SiolNET. Trendi Kultura
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Klemen Slakonja: V Sloveniji mi ni ostalo več veliko ljudi, ki bi jih rad imitiral

0

termometer

Z igralcem Klemnom Slakonjo, ki v predstavi Kralj Ubu igra Klemna Slakonjo, smo se pogovarjali o tem, da ga bolj kot imitiranje novih slovenskih obrazov zanima imitiranje tujih znanih osebnosti.

Klemen Slakonja je pri 30 letih že skoraj televizijski veteran; z imitiranjem znanih slovenskih osebnosti v oddajah Radio Ga Ga in pozneje Hri-bar, vodenjem Eme, oddaje NLP in dveh samostojnih zabavnih oddaj na komercialnih televizijah, Zadetek v petek in Jebella cesta, pa z imitacijskimi videi je postal sinonim za zabavo. Vmes je diplomiral na AGRFT in se zaposlil v Drami, kjer v letošnji sezoni nastopa v predstavah Inventura in Kralj Ubu. V zadnji igra Klemna Slakonjo. Letos bo spet vodil Emo, a temu nerad reče vrnitev na televizijo.

V predstavi Kralj Ubu, v kateri nastopate v SNG Drama, je pri besedilu sodeloval celoten igralski ansambel. Kako je bilo kot igralec sodelovati pri pripravi besedila? Tako je, od izvirnega besedila je ostalo zelo malo. Jernej Lorenci si je zamislil določene točke v predstavi in nam dajal domače naloge. Bilo je, kot da bi se vrnili v šolske klopi. Ko smo prišli na vaje, smo se med seboj spraševali, "A si naredil domačo nalogo", "Sranje, nisem imel nič časa." Zaradi tega smo bili živčni. Predstava je tako sestavljena iz domačih nalog in Lorencijevega videnja tega besedila.

V predstavi imajo vsi igralci in igralke imena likov, samo vam je pripadlo, da je vašemu liku ime Klemen Slakonja. Kako to? Glede na domače naloge, ki sem jih pripravil, smo prišli do tega, da je logično, da jaz igram samega sebe. Toliko ljudi sem že imitiral, da je zdaj čas, da enkrat igram samega sebe.

Na televiziji ste imitirali številne znane politike in političarke ter druge javne osebnosti, zdaj igrate sebe, vmes ste igrali tudi like iz svetovne dramatike, ki jih je pred vami uprizorilo že na tisoče drugih. Je lažje igrati nekoga, ki ima, reciva temu, fizični original, kot pa fiktivnega? Pri mojih imitacijah se vedno lahko zgledujem po nekem realnem liku in se mu skušam približati, medtem ko je v gledališču več dejavnikov. Tvoje videnje lika pride čisto na koncu, ko se mora ujeti v koncept celotne predstave, sploh v režiserjevo zamisel.

Velikokrat se ti lahko zgodi, da se ne izide, da k vlogi znotraj režiserjevega koncepta ne moreš dodati veliko svoje ustvarjalnosti, medtem ko je lahko bila pri imitacijah moja ustvarjalnost neskončna. Lahko sem delal, kar sem hotel, tukaj pa je vseeno neko prilagajanje. Vedno si del nečesa večjega.

Zdaj, ko uprizarjate Klemna Slakonjo, verjetno samo vi zares poznate "fizični" izvirnik. V bistvu sem Klemen Slakonja, voditelj.

Torej še vedno lik? Recimo. Ampak ta lik ima neke vrste osebno izpoved.

Kralj Ubu v ospredje postavlja oblast in moralo. Ko ste delali imitacije oblastnikov, pri njih niste ravno moralizirali, v imitaciji Janše so lahko uživali tudi tisti, ki so ga volili. Tako je. V svojih imitacijah nikoli nočem biti žaljiv. Imitiranega skušam prikazati v komični luči prek realnih stvari, ki so se dogajale. Potem pa se tisti, ki so privrženci te osebe, s tem lahko identificirajo, tisti, ki so njegovi nasprotniki, pa tudi. Vedno stremim k temu.

