Sreda, 2. 1. 2019, 18.40
5 let, 3 mesece
"Delaj tisto, v čemer si dober, medtem pa poskušaj odkriti, zakaj tega ne maraš"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,04
Victor Enrich, katalonski umetnik
Barcelona, Riga in Tel Aviv so mesta, ki so povezana z življenjem in ustvarjanjem katalonskega umetnika Victorja Enricha, ta v svojem prepletu fotografije in 3D-rendeniranja ustvarja nadrealistične urbane krajine. Mesto je izhodišče in tematika njegovega dela.
Victor Enrich je katalonski umetnik, ki se je po študiju arhitekture in po letih samostojne prakse začel ukvarjati z digitalno fotografijo in 3D-rendeniranjem. S sodobno tehnologijo je vstopil v mesta, ta pa interpretira skozi nadrealistične podobe, ki jih predstavljajo v svetovnih medijih, kot so The Guardian, CNN, Spiegel, Dezeen, ArchDaily, La Repubblica, Wired in drugi.
Pred kratkim se je s svojim delom na predavanju v Kreativnem centru Poligon predstavil tudi v Ljubljani.
Victor Enrich je katalonski umetnik, ki se je po študiju arhitekture in po letih samostojne prakse začel ukvarjati z digitalno fotografijo in 3D-rendeniranjem.
Iz arhitekture, kjer ste delali 3D-renderje, ste vstopili v umetniško polje. Kaj je bilo ključno za to spremembo?
Po več kot 15 letih dela na arhitekturnem področju za naročnike mi je vse skupaj postalo dolgočasno. Skozi delo se rad učim in sprva je vsak projekt pomenil priložnost za spoznavanje novih stvari. Odkrival sem vse, kar je bilo povezano s stavbo, lokacijo, pa tudi različne druge podrobnosti … Zbiral sem vse informacije, ki bi lahko bile tehtne, za uživanje v procesu.
A sčasoma so se začele stvari ponavljati. Enaka arhitektura, lokacije, položaji na delu … Stvari niso bile več nove in adrenalin je pojenjal. Ker sem takrat skoraj več čas delal in nisem imel močnega osebnega življenja, je bila moja uresničitev skozi delo še kako pomembna, tako sem se znašel pred nekaj možnostmi. Vendar pa se mi je to, da pripravim kovčke in grem delat v tujino, kjer moram vse začeti z ničle, zdelo pretežko. Izkušnjo s tem, postavljati vse od začetka, sem imel že v Barceloni.
Zato sem odločil za osebni projekt. Tako pa sem oblikoval razmere, ki so bile zame nove in skozi katere sem se lahko učil.
3D-renderiranje za arhitekte kot naročnike vam torej ni več pomenilo izziva?
Po svojem arhitekturnem znanju sem si želel izražati mnenje o projektih, a sem pri tem naletel na omejitve. Arhitekti so želeli stvari takšne, kot so jih zastavili, pri tem niso bili prav prožni. Še posebej v Barceloni imajo arhitekti zelo močne osebnosti in tako želijo imeti stvari narejene na točno določen način, kar moraš usvojiti ali pa ne obstajaš.
Pri čemer sem bil s svojim tovrstnim delom tudi anonimen. Ustvarjanje 3D-vizualizacij je poklic, ki je precej nov, obstaja kakšnih 20 let, saj se je rodil s tehnologijo. Prej so za to obstajale ročne risbe, ki pa so bile bolje sprejete, saj je šlo za klasične forme umetnosti. Vse, kar prihaja iz digitalnega sveta, pa ne uživa takšnega spoštovanja. 3D-renderiranje trpi za anonimnostjo.
Victor Enrich, ki je živel in ustvarjal v različnih mestih, pravi: "Moje tranzicije v prostoru so vedno spremljale življenjske razmere, ni šlo za kakšne strategije. Imel sem osnovno željo po spoznavanju drugih kultur, drugo pa se je nato odvijalo spontano. V Rigo me je pripeljala ženska, tri leta zatem pa sem v Izrael odšel zaradi svojega učitelja jezika Mattija."
