Okrogla miza z literatkami: Spol v ustvarjalnem procesu ni pomemben

Pesnica Dimitra Xidous se je rodila v Kanadi, sedaj živi v Dublinu. Njeno prvo srečanje z literaturo je bilo srečanje s kanadsko poezijo. Pritegnila so jo pisanja o ženski, o telesu in pod vtisom le-teh je tudi sama začela pisati o telesu, spolnosti in ljubezni. Pozneje je spoznala, da to ni njen glas in to spoznanje je bilo, kot je dejala, osvobajajoče. Šele potem je začela pisati "svojo poezijo".

Pesnica, esejistka in prevajalka Elsa Korneti se je rodila v Münchnu, odraščala je v Grčiji. Kot je poudarila, so bile v Grčiji ženske dolgo zapostavljene. Po poroki so ves svoj čas posvetile družini in vzgoji otrok, v njihovem vsakdanjiku ni bilo prostora za pisanje. Ker so imele polne roke dela, so pesmi in zgodbe pele in pripovedovale. Tako so prehajale na naslednje generacije. Zato je o literarnih prednicah v 19. stoletju težko govoriti, nekaj izjem je bilo le iz višjega družbenega sloja. Sama močno občuti to izročilo, ki je prehajalo iz roda v rod, ves čas ko piše, je v dialogu z njim.

Gabriela Babnik je vez z literaturo začela spletati pri petih ali šestih letih med listanjem ene redkih knjig, ki so jih imeli takrat doma. Njeno zanimanje za knjige je bilo, kot je dejala, v njeni družini neobičajno. Sicer pa se je po njenih besedah pomembno zavedati, da so bile pisateljice že pred nami. V svojem pisanju se je osredotočila na ženske, a jo zanimajo tudi druge teme. Predvsem pa, kot je dejala, ne želi biti getoizirana kot ženska pisateljica. Piše, ker čuti, da je v njej nekaj, kar mora dati iz sebe.

"Ko sedeš in pišeš, si samo pisatelj. Spol ni pomemben." "Ko sedeš in pišeš, si samo pisatelj. Spol ni pomemben", je poudarila Xidousova in dodala: "Smo enakovredni in gremo skozi enake procese. Imamo isto občinstvo." Kot je še dejala, se sicer zaveda, da "piše z ženskim glasom", a samo pisanje "je nad tem". Da spol pri avtorstvu umetnine ni pomemben, meni tudi Kornetijeva. "Ko se te neko delo dotakne, je popolnoma vseeno, ali ga je napisala ženska ali moški," je dejala. Je pa pripomnila, da je v ženski poeziji spol "viden".

Xidousova, ki se je v Kanadi rodila grškim staršem, se nato preselila v Grčijo ter spet nazaj v Kanado, sedaj pa živi na Irskem, je izpostavila še problem identitete. Kot je dejala, identitete v ljudeh vzbujajo določena pričakovanja. Vzbuja jih tudi spol, vendar pa zato, ker je ženska, se ne pomeni, da mora biti nežna. Lahko počne stvari, ki jih želi, lahko se vsak dan sproti odloči, kako bo ravnala. "In to velja tako za moške kot ženske," je dodala.

Ob pogovoru o centru in margini je Babnikova izpostavila, da jo je v njenem tretjem romanu Sušna doba zanimal pogled z margine, saj, kot je dejala, ne verjame, da lahko iz centra pride kaj tako globokega, kot z margine. Problematizirala pa je tudi možnost izbire. Sama jo denimo ima, medtem ko je ženske v kakšnem drugem okolju nimajo. Kljub temu, da ima izbiro, pa se mora boriti za to, da je lahko to, kar želi biti.

Nenehen boj, da lahko počne, kar želi Tudi Xidousova se mora, kot je dejala, nenehno boriti, da lahko počne, kar želi, saj so pričakovanja v grški tradiciji drugačna. "Vsi imamo možnost izbire, tudi nesprejemanje nečesa je izbira, od tam naprej pa je boj," je dejala.