PRELISTANO: Na zeleno vejo

Avtor: Andrej Predin Založba: Modrijan, 2007/2011 Cena: 11,90 evra Štiri leta star mladinski roman Andreja Predina smo v roke vzeli po tem, ko je "strokovna" javnost zagnala vik in krik, da knjiga ni primerna za osnovnošolsko mladino. Roman, ki je bil leta 2008 nominiran za večernico, morda s svojim slengovskim jezikom kdaj pa kdaj res pokuka čez mejo dobrega okusa, a vse z namenom. Bolj kot obscenosti, ki so se očitale romanu, v spominu po branju ostanejo tragikomične zgodbe preprostih ljudi, ki so se v iskanju načinov za preživetje pripravljeni oprijeti prav vsake rešilne bilke, ne glede na to, kako bizarna in zabavna se na prvi pogled zdi bralcu.

Mladinski liki, ki v romanu ravno zaključujejo osnovno šolo, se letom primerno spogledujejo z načini, kako odrasti, si najti svoje mesto v družbi in pri tem ne zblazneti, a bolj kot njihovo vstopanje v svet odraslih je v romanu skrb vzbujajoče vedenje njihovih staršev in drugih odraslih likov. Pozitivnih zgledov ni, so samo bolj ali manj vulgarni in neodgovorni posamezniki, ki na sporne in pogosto nelegalne načine skušajo priti na zeleno vejo.

Predinov roman skozi serijo zgodbic orisuje življenje mladih v Mariboru, od kopanja na Mariborskem otoku do prepevanja With Or Without You skupine U2 na klopci v parku. Medtem ko glavni junak Luka skupaj s svojim najboljšim prijateljem Strajkijem išče načine, kako se približati dekletom (plesanje akrobatskega rock'n'rolla, hlinjenje astmatičnega napada …), se njegova ločena mati skupaj s svojim novim partnerjem Doktor Romanom na črno ukvarja s solarijem, bioenergijo, šloganjem iz kavice, akupunkturo in kar je še drugih novodobnih pridobitev. Vse skupaj je lepo začinjeno s slengovsko štajerščino in zdravo mero pripovedovalčevega cinizma in humorja.

V romanu Na zeleno vejo na videz lahkotne zgodbice, ki se proti koncu z vedno krajšimi odlomki prepletajo do samega vrhunca, obdelajo širok spekter mladostniških težav in radosti. Od prvih spolnih stikov prek zagat pri oblikovanju spolne identitete, do mehkih drog, pornografije, nasilja vrstnikov in staršev ter zlorab. Vendar brez moraliziranja ali čudežnih rešitev, temveč z obilico nastavkov za nadaljnje pogovore.

Osredotočiti se na vulgarizme v romanu pomeni zatiskanje oči pred realnostjo. Ko namreč roman preberemo v celoti, ne le po posameznih izbranih delih, ki so se jih v gonji proti avtorju odločili izpostaviti nekateri mediji, nam v spominu ostane vse prej kot spolni dosežki junakov.