Sami ste vprašanje anonimnosti v svojem projektu tridimenzionalnih digitalnih manipulacij fotografij urbanih okolij v nadrealistične prostore obrnili naokoli.
Popolnoma. Želel sem, da podobo spremlja moje ime, ne ime nekoga drugega. V 3D-renderiranju pa sem začel odkrivati tudi umetniški potencial. Vstopil sem na popolnoma novo področje.
Fotografiranje in digitalno oblikovanje neobstoječih arhitektur in prostorov ste začeli leta 2006 v Rigi?
V Latvijo sem se preselil zaradi ljubezni. Moje tranzicije v prostoru so vedno spremljale življenjske razmere, ni šlo za kakšne strategije. Imel sem željo po spoznavanju drugih kultur, drugo pa se je nato odvijalo spontano.
V Rigo me je pripeljala ženska, tri leta zatem pa sem v Izrael odšel zaradi svojega učitelja jezika Mattija. Vsake toliko je namreč šel na obisk k svoji družini v Tel Aviv in enkrat sem se mu pri tem pridružil. Matti se je vrnil v Latvijo, da si uredi evropske dokumente in dokonča svoj proces religioznega prestopa, iz judaizma je izstopil zaradi svoje homoseksualnosti, jaz pa sem ostal.
Tel Aviv vas je tako očaral, da ste ostali?
Moj prvotni načrt je bil, da tam ostanem mesec dni in se nato vrnem v Latvijo. A ko sem prišel tja, sem ugotovil, kako močno sem pogrešal sonce. Toplo vreme, ulice polne ljudi in življenja … Tel Aviv je toplo mesto, v katero se lahko hitro zaljubiš.
V primerjavi z Rigo je bilo vzdušje v njem čisto nasprotje. Po treh letih navdušenja nad spoznavanjem latvijske kulture in načina življenja sem tudi sam postal Latvijec, ker sem se zapustil državo, tako kot to naredi veliko domačinov. (smeh, op. p.)
Razlog za migracije je depresivnost življenja tam. Primanjkuje služb, vreme je ostro, populacija je majhna in skriti so tam na vzhodu.
Kako dolgo ste živeli v Tel Avivu?
Prav tako tri leta, do leta 2011, vendar so bila popolnoma drugačna. Izrael sem moral kot tujec vsake tri mesece za nekaj časa zapustiti, da sem se nato lahko vrnil. Enkrat sem to naredil le za 24 ur, v drugih primerih pa sem to birokratsko nujo izkoristil za obisk sosednjih držav z izjemno Sirijo. Izrael in Sirija sta v neprestani vojni in če imaš v potnem listu sirski pečat, ne moreš v Izrael.
Na meji z Jordanijo in Egiptom so pogosto mladi vojaki, stari med 16 in 19 let, ki ne poznajo imigrantske zakonodaje. Sledijo le osnovnim navodilom, kot je na primer: zadrži Palestince in Arabce, Evropejce pa spusti.
Izrael je bil pomembna odskočna deska za vaše ustvarjalno delo?
V pomembnih izraelskih medijih so objavili moje delo, moje fotografije. Kar pa je pri nekaterih ljudeh, ker sem bil tujec in nisem imel urejenega statusa, vzbudilo nasprotovanje. Češ, da se igram z vizumi, odhajam in se vračam v državo … Počutili so se, kot da jih ne jemljem resno. Ni bilo prijetno.
Kakšna je bila izkušnja življenja v Tel Avivu, Izraelu?
Ljudje v Tel Avivu živijo odmaknjeno od vsega, kar se dogaja v državi. Mesto je zelo kozmopolitsko. Radi so poudarjali, koliko humanitarnih organizacij deluje tam.