Vendar ste pri parodijah oblastnikov imeli težave. Video, v katerem ste se pošalili na račun Alenke Bratušek, ste morali umakniti … Res je, a ne zaradi Alenke Bratušek, ampak zaradi avtorskih pravic Miley Cyrus. Čeprav so številni to potem interpretirali, kot da se je uprla Alenka Bratušek. Ni se, nismo dobili pravic, rekli so nam, da lahko spremenimo melodijo, in smo jo, ampak ko je bil video objavljen, to ni bilo dovolj, videospot je bil preveč podoben izvirniku in njeni založniki so rekli, naj spot umaknemo.

Se je to zgodilo samo pri tem videu? Samo pri tem. Potem sem pa začel delati avtorske skladbe.

Zakaj ima video, v katerem imitirate Janšo, več kot milijon ogledov, tisti, v katerem pa Pahorja, pa približno petkrat manj? Ker je bil Janša posnet na Gangnam Style, ki je bil takrat zelo priljubljena pesem. Stanje v državi je bilo zelo napeto, takratna vlada je bila tik pred padcem. Vse se je časovno ujemalo. Video je izšel sicer v času, ko je Gangnam Style malo že začel izzvenevati. Če bi ga objavili prej, bi lahko imel še več ogledov, saj je takrat ves svet gledal vse, kar je bilo povezano s to skladbo, vse parodije.

Ne pa zato, ker je težko delati parodijo iz nekoga, ki je že sam po sebi parodija? Lepo ste to povedali (smeh, op. p.). Lahko, vedno lahko delaš parodijo. Je pa njega težko imitirati, to je res.

Vas mika, da bi tudi zdaj naredili kak video? Me. Že leto in pol pripravljam projekt, zbiram sredstva, iščem sponzorje, ki bi bili pripravljeni podpreti širitev mojega kanala na YouTubu, kjer bom imitiral svetovno znane ljudi. Naveličal sem se osredotočanja na Slovenijo. V angleščini bi se torej posvečal svetovno znanim ljudem in svetovni problematiki. Šest videospotov imam že pripravljenih, potrebujem samo še nekoga, ki bo to finančno podprl. Prvi video bo predvajan na Emi 2016.

Domnevam, da ste zagon dobili pri videu, v katerem ste imitirali Žižka in ki se je potem znašel na številnih tujih spletnih portalih? Res je. Ko sem videl, kakšen je bil odziv pri Žižku, sem opazil razliko. Na POP TV so mi pokazali gledanost oddaje in ko je bil predvajan Žižek, je imela oddaja najnižjo gledanost med vsemi mojimi oddajami, zato so mi odsvetovali, da bi še naprej delal v angleščini. Na YouTubu pa je bilo ravno obratno, vse je šlo gor, predvsem pa sem videl, kako so ljudje iz tujine to hitro zagrabili, se naročili na moj kanal na YouTubu, mi pisali, kdaj bo spet kakšen nov video. Jaz pa nisem mogel reči, da bodo, ker so mi to na televiziji odsvetovali. Tako sem prišel na idejo, da bi te stvari delal v angleščini na lastno pest.

Žižka ste se resno lotili, narejen je "smart"… (Z Žižkovim glasom, op. p.): Thank you very much.

Kako dolgo ste ga študirali? Celotno poletje sem si vzel, da sem pregledal vsa njegova predavanja, vse, kar sem našel na YouTubu, in vmes sem pisal skladbo. Skušal sem naštudirati njegovo dojemanje sveta, da bi tudi Žižek, če bi skladbo slišal, rekel (z Žižkovim glasom, op. p.): "Če bi jaz pel, bi pel točno to. Res. Res."

Žal njegovega odziva nisem nikoli prejel, se mi pa zdi, da je narejeno tako, da se lahko strinja s tem.

