Prelistano: Balzacov popek

Avtor: Vinko Möderndorfer Ilustracija: Kostja Gatnik Založba: Mladinska knjiga Cena: 24,94 evra

Kaj se zgodi, ko delavcu na občini, ki je druge vedno spominjal na Balzaca, po osamosvojitveni vojni psihiater predlaga, naj si tudi prebere dela tega francoskega romanopisca? Okrogli Silvan s pomočjo težkega plašča ter obtežen s posttravmatskim sindromom postane ljubljanski Balzac, pisec velikega dela La Comédie humaine, ki svoj navdih išče pri brezdomcih Petru, Pavlu in Janezu oziroma Jani.

S sveto trojico kuha segedin in se predvsem opija, vse v upanju, da bi iz njih izvlekel zgodbe, ki bi jih nato vključil v svoje veliko življenjsko delo. Tega seveda kot pravi pisatelj iz 19. stoletja piše na roko, a ker raziskovanje terena vključuje predvsem opijanje, se večine povedanih zgodb ne spomni. Kupi papirjev se kopičijo v omari, veliko delo pa je ves čas le roman stran od konca.

Sprva skoraj fantastične blodnje pisatelja, ki se vmes pogovarja še s svojim popkom, počasi začnejo dobivati bolj realen kontekst, ko ugotovimo, da so v igri še žena in dve odraščajoči hčerki, pa psihiater Borut in predvsem prelomni dogodek, ki je sprožil blodnje. To je bil incident med osamosvojitveno vojno, po katerem se je Silvan prvič zatekel v psihiatrično ustanovo in začel svoj pobeg iz družinskega vsakdana v tisti vsakdan, po katerem bi se lahko pisali romani.

Roman se tako v prvi polovici skorajda utaplja v vulgarizmih in mizoginih fantazijah glavnega junaka, zato je pot do točke, ko se junak in njegovi družinski člani soočajo s situacijo, pri čemer jim pomaga psihiater Borut, kar malce naporna. A če nam uspe zdržati pri Bukowskem, nam bo pa še pri Möderndorferju.

Balzacov popek, ki je bil lani nominiran za Modro ptico, se do konca vendarle izvije iz primeža gnusobe in s premestitvijo v sterilne prostore psihiatrične ustanove razredči zgodbice o popivanju, prehranjevanju, izločanju in občevanju. S koncem, ki deluje skoraj katarzično, lepo zaokroži zgodbo o pisateljski nuji in posledicah stvari, ki jih zgodovina včasih omeni le pod črto. S svojo groteskno brutalnostjo nas lahko celo nasmeje, a do takrat je treba malo potrpeti.