Izrael je laboratorij za veliko stvari. Ena žuželka pogine in o tem pride poročat 24 medijev iz vsega sveta. Vse je zelo pretirano. Tam najdeš vse najboljše in najslabše, ne pa mirnega in normalnega življenja. Ali gre za popolno polomijo ali pa nekaj najlepšega na svetu, kar si lahko zamisliš.
So Izraelci, ki tvegajo svoje življenje, ko sudanskim beguncem pomagajo pri prečkanju meje. Veliko je organizacij, ki pomagajo Sudancem. Ko pogledaš njihove obraze, ki so polni ran in brazgotin, vidiš, koliko so že pretrpeli. Na drugi strani pa je izraelska državna politika povezana z religijo, ki okupira Gazo in Zahodni breg. To pa je del, ki je problematičen.
Srečaš ljudi, ki podpirajo okupacijo, ji nasprotujejo ali jim je popolnoma vseeno in se s tem sploh ne ukvarjajo. Enako velja za hrano košer (judovski sistem priprave hrane, op. a.). So ljudje, ki dajejo temu velik pomen, in so drugi, ki se temu ne posvečajo in jedo vse, ker želijo biti svetovljani. Ko enkrat vstopiš v to vzdušje, začneš v tem uživati, ker je intenzivno.
Intenzivnost pa je dobrodošla in zanimiva. V Izraelu ti nikoli ne bo dolgčas. Domačini so zelo odprti do priseljencev, četudi ne vedo, ali so judi ali ne. V vsem obstoju države so se v valovih srečevali srečevali z judi z vsega sveta. Kot priseljenec sem se v Izraelu počutil domače, ne kot tujec, kar pa je bilo nasprotno od latvijske izkušnje, kjer sem čutil, kako me ves čas opazujejo zaradi moje temnejše polti, poraščenosti in brade. V Izraelu sem imel popolno anonimnost. Izrael je izjemen v svoji etničnosti raznolikosti.
Dela Victorja Enricha
Popularna kultura je v vašem delu pomembna. Fotografija stavbe iz Tel Aviva, imenovane Shalom Meir, ki se odpira kot zadrga, se na primer nanaša na oglas za parfum.
Nikoli nisem bil tip umetnika, ki potrebuje tri ure, da razloži svoje delo. Vedno sem bil veliko bolj naiven. Nikoli niti nisem mogel natančno povedati, zakaj sem nekaj naredil, in če se znajdem v položaju, ko sem prisiljen poiskati racionalno razlago, čutim ob tem nelagodje. Kot da ne govorim resnice.
Je pa res, da sem reference za svoja dela našel leta po tem, ko sem jih naredil, kar pa velja za tudi to fotografijo telavivske stolpnice. Velikokrat se zgodi tudi, da ti drugi ljudje odprejo oči. Prihajamo iz skupne kulture in tako imamo podobne vplive. Gledali smo iste risanke, filme, bili bombardirani s hollywoodskimi filmi. Na španski televiziji so bili v osemdesetih letih ves čas na sporedu vesterni. Ne prihajam iz kulturno ozaveščene družine, moji starši so s podeželja, moji stari starši pa so bili kmetje. Družinsko nimam močnega kulturnega ozadja in tako so reference v mojem delu lahko del vsakogar.
Mi je pa vsaka od stavb govorila sama zase, kako jo lahko preobrazim.
Preobrazba umetnika Victorja Einricha telavivske stolpnice Shalom Meir.
Kako izberete stavbe, ki jih nato digitalno obdelujete?
Večinoma jih izberem zato, ker se v njih preprosto zaljubim. Zakaj se v nekatere zaljubim in v druge ne? Ko se v nekoga ali nekaj zaljubimo, je to zato, ker čutimo, da smo si na določen način podobni, ali zaradi tega, ker nas drugi razume in podobno doživlja. Stavbe na fotografijah sem izbiral, ker so odsevale osamljenost, ker sem bil tudi sam osamljen.
Izbiral sem jih tudi zaradi določene edinstvenosti, saj ni mogoče najti podobnih. Bile so tam, mogoče kdaj od vseh tudi pozabljene. Imel sem občutek, da me razumejo, kar je seveda zelo smešno, saj govorim o stavbah.
Stolpnica Shalom Meir v Tel Avivu se vzpenja sredi starega dela mesta, obkrožena z majhnimi hišami, ni pravega smisla, da stoji prav tam. V desetletjih, ko se je postarala, ni bila primerno obnovljena. Propada in zdi se zapuščena, kar vzbuja določen občutek solidarnosti. Kliče po prizadevanjih, da bi pridobila nazaj svojo identiteto.
V Tel Avivu ste se počutili doma, ne pa v Rigi, pravite. Stavbe - protagoniste na vaših fotografijah je mogoče prebirati tudi kot metaforo za izkušnjo migrantstva, avtsajderstva, iskanja svojega položaja v skupnosti?
Občutja v Izraelu in Latviji so bila različna. V Izraelu sem se počutil kot doma, vendar pa sem hkrati zaznaval, da je, ker nisem jud, določen prepad med mano in preostalimi. Kar je bilo še posebej očitno v intimnih razmerjih in mi je preprečilo, da bi si tam lahko ustvaril družino. Ko so ženske izvedele, da nisem jud, nisem imel nobene možnosti. Judinje spoznavaš zunaj Izraela.
"Zgodovina, geografija in oblike mestnih prostorov so me vedno vznemirjale. Je pa težava urbanizma, podobno kot pri arhitekture, da je kdaj preveč omejen z zakonodajo in politiko."
Optične iluzije, manipulacije, ustvarjanje nemogočega, razpiranje imaginarija, to so asociacije, povezane z vašim delom. Kako vi razumete svoje vstopanje v neobstoječe, kot so na primer zavite hiše?
V zakup je treba vzeti, da mi moje profesionalno ozadje omogoča delati nekatere stvari. Bil sem precej učinkovit v uporabi 3D-orodij in sem se popolnoma zavedal svojih sposobnosti. Teme, o katerih sem bil pripravljen govoriti v svojih projektih, so bile lahko povezane le s tehnikami, ki jih obvladam. Vprašanje nemogočega je bilo zame dosegljivo, saj sem lahko nekaj takšnega sproduciral. Zato sem o tem lahko govoril.
Tehnika 3D-renderiranja, oblika izražanja, ki sem jo uporabljal je neposredno povezano s konceptom virtualnosti, neresničnosti. Podjetja za 3D-rendeniranje prodajajo sanje. Neprestano ponarejajo oziroma ustvarjajo prostore. Kdo ne mara tega, kar vidi v tej obliki? 3D-rendiranje ima neverjetno moč spreminjanja nečesa, česar ne maraš, v nasprotno.
Po 15 letih dela kot "lažni fotograf", recimo temu tako, je to postala moja glavna tematika. Vendar sem, namesto da bi tako ustvarjal dnevne sobe ali stanovanjske hiše, vstopil v polje, o katerem sem resnično želel govoriti. To so urbana krajina, mesta. Bolj kot arhitekt sem urbanist. Zgodovina, geografija in oblike mestnih prostorov so me vedno vznemirjale. Je pa težava urbanizma, podobno kot pri arhitekturi, da je kdaj preveč omejen z zakonodajo in politiko.
Sam želim govoriti o praksi urbanizma skozi formo umetnosti. Vendar, ko ljudje vidijo moje manipulirane fotografije, nihče več ne govori o mestih, kar je deloma moj neuspeh, saj si prizadevam k spodbujanju razprave o urbanih prostorih. Vendar pa moje podobe ljudi ne vabijo k tovrstnim tematikam, temveč k vznikanju vprašanj, kaj je to, kaj ima to opraviti z urbanim načrtovanjem.
Vaše digitalno obdelane fotografije odpirajo tudi razmišljanja o mnogoterih plasteh prostorov. Emocionalnih, profesionalnih in zgodovinskih poteh, ki jih opravljamo v mestih ali jim v teh lahko sledimo. Potem so tudi še kraji želja