Se tudi vam zdi, da se je v zadnjih nekaj letih v političnem ospredju zamenjalo kar nekaj ljudi … Imitiramo pa še vedno iste? Ja, žal je tako, precej ljudi se je zamenjalo, a ti novi niso tako zanimivi za imitiranje. V slovenskem prostoru se mi zato zdi, da mi ni ostalo več veliko, kar bi rad imitiral.

Je Cerar preveč dolgočasen? Sploh ne. Na Radiu Ga Ga ga zelo dobro imitirajo.

Ko ste videe snemali v okviru tedenskih oddaj, je bil ritem verjetno precej naporen. Vedno manj časa je bilo za pripravljanje idej. Ko pogledam za nazaj, sploh ne morem verjeti, kaj smo naredili v tem letu in pol, koliko videov smo posneli poleg rednih tedenskih oddaj. Ne čudi me, da sem naokoli hodil kot zombi, in tega se ne bi spet šel na tak način. Ampak videi so bili razlog, da sem sploh delal te oddaje. Če danes obstaja možnost, da bi delal samo to, potem sponzorji, dobrodošli.

Ste zato sprejeli vodenje letošnje Eme? Zaradi videa ali vam je Ema nasploh blizu? Evrovizija mi je zlezla pod kožo zaradi tistih dveh let, ko sem se z njo intenzivno ukvarjal, in ni mi vseeno, kaj pošljemo v ta cirkus. Vse je bilo precej spontano, nisem niti razmišljal o vrnitvi na televizijo in tega tudi ne jemljem kot vrnitev. Enkraten dogodek v primerjavi z obdobjem, ko sem snemal po štiri oddaje v dveh dneh, je nekaj čisto drugega.

To je bilo obdobje, ko ste snemali Zadetek v petek v Beogradu, in ki je verjetno zahtevalo tudi fizični davek. Res, tako se ne da delati, ne moreš normalno delovati kot človek, če imaš ves čas v glavi, kaj moraš še narediti za posamezne točke v oddaji, za prispevke, snemanje videospotov, besedilo, glasbo, montažo, potem pa še snemanje oddaj v Beogradu … Ni dovolj časa na tem svetu, da bi se lahko stoodstotno posvetil vsemu temu. In če se jaz nečemu ne morem posvetiti stoodstotno, potem … Preprosto moram se. In ko se, se pojavi pregorelost. Tega se ne bi šel več.

Potem pa še občinstvo, ki ne razume … Občinstvo ima vedno samo visoka pričakovanja.

V mislih imam občinstvo v Beogradu, ki je sodelovalo na snemanju oddaj, za katerega se je pogosto zdelo, da ne ve, kaj se dogaja na odru. Ker niso razumeli jezika, niso vedeli, kaj se dogaja, razen tega da so lačni in da bi radi dobili kaj hrane in pijače, ker so jih tja naročili tri ure pred snemanjem. Bogi reveži so tam stali, potem pa naj jih jaz zabavam.

Še drži aforizem, da je gledališče življenje, film umetnost, televizija pa pohištvo? Tega je vedno manj, saj se stvari povezujejo. Če si na televiziji, je toliko večja verjetnost, da bo več ljudi prišlo tudi v gledališče. Na televiziji se lahko delajo tudi zelo kakovostne stvari, meni je televizija zagotovo dala veliko ustvarjalnih priložnosti, ki jih v gledališču ne bi mogel nikoli dobiti, vsaj ne na tak način.

Pa vas muči, da recimo v gledališču ne delate več muzikalov? Niti ne, me pa muzikali mikajo. Kolikor sem imel v vsem tem času tudi manjših vlog v Drami, sem imel več časa za televizijske stvari. Če bi tukaj imel večje vloge, ne bi mogel delati glasbeno-imitacijskih videov, tako da se ne pritožujem. Čeprav je morda tako videti v predstavi Kralj Ubu (smeh, op. p.).

