Ko je otrok bil otrok

Iva Krajnc kot angel Marion in Doroteja Nadrah kot vnukinja sta gonilni sili predstave, ki si je ime sposodila pri pesmi Petra Handkeja. Predstava Ko je otrok bil otrok v Mestnem gledališču ljubljanskem že od začetka zavrača gledališko iluzijo, z odrskimi sredstvi se zgolj poigrava, svoje bistvo pa naslanja na drobce v prizorih, ki prek ljubkosti omenjenih igralk vzbujajo občutek neskončne žalosti.

Wendersovo Nebo nad Berlinom služi zgolj kot okvir, saj s samim dogajanjem v predstavi nima veliko skupnega. Junaki, ki so mestoma poimenovani prek svojih tipizacij, na primer Starejša igralka in Starejši igralec, nikoli zares niso tisto, kar govorijo, da so, saj včasih gledamo gledališko vajo, včasih domnevno zasebno življenje likov v filmu, včasih pa nam ti poskušajo pričarati prizor iz Wendersovega filma ali katerih njegovih izpeljank, kot sta Mesto angelov ali glasbeni videospot Stay (Faraway so Close).

Zaradi razdrobljenosti predstave tako ves čas čakamo, da bodo igralci in igralke na odru končno smuknili v dodeljene vloge in odigrali kakšen spektakularen prizor, tako kot Starejša igralka (Mirjam Korbar) vso predstavo čaka na svoj veliki prizor, ki pa na koncu mine prav nič pompozno, z njeno smrtjo. Metafora za življenja torej, a precej bolj prepričljivi so prizori z Dorotejo Nadrah, ki ob prehodu v odraslost v odsotnosti očeta ni zares pripravljena na pravo življenje, pravi teater in pravo participacijo.

Medtem ko ji družina ponuja razloge za veselje ob vstopu v novo obdobje, sama to zavrača, ker ničesar ne razume in nič je ne zanima. Čeprav nekateri njeni pomisleki morda zvenijo sumljivo aktualno, bi jih verjetno lahko izrekel vsak mladostnik ali mladostnica v kateremkoli geografsko-zgodovinskem okolju. Racionalizacije odraslih, ki so si svoj miselni okvir prilagodili svetu, v katerem živijo, bodo mladim pač vedno in povsod skrajno sumljive.

Ko je otrok bil otrok se tako velikih tem zgolj dotika, a glede na razstavljeno formo ravno dovolj. Eksistencialna vprašanja prekinja z zabavnim negodovanjem Starejšega igralca (Janez Starina), ki vztraja pri tem, da gledališče do skrajnosti odraža realnost, zaradi česar potrebuje točno določen klobuk kot točno določeno skodelico, z naivnostjo Damiela (Jožef Ropoša), ki ob ponavljanju istih stvari pričakuje drugačne rezultate, ter odsotnostjo Kasiela (Boris Ostan), ki ima ves čas predstave na stolu napis, da je mrtev.

Yulia Roschina, ki je znana tudi kot režiserka otroških predstav, tokrat "otroškost" uporabi kot svoje najmočnejše orožje pri sprožanju čustev.