Emiliano Ponzi: Omejitve ponujajo več možnosti za ustvarjalnost

Emiliano Ponzi, italijanski ilustrator, ki velja za enega od najpomembnejših ilustratorjev svoje generacije. Njegove vizualne metafore in komentarji sveta se pojavljajo v oglaševanju, revijah, knjigah, časopisih in animacijah. Med njegove naročnike spadajo svetovne publikacije in časopisi, med njimi New York Times, Le Monde, New Yorker, Boston Globe, Time, Economist, La Repubblica, založba Penguin Globe, Muzej oblikovanje Triennale in drugi. Za svoje delo je prejel že številne tuje in domače nagrade. Letos na primer nagrado gold cube, ki jo podeljuje Art Director's Club.

Pred osmimi leti je umetniški direktor priloge Book Review pri New York Timesu Nicholas Blechman prejel elektronsko sporočilo ilustratorja. Zanj ni še nikoli slišal, v sporočilu pa je bilo pripetih nekaj ilustracij in povezava do njegove spletne strani. Blechman dobi od štiri do šest takšnih sporočil na dan in večino jih tudi izbriše. A tistega, ki mu je poslal Emiliano Ponzi, ni, pritegnile so ga avtorjeve inteligentne, nazorne in presenetljivo elegantne ilustracije, kot je zapisal o njegovem delu. Dogovorila sta se za prvo naročilo, kar se je razvilo v osemletno sodelovanje. To je bilo večkrat nagrajeno. O Ponziju umetniški direktor govori kot o avtorju, ki ni domišljav, tudi negotov ne. Sposoben se je odzvati na katerokoli zahtevo družbe. S svojim delom se Ponzi do 16. januarja predstavlja v NLB Galeriji Avla. Selektor in organizator razstave je zavod Emzin.

V svojem delu podarjate pomen razmerja med ustvarjalnostjo in čutnostjo? Menim, da je v ospredju vsakega ustvarjanja zabava in občutenje. Ni pomembno, za katero področje gre, izhodišče je vedno v čustvih in občutkih, iz katerih izhajaš. Te moraš nato prestopiti, jih oblikovati v določen jezik, obliko, konvencije in podobno. V mojem primeru, ilustracijah, je pomembno, da s svojim delom gledalca zadržim za več kot eno sekundo. Ilustracijo dojemam kot kratko zgodbo, kjer gledalcu sporočam skozi eno podobo. Pri tem je čustvo zelo pomembno.

Kako na vaše delo in dojemanje vpliva kontekst Italije, dežele, kjer je podčrtana zgodovinska in kulturna navezanost na lepoto, čutnost? Pred nedavnim sem se o tem, o pomenu lepote, pogovarjal s prijateljem. Strinjala sva se, da je s tem, ko si obkrožen z lepimi stvarmi, življenje bogatejše. Pa ne mislim samo v širšem kontekstu, če govorimo o mestu in državi, Italiji na primer, temveč je pomembno, da posvečaš pozornost temu že v svojem mikrookolju. Doma, za začetek. Veliko lepše je živeti med lepim pohištvom kot industrijskimi kosi. Lepota okolja vsekakor vpliva na doživljanje. Zame je bilo zato zelo pomembno, da sem odraščal v okolju, kjer so me obkrožale lepe stavbe, dobra arhitektura, muzeji, galerije … To so pomembni dejavniki v mojem življenju, med drugim so me ti tudi vzgojili.

Kdaj je za vas ilustracija končana? To je težko, ponavljajoče vprašanje, saj bi lahko vse vedno znova dopolnjeval. Gre za večno vprašanje, a kar me pri tem rešuje, so roki. Ti so meja, ko nimam več možnosti spreminjanja in mora biti delo dokončano. Ilustracije delam za naročnike, kot so New York Times, New Yorker, Le Monde in drugi. Pri teh ni dileme, roke moram dosledno upoštevati, kar mi resnično pomaga, da lahko pridem do točke, da je delo končano oziroma dovolj dokončano, da ga lahko oddam.

Večinoma delate za naročnike, imate pa tudi izkušnje s tem, da so vam dali proste roke, da naredite, kar želite. Gre pri tem za užitek, ki je povezan s svobodo ustvarjanja? Pravzaprav je za ustvarjalca, kot sem jaz, delo brez omejitev lahko nevarno. Kar je paradoksalno. Ko čez ramo moje delo spremlja naročnik, ki me usmerja in omejuje z rokom, svojimi željami, zahtevanimi vsebinami in cilji, takrat vem, da grem v pravo smer. Seveda je odlično delati projekte, kjer usmeritev in omejitev skorajda ni in se tako lahko obrneš k lastnim ustvarjalskim in osebnim izhodiščem. A veliko bližje so mi projekti, kjer sem postavljen pred problem, ki ga moram rešiti, in se pri tem spopasti z omejitvami. Prav v teh primerih moram zato, da obidem te omejitve, uporabiti veliko mero ustvarjalnosti.

Trdite torej, da omejitve oblikujejo prostor za ustvarjalnost? Tako je. Uporabim lahko metaforo. Predstavljate si spuščenega konja v naravni pokrajini, brez ograj ali drugih preprek. Teče lahko v katerokoli smer, a to ga lahko tudi zmede. Če pa je konj v ogradi, ima znotraj te veliko možnosti. Lahko se sprehaja v krogu, lahko križkraž, lahko se usede, lahko teče …

Lahko tudi preskoči ogrado … Tako je. (smeh)

Delate za naročnike po Evropi in Ameriki, veliko potujete? Kar je dobro pri mojem poklicu, je to, da lahko delam kjerkoli in pri tem niti ni nujno, da se z naročniki tudi v živo sestanem. Pravzaprav večine naročnikov niti še nisem srečal v živo. Večine elektronskih naslovov, ki jih uporabljam za poslovna sodelovanja, tako ne morem povezati s konkretnim obrazom. To mi je všeč, saj gre za potrditev, da sodelujemo izključno na podlagi mojega dela in zaupanja vanj. Tako se je zgodilo tudi prvo sodelovanje s časopisom New York Times. Za moje delo so se odločili na podlagi elektronskega sporočila, ki sem jim ga poslal skupaj s štirimi priponkami svojih ilustracij. Po tem so mi dali priložnost.

Prejeli ste pomembno ameriško nagrado gold cube. So kakšni neposredni učinki nagrade, na primer novi naročniki? Novih naročil zaradi nagrade nisem dobil. Globoko verjamem, da so nagrade dobre za ego. Z nagradami največkrat strokovna skupnost potrdi tvoje delo. Da ti priznanje, da delaš v pravi smeri, in ti ob tem sporoča, da tako tudi nadaljuj. Gold cube je ameriška nagrada in bil sem izjemno vesel, saj sem prvi Italijan, ki jo je prejel. Še dodatno sem bil ponosen, da sem jo dobil za ilustracije za serijo knjig Bukowskega, ki je nastala za italijanski trg. Z nagrado sem dobil potrditev mednarodne skupnosti. Zelo sem vesel tega priznanja, ki je pomembno za mojo ustvarjalno samozavest.

Vam je delo Bukowskega blizu? V ozadju njegovega pisanja ste razbrali veliko nežnosti in krhkosti, kot sporočajo vaše naslovne ilustracije njegovih knjig. Tako je. Ob natančnem branju njegovih del sem v ozadju njegove radikalnosti, asocialnosti, brutalnosti, alkohola in seksa prepoznal izredno krhkost in nežnost, ki jo je umetnik ščitil prav s svojo destruktivnostjo. Ravno to sem podčrtal v svojem delu. Vam je bilo njegovo delo že prej blizu? Bukowskega sem bral kot najstnik. Takrat mi je bil blizu, saj se njegovo razmišljanje in življenje sklada z najstniškimi uporniškimi idejami in občutenji. Takrat se mi je zdelo življenje moškega, ki veliko pije in ima veliko žensk, fascinantno. Naslednjič sem ga bral, ko sem se pripravljal na naslovne ilustracije teh knjig. Ogledal sem si tudi številne intervjuje z njim, saj sem ga želel bolje razumeti.

Kako bi opisali sodelovanje z New York Timesom? Najlepše pri odnosu z naročniki je, ko ti zaupajo. To je mogoče doseči še posebej s tistimi, s katerimi sodeluješ dalj časa. Veš, kaj si želijo, in oni vedo, kaj lahko pričakujejo od tebe. Sodelovanje z New Yorkom bi tako opisal na tej ravni, predvsem pa ga označil kot prostor, v katerem se počutim zelo udobno.

Če so za ustvarjalni ego pomembne nagrade, kot ste omenili, so prav tako pomembni tudi veliki in pomembni naročniki, kar so na primer tudi New York Times, Le Monde in drugi? Vsekakor. Ne glede na to, kakšen poklic posameznik opravlja, ga mora početi najbolje, kot ga lahko in zna. V vsakem poklicu moraš stremeti k temu, da delaš najboljše. Sam sem izbral pot ilustratorja, v tem pa poskušam delati tudi za velike in pomembne naročnike. V mojem primeru je pomembno, da vedno znova na zanimiv način posreduješ sporočilo. Na tak način se trg, naročniki in občinstvo tebe in tvojega avtorskega sloga ne naveličajo in tako te tudi čas ne povozi.

Sami govorite o demokratični ilustraciji. Želite doseči široko občinstvo? Pomembno se mi zdi, da lahko, ko gledam sporočilo s svojega okna v Milanu, tega razumem tako, kot ga lahko razume tudi kdorkoli drug v kateremkoli drugem kraju. Verjamem v to, da mora biti sporočilo univerzalno, ne pa splošno. S tem poimenujem demokratično ilustracijo, ki jo lahko razume kdorkoli ne glede na svoje kulturno in družbeno ozadje, kar pomeni, da mora to temeljiti na univerzalnih čustvih.

Vendar svet doživljamo drugače, tudi čustva doživljamo drugače oziroma različna čustva sprožajo različne stvari. Gre za posamično v univerzalnem? Tako nekako. Seveda sta življenje in svet kompleksna. Prav tako je kompleksna njuna prezentacija, a moje delo je, da v razmerju do tega na vizualni ravni ustvarjam sinteze. Pri tem pa ne gre za poenostavljanje resničnosti. Izhajam iz kompleksnih razmer, ki jih zminimaliziram skozi vizualne in druge pripovedne elemente. Iz posamičnih elementov sestavljam želeno sporočilo.

S svojim delom ste pred več kot desetletjem začeli v zelo majhnem prostoru, kjer ni bilo veliko zapisov iz "zunanjega sveta". Ste s tem simbolično želeli zminimalizirati zunanje vplive? Moj prvi delovni prostor v Milanu je meril deset kvadratnih metrov. Ko sem iskal svojo pot, sem se znašel znotraj lastne ograde. Znotraj zidov te majhne sobe, kjer ni bilo elementov iz zunanjega sveta. Takrat sem moral najti svoj svet in nisem želel pasti pod vpliv drugih. Zdaj ko sem našel svojo pot, delam v večjem prostoru, v katerem so lahko tudi zapisi drugih avtorjev in okoliščin.

Ste torej kot avtor dozoreli? Lahko bi tako rekli. (smeh)

Kakšna se vam zdi razstava v Ljubljani? Vesel sem, da me je zavod Emzin povabil. Neverjetno je, kako veliko dela sta naredila Jasna Rackov in David Tošik. Ko sem videl, koga vse je Emzin že gostil, pa sem bil navdušen. Menim, da sta s tem za ta kulturni prostor neprecenljiva.