Glede na to, da ste na televiziji začeli delati že leta 2007, ste za svojo starost že relativno izkušen televizijec, verjetno imate nek vpogled v spremembe na tem področju. Takrat sem na vse skupaj gledal z velikimi očmi. Gledal sem oddajo Hri-Bar, pa me je kar spreletelo, da bi tudi jaz delal imitacije, da bi pel. Po spletu naključij sem prišel do Saša Hribarja in sem najprej imitiral v Radiu Ga Ga, rekel sem, da bi to počel še na televiziji, pa so rekli: v redu, kar napiši besedilo, bomo s tabo napolnili tri minute (smeh, op. p.).

Bilo mi je super, potem pa sprejemaš vedno več projektov, vidiš, kakšno je dejansko stanje, kako težko je celotno oddajo držati na svojih ramenih. Najprej misliš, da to zmoreš, da boš imel res vse pod nadzorom in nosil ogrodje, ampak slej ko prej se ogrodje podre nate in ne gre več. Je pa res, da je v Sloveniji težko nabrati ekipo ljudi, za katero veš, da bodo delali tako, kot ti želiš, ki jim lahko stoodstotno zaupaš … V ZDA so ljudje, ki se šolajo za vsako posamezno funkcijo znotraj neke televizijske oddaje, pri nas je pa vse na pol ljubiteljsko.

Precej je treba delati, da dobimo dobre rezultate, jaz pa mislim, da nimam potrpljenja za to. Jaz bi rad, da je takoj vse dobro. Sploh če se v nekaj vlaga ogromno energije, potem pa niti ni v tvojih rokah, ali bo na koncu dobro ali ne. Pri videih se mi pa zdi, da lahko imaš več nadzora kot nad oddajo.

Koliko nadzora imate na primer nad letošnjo Emo? Kot vedno, imam visokoleteče želje in upam, da bo vse, kar si želim znotraj oddaje, tudi izvedljivo.

Sliši se, kot da je delo z vami precej zahtevno. Verjetno se v televizijskih krogih govori, "Sranje no, ta Slakonja je pa naporen." Ampak če hočemo nekaj narediti dobro … Lahko delamo tako malo brez veze in se imamo fino, lahko pa naredimo res dobro, pa se imamo tudi fino (smeh, op. p.). No, malo manj, ampak smo pa toliko bolj zadovoljni s končnim izdelkom. Da ne bo pomote, nikogar ne bom teroriziral, je pa treba vložiti določene stvari, da dobimo raven, s katero smo lahko vsi zadovoljni. Ampak kot sem rekel, to ni odvisno samo od mene.

Se imate za TV-veterana pri 30? Ja, madona, že skoraj sem v TV-pokoju. Sem že čutil, da tega ne bi več počel, pa sta splet okoliščin in Mario pripeljala do tega, da sem spet doma.

Si ne želite kakšne večerne pogovorne oddaje? Imel bi oddajo v slogu Stefana Raaba ali Jimmyja Fallona, ampak vem, kaj to vse potegne za sabo. Ne moreš biti toliko kreativen, da si boš vsak teden izmislil nekaj novega. To je najtežje, ker se ti kreativni bazen v nekem trenutku izprazni, in če nimaš ob sebi dovolj kreativcev, ki bi ta bazen lahko polnili, potem plavaš po praznem bazenu. Kar pa ni prijetno.

Bi se dali na žar, kot se je dal Lado Bizovičar, pa nedavno tudi Borut Pahor? Ne bi se dal na žar, ne čutim potrebe po tem. Ne zato, ker ne bi hotel poslušati šal na svoj račun, ampak ker se mi zdi, da v življenju še nisem dosegel toliko kot Pahor (smeh, op. p.).

Koga pa bi sami dali na žar? Pahorja!

Pa vas ni povabil, da bi ga? V bistvu bi moral biti v Pahorjevi oddaji, pa sem imel takrat ravno predstavo Inventura in se logistično ni izšlo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin