Je v pravljicah res vse mogoče?

Letošnja Fabula odkriva obraze svobode. Kako je to v pravljicah, sta v okviru programa literarnega festivala razmišljala ilustratorka in pisateljica Lila Prap ter pesnik, pisatelj in igralec Andrej Rozman - Roza. Skozi pogovor, ali pravljice ponujajo svobodo in če je v njih res vse mogoče, ju je vodila Tina Košir Mazi.

Skozi igro besed in s humornimi preobrati sta v Knjigarni Konzorcij Lila Prap in Andrej Rozman - Roza spregovorila o svojem delu, pretresala pojmovanja svobode ustvarjanja in razmišljala o pravljicah kot polju odmika ter o pisanju in ilustriranju za najmlajše in mlade. Ob ustvarjanju knjig za mlado občinstvo se avtorja zavedata, da z za njih natisnjenimi stranmi ob sodobnih tehnologijah, računalniških igricah, filmih, risankah in spletu spuščata v težavno bitko. "Knjige so pri mladostnikih v vse slabšem položaju," pravi Roza, a se pri tem ne predaja. Oba ustvarjalca se tudi zavedata, da kar namenjata mladim, mora biti del njihovega sveta in napisano v njim razumljivem jeziku. "To je edina in prava omejitev," pojasnjuje Roza, ki je sicer nekoč o slovenščini napisal, da je to jezik, ki je večji od svojih uporabnikov. Lila Prap pa je v pogovoru dodala, da v otroški in mladinski književnosti nimajo travme odraslega sveta kaj iskati.

Gozd je svoboda brez omejitev Lila Prap in Andrej Rozman - Roza sta se rodila istega leta, leta 1955, oba sta tudi levičnika, ki so ju v času šolanja po nekdanji doktrini silili pisati z desno roko. Mimogrede, Prapova danes sicer piše z desno, riše pa z levo roko. V smehu dodaja, da sta tako oba z Rozo "zatrta levičarja" ter da so pravljičarji tisti "osebki, ki počivamo v naftalinu odraslosti". Otroški duh v njej neprestano latentno biva, ta jo vodi pri nastajanju slikanic. Z njimi je med drugimi odgovorila že na mnogo "zakajev", te pa so pograbili tudi tuji književni trgi. Na Japonskem je Lila Prap postala blagovna znamka, pod njenim imenom je nastalo veliko izdelkov, posneli pa so tudi serijo risank.

Za pravljice Lila Prap pravi, da ji predstavljajo obliko odmika od družbenega dogajanja, ki je v zadnjem času sploh ne veseli. Pobeg v domišljijski svet ji prinaša možnost pogleda stran od "podob uničene države, novic o našem denarju, ki izginja, in podobno". Umik v svet fikcije je zanjo hkrati tudi edini način, da lahko nastane kaj neobremenjenega, namenjenega otroškemu svetu. "Če imaš pred očmi to, kar se dogaja, ne more nastati nič prijetnega," je jasna. To ji predstavlja obliko svobode, kjer se odpre drug svet, tako kot se v pravljicah v gozdu pojavi prostor svobode brez omejitev. Pa vendar pravi, da več kot imaš informacij in znanja, bolj si svoboden, s čimer jasno izkazuje, da je umikanje v svet drugačnih zakonitosti le ena, čeprav osrednja, od ravni njenega bivanja.

Roza je najbolj svoboden takrat, ko se izgubi v delu. Ko ne ve več, kaj se dogaja okoli njega. "Med tem vsake toliko časa preverim, če se ni morda začela vojna, nato pa se spet izgubim v pisanju." A tudi pravljični svet ima svoje zakonitosti, "povsod si ujet v določene okvirje. Tudi tisti, ki letajo po zraku, morajo imeti svoja pravila, kot na primer to, kako bodo pristali." Seveda so možnosti vedno odprte – komu in kakšno moč bo od nastajajočih likov pripisal, v kaj jih spremenil in kako usmeril potek zgodbe. Teh se je v njegovi glavi za otroke, pa tudi odrasle, skuhalo že precej, izdali so jih že veliko, uprizorjenih je bilo na desetine njegovih del, prisoten pa je tudi v jezikovnih učbenikih, priročnikih, berilih in antologijah.

Svoboda je redka dobrina Ustvarjanje slikanic se pri Lili Prap začne s podobo, besedo ali zgodbo. To niti ni tako pomembno, bolj bistveno se je zdi to, da mora zgodba vedno imeti tudi dobro vizualno spremljavo. "Škoda se mi zdi, ko dober pisatelj prepusti ilustriranje svoje knjige slabemu likovniku. Zato svetujem, da to izbiro avtorji prepustijo založnikom, ki so veliko bolj usposobljeni za to," je piscem svetovala ilustratorka.

Roza s tem nima težav, pravi, ker je s sodelovanji z likovniki zadovoljen. Je pa ob koncu pogovora, ki se je vrtel okoli vprašanj svobode, poudaril očitno, in sicer da je v naši družbi svoboda redka dobrina, ki je "zaradi splošne utirjenosti zelo zatirana". Čeprav se človek po njegovem vedno bori za to, kar se mu zdi, da je prav. "Na tak način ohraniš otroka v sebi, s tem pa se zavaruješ pred norostmi sveta."