesmi, ki jih je Meta Wraber umestila v animacije, ki so pomemben del scenografije. "Čeprav smo z akvareli, ki smo jih spremenili v animacije, ustvarjali fizične prostore, smo z njimi postavili tudi vzporedno, emocionalno zgodbo."

Nemogoče je, da ne bi čutil neizmerne simpatije do Roka Glasbo sta za predstavo prispevala Boris Benko in Boštjan Hladnik, bolj znana kot Silence, ki sta po Benkovih besedah imela srečo v nesreči, saj sta zaradi prestavljene premiere imela več časa, da ob posnetkih predstave res izpilita glasbo, s predstavo pa sta se vrnila v Mladinsko gledališče, kjer sta pred 15 leti tudi začela svojo gledališko-skladateljsko kariero.

"Nemogoče je, da ne bi čutil neizmerne simpatije do Roka," je povedal Benko. "Kjer so vsi videli priložnost za kariero, uspeh, je Rok videl igro, duhovnost, iskanje lepote. Preizkušal je meje samega sebe, kar pomeni, da je v svetu, v katerem živimo, delal vse povsem narobe. A postal je svetovni prvak." Kot je poudaril Pograjc, je Petrovič izstopal tudi zato, ker ni šel prek trupel, ampak prek svojega trupla.