Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Deja Crnović

Torek,
29. 10. 2013,
12.52

Osveženo pred

8 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Nina Ivanišin intervju gledališče

Torek, 29. 10. 2013, 12.52

8 let

"Gledališče mora biti v stiku s tukaj in zdaj"

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4
V tednu po festivalu Borštnikovo srečanje smo se pogovarjali z Nino Ivanišin, igralko ljubljanske Drame, za katero je izjemna gledališka sezona, med drugim tudi vloga v nagrajeni Ponoreli lokomotivi.

Nino Ivanišin ste verjetno najprej opazili v filmu Slovenka Damjana Kozoleta, za vlogo v katerem je dobila štiri festivalske nagrade, a bolj kot v filmu se mlada Mariborčanka vidi v gledališču. Sprva je eno leto igrala v celjskem gledališču, nato pa so jo povabili v SNG Drama Ljubljana, kjer je v lanski sezoni nastopila v dveh predstavah iz tekmovalnega programa Borštnikovega srečanja, tudi v Ponoreli lokomotivi, ki je dobila veliko nagrado festivala za najboljšo uprizoritev.

Za glavno vlogo v filmu Slovenka ste dobili štiri festivalske nagrade, eno pa še za Piran/Pirano. Kot slišim, ste za svoja leta glede nagrad kar rekorderka.

To je bila velika sreča. Veliko sreče in naključja je prisostvovalo temu, da sem sploh sodelovala pri filmu Slovenka in da je bil ta v tujini tudi opažen. V resnici si nagrade vesel tisti dan, ko jo dobiš, potem pa je spet vse po starem. Ničesar ti ne zagotavlja, verjamem pa, da je od zunaj ta seznam videti lepo.

Poleg tega so to nagrade za nekaj, kar se je zgodilo že leta 2008. Tega časa zdaj več ni in včasih se zdi, kakor da ga nikoli sploh ni bilo. Film je hvala bogu ostal. Treba je še naprej delati in se mojstriti znotraj obrti, umetnosti, treba se je učiti znova in znova, in te nagrade na to nimajo nobenega vpliva.

Priložnosti, ki so se ob teh nagradah odpirale, pa, kot ste nekje dejali, zavestno niste izkoristili?

Če s priložnostmi mislite tujino, potem jih res nisem, ker me ne zanima ali pa me vsaj takrat res ni. Takrat sem bila še študentka z ideali, da sem v službi kulture nekega naroda. Zanimal me je ta kulturni prostor. Kar me še danes, je pa res, da sem se omehčala do te mere, da če se izkaže, da ta narod res noče kulture, bom pa šla kam drugam.

Poleg tega sem jaz gledališka igralka, film me sicer zelo zanima, ampak mi ostaja tuj. Nimam dovolj vsakodnevne ali pa vsaj vsakoletne filmske prakse, ki je potrebna za vzpostavljanje neke zdrave samozavestne drže. Več ko si v stiku z medijem, bolje se počutiš, boljšo kondicijo imaš in hitreje lahko napreduješ. Za zdaj je gledališče moja glavna okupacija, ki mi daje možnost razvoja kot igralki.

Sem pa fenica slovenskega filma. Pred kratkim sem gledala Razrednega sovražnika in Čefurje Raus in sem navdušena. Gledam mlade igralce, mlajše od mene in po večini tudi brez akademije in sem navdušena. Živost, neposrednost, v stiku z vsebino, res občudovanja vredne igralske kreacije.

Lanska sezona v Drami je bila za vas zelo uspešna, igrali ste tudi v dveh predstavah, ki sta bili v tekmovalnem programu Borštnikovega srečanja. Mladim igralcem in igralkam verjetno na začetku ni ponujenih veliko priložnosti?

Lepa sezona je bila, takih je malo. Prejšnji umetniški vodja Eduard Miler je poskrbel za to, da je angažiral tudi mlade igralce, kar je super, saj menim, da mladi igralci morajo biti na začetku precej vpreženi. To nam je omogočil in za to sem mu zelo hvaležna.

Mlajši igralci ste se tudi že vzpostavili kot nekakšna ekipa, poleg vas še Aljaž Jovanović in Tina Vrbnjak, pa tudi Klemen Slakonja. Ste si tudi sicer v oporo?

Za dobro gledališče je nujno, da se sodelavci ujamejo v segmentu kreative. Zelo dragoceno pa je, če so zraven tega še prijatelji. To ni nujno, da se zgodi, je pa lepo. Gledališče je kot vsaka stvar lahko super, lahko pa tudi zelo grobo, nesramno, krivično in takrat je fajn, če imaš ob sebi prijatelja. Jaz imam svojo Tinčico in midve skupaj imava Aljaža in če bi Klemen imel več časa za nas, bi imeli tudi njega. To mogoče deluje kot nekaj samoumevnega in nepomembnega, je pa v resnici neprecenljivo.

Tudi sicer ste bili precej močna generacija na akademiji, poleg vas in Slakonje še Jurij Drevenšek, Ana Dolinar, Uroš Kaurin, Domen Valič, Viktorija Bencik, Ana Hribar, Luka Cimprič, Jure Henigman in Jure Lajovic.

Mi smo bili velik letnik, bilo nas je 11 in smo ravno ujeli ta vlak, ko so gledališča še zaposlovala. Diplomirali smo tisto leto, ko so še polnili ansamble, nato pa je bilo zaposlovanje na novo zaradi varčevanja zamrznjeno. Vsi smo dobili priložnost in vseh 11 nas je zdaj zaposlenih, kar je mali čudež. Je pa tudi res, da smo bili dober letnik. Radi smo se imeli na akademiji in radi se imamo še zdaj. Včasih se mi je zdelo, da se to zgodi vsaki generaciji, ker v štirih letih nekako zrasteš skupaj, pa vidim, da je tudi to ena sama sreča.

Vas bomo po diplomski predstavi še kdaj lahko videli skupaj?

Z Ano Dolinar sva se pred kratkim pogovarjali, da bi naš letnik lahko spet naredil kak skupen projekt. Mislim, da bi bilo nadvse zanimivo. Za nas kot ustvarjalce, ki smo se mogoče v tem času spremenili, in za gledalce, ker smo pač dober material. Ampak bi bila to velika produkcijska zagonetka.

Vas poleg Drame zanimajo tudi zunanji projekti?

Igralci smo si različni po načinu, kako in kje bi ustvarjali. Nekateri igralci imajo raje svobodo in odprto izbiro projektov, nekateri so bolj za stabilnost in varnost. Ja sem tip igralke, ki ima potrebo po pripadnosti in neki žlahtni zvestobi. In tudi z ustvarjalnega vidika vidim možnosti napredka v uigrani ekipi. Je pa res, da se vsako leto zgodi, da si lahko privoščim en zunanji projekt, ki je dober za igralsko higieno.

Zunaj institucionalnega gledališča nimaš popolne podpore, za veliko stvari si sam in to hrani ta moj ljubiteljski duh, iz katerega sem izšla, ko sem bila še na gimnaziji. Dosti mi pomeni ta čisti teater, kjer si sam očistiš kostum, pripraviš sceno … To možnost bi ohranila, tudi če ne iz finančnih, ampak iz ustvarjalnih vzgibov.

Ne mika vas pa na primer televizija, kjer so uspešni številni vaši sošolci in sošolke?

Ne, to pa ne. Nimam niti televizijskih talentov … ne zanima me.

Sicer veljate za zadržano, čeprav tega občutka danes nimam, ampak kako na vas na primer vplivajo situacije v gledališču, kjer je meja med igralci in občinstvom nekoliko podrta, na primer v predstavah Jerneja Lorencija. Vas to straši?

Ne, če sem na odru v nekem dogovoru, v kodu predstave, za katerega smo se dogovorili, sem tam svobodna. Sem nastopajoča pred občinstvom, ki je prišlo v gledališče, ker tako hoče, in tam nimam težav. Večjo težavo imam z izpostavljanjem sebe kot igralko Nino Ivanišin. Mislim, da je to posebne vrste veščina, ki je še nisem zaobvladala.

Je pa res, da več stvari, ko spoznavam in naredim, bolj se mi širijo obzorja in počela bi več stvari. Če bi me kdo pred tremi leti vprašal, če bi v Ponoreli lokomotivi okoli paradirala v korzetu, bi verjetno rekla, joj, kaj pa vem, jaz nisem taka igralka … Da ne govorim o svoji filmski goloti, ki se ji do danes čudim.

Nimate še razvite samozavesti Marka Mandića …

Ne še! (smeh)

V predstavah Ponorela lokomotiva in Svatba je tudi precej glasbe, kar je morda za kakšnega igralca, ki v tem ni suveren, stresno. Kako je bilo vam?

Meni je super, jaz zelo rada pojem. Tudi Branko Rožman, ki dela v predstavah Jerneja Lorencija glasbo, ima podobne sposobnosti kot Lorenci, saj mu uspe igralce hitro pripraviti do tega, da se sprostijo in preprosto zapojejo.

Pri Svatbi je eden od bolj zabavnih prizorov "battle", v katerem se s skladbami spopadeta Aljaž Jovanović in Gregor Baković in v katerem se zdi, kot da ste nehali igrati in imate na odru zabavo. Kako je nastajal prizor?

Razmišljali smo, kako bi to poročno zabavo pokazali na odru. Materiala o tem, kaj se dogaja na svatbah, je ogromno, mi smo izbrali takšnega, ki nam je blizu. Vse skladbe, ki jih pojeta Baković in Jovanović, so njima ljube, hkrati pa tudi funkcionirajo, in celoten prizor je nastal precej spontano. Kar seveda delo z Lorencijem omogoča, saj dela veliko na soigri, kjer ti vsi igralci dajejo podporo, s čimer se tvoje breme razporedi. Če se izrazim v žargonu, dvor dela kralja.

Glede na to, da igrate v Drami, imate verjetno še kar nekaj želja, s kom iz ansambla bi radi nastopili, pa še niste. Koga si najbolj želite?

Uroša Fürsta, Bojana Emeršiča, Jerneja Šugmana, Polone Juh, Borisa Mihalja, Valterja Dragana, Marka Okorna, Klemna Janežiča. In še en projekt s puncami iz predstave Božič pri Ivanovih.

Imate kdaj tremo pred starejšimi soigralci?

Zelo hitro, ko sem prišla v Dramo, sem igrala pri Eduardu Milerju v Beneškem trgovcu, kjer sva bili v tandemu z Natašo Barbaro Gračner. To je bilo moje uvajanje v teater, ona pa je pač Nataša Barbara Gračner. In jaz se tega strahospoštovanja nisem mogla znebiti, čeprav je ona najbolj normalna, dostopna oseba, odprta, in mi je na vsak način hotela pomagati, da bi se jaz sprostila, ampak ni šlo (smeh). Meni je bilo tako v čast igrati z njo, da preprosto nisem bila dovolj učinkovita pri delu. Zato bi rada dobila še eno priložnost dela z njo, da vidi, da nisem tako zelo nesposobna.

V lanski sezoni ste bili v Drami tudi precej družbeno angažirani, bil je čas vstaj in tudi precej drznih predstav.

To je pa Eduard Miler!

Kako ste igralci doživljali to angažiranost gledališča?

Gledališče mora biti v stiku s tukaj in zdaj, morda ne nujno neposredno, ampak mora biti ažurno. In Eduard Miler, nekdanji umetniški vodja, je človek statementa, mnenja, da je treba biti aktiven v družbi, da če kaj ne štima, da se je treba izpostaviti in to povedati. In tako je tudi zastavil sezono, z režiserji, ki se jim ni težko izpostaviti, kot so Miler, Lorenci, Horvat, Frljić ...

Takrat so bila pričakovanja kar velika, kako danes gledate na čas vstaj?

Problemi se zagotovo niso rešili in jih je še ogromno. Moj pogled na situacijo je, da moramo absolutno odgovarjati na krizo ali probleme z delovanjem, ne pa z bojkotiranjem. Ulica je nujno potrebna, da pride do tega, da se na neke stvari opozori na velik način. Morda tudi malo brutalen, pa pri tem ne mislim, da bi se moralo komu kaj zgoditi, ampak ko že vidiš maso ljudi na ulici, je to že grozeče.

To je potrebno. Ampak naslednja faza mora biti faza rešitev. Mogoče je vmes faza inkubacije, kjer se je treba vprašati, kaj zdaj. Da je vse brez zveze, da nič ni v redu, od tega tarnanja nimamo nič. Če pa imaš predlog, kaj bi se lahko spremenilo, če imaš ideje in samozavest, potem pa moraš biti dejaven. In to mislim, da se nam v Drami zdaj lahko zgodi.

Kaj točno se pripravlja?

V okviru ideje Centra Drama bi se odprlo še eno prizorišče, kjer bi bili lahko tako koncerti kot okrogle mize, pogovori in seveda predstave. Mlajši del ansambla, torej jaz, Tina, Aljaž, Klemen, zdaj še nova člana Klemen Janežič in Tadej Pišek, pa smo mlada moč, ki ima željo delati in če dobimo pogoje, torej prostor in čas, imamo mi ideje, da v tem smislu tudi kaj naredimo.

Torej mlada generacija za mlado generacijo, saj Drama potrebuje mlado občinstvo, dijake in študente in znotraj tega programa bi se odprl prostor, kjer bi bilo ustvarjanje zelo konkretno obrnjeno na tukaj in zdaj. Iz danes na jutri se seveda nič ne more zgoditi, ampak treba je vztrajati in marljivo delati.

Ne spreglejte