Duhovna avtobiografija Janka Kosa

Umetniki in meščani: Spominjanja je prvi del avtobiografije literarnega zgodovinarja, teoretika in kritika Janka Kosa, ki je izšel pri Študentski založbi. Sledil bo še drugi del pod naslovom Ideologi in oporečniki.

"Ko sem razmišljal, kako zapisati svoja spominjanja, mi je postalo jasno, da svojega osebnega in javnega življenja ne morem združiti v eni knjigi. Zato sta nastali dve," način pisanja o svojem življenju pojasnjuje Janko Kos.

V že izdanem delu je orisal čas od svojega rojstva leta 1931 pa vse do leta 1950. V tem je popisal svoje odraščanje, mladostniška leta med vojno in del povojnega obdobja. V duhovni avtobiografiji, kot jo opredeljuje avtor, osvetljuje leta, ki so bila zanj formativna tako osebno kot profesionalno. "Ta knjiga je zame odgovor na bistvena vprašanja, kot so kdo smo, kam gremo in od kod prihajamo," pravi Kos.

V svojih zapisih se je zato živo posvetil tudi svojemu družinskemu ozadju. Materin rod je bil izrazito kmečki in veren, očetov pa svobodomiseln, pojasnjuje. "To se je v naši družini spajalo in vplivalo na nas, otroke. Ta dvojnost pa je bila kulturno konstruktivna," pravi literarni teoretik, ki je že od svojih osnovnošolskih dni vedel, kam ga vleče in da pri tem niti ni druge možnosti.

Ni imel druge možnosti kot pisati o literaturi Med odraščanjem je prek matere Kos prišel tudi v stik z ljubljanskim meščanskim okoljem, prek očeta kiparja pa z umetniškimi krogi. V umetniški malomeščanski družini, ki je bila puritanska in zadržana glede spolnosti, je bilo glasno očetovo poglavitno življenjsko vodilo: delo.

Zavezanost delu je bila ena od osrednjih niti življenja, pa ne dela zaradi uspeha, ne za denar ali slavo, temveč zaradi dolžnost, da narediš to, za kar si nadarjen, se spominja kritik, ki je svojo strast do pisanja o literaturi odkril med svojim šestim in sedmim razredom osnovne šole.

Kmalu mu je bilo jasno, da nima nobene druge možnosti, kot da se temu zaobljubi, čeprav odločitev za to v povojnih časih ni bila lahka. Vendar pa je bila ta zanj edina mogoča, ne glede na to, da takrat ni bilo prav veliko možnosti za tovrstno objavljanje. Šele čez leta so namreč nastale revije, kot so Perspektive in Besede, ki ju je pozneje sourejal, Revija 57 in druge.

Njegovi sodobniki skozi zasebno plat Ob zapisovanju o svojem odraščanju in študijskih letih ter svoji družini pa opisuje tudi svet sodobnikov skozi njihove bolj zasebne plati. Med drugimi omenja filozofa Franceta Vebra, mladega Tarasa Kermaunerja, svojega bratranca po očetovi strani Daneta Zajca, ki ga je spoznal pri njegovih 16 letih in za katerega se je že takrat vedelo, da bo pesnik. Vendar kakšen bo in kam ga bo to odpeljalo, takrat seveda ni vedel še nihče, zapiše ob spominih na svoje prvo srečanje z njim.

Veliko besed pa v knjigi posveti tudi svojemu vseživljenjskemu prijatelju Primožu Kozaku, prostor nameni tudi Cirilu Zlobcu in drugim.

Spominska domišljija z zgodovinsko točnostjo V svojem delu je Janko Kos tako v besede odtisnil medvojno ter povojno ljubljansko meščansko in umetniško vzdušje in kulturo, posvetil se je tudi številnim vojnim tragedijam, ki so jih doživljale različne družine, ki jih je poznal, razkril sebe, predvsem pa rekonstruiral dogodke in doživljanja svojega življenja.

Kot poudarja, si nikoli ni delal zapiskov, ni pisal dnevnikov, zato je delo nastalo na podlagi vizualnih vtisov, impresionističnih obrisov preteklosti, ki jih je ohranil do danes. Te je na podlagi impresionističnih sledi kdaj tudi s pomočjo enciklopedij in leksikonov rekonstruiral. Na tak način je njegova spominska domišljija dobila tudi zgodovinsko točnost in naracijski tloris. Čisto natančen ni morda le kakšen detajl, pravi avtor.

V avtobiografijo zajeta intelektualna in duhovna razgibanost njegovega časa Urednik knjige Mitja Čander pravi, da bo ta tudi "čez desetletja zaradi svoje duhovne in intelektualne fizionomije referenčna". V svoje živo pisanje o lastnem življenju je tako avtor zajel tudi vso literarno in duhovno razgibanost tistega časa, čemur se posebej posveča prav v drugi knjigi.

Zaradi vsega tega pa je urednik izjemno vesel, da mu je po dolgih letih Kosa le uspelo nagovoriti, naj zapiše svoje spomine.

O svetu, ki je za dolga desetletja postal njegov dom "Vse to sem si obetal od prehoda na univerzo, na študij, ki me je čakal na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo, po možnosti tudi s stranskim študijem filozofije in še česa. Toda to ni bil samo prehod iz srednje šole v nekaj višjega. Dejansko je šlo za prehod iz sveta, v katerem sem živel dotlej, v drugačen svet. Iz sveta umetnikov in meščanov sem bil že na poti v svet ideologov in oporečnikov. To je bil svet, ki je po letu 1950 postal za dolga desetletja moj pravi dom," so besede, s katerimi se končna knjiga Umetniki in meščani.

Za njo pa pride tista, v kateri bomo lahko brali o javnih osebah tistega časa. Med njimi o Josipu Vidmarju, Kocbeku, Ziherlu in drugih. Skozi panoramo kulturnih in političnih oseb bo tako mogoče prebirati, kaj so ti pomenili in kako je takrat potekalo življenje na tej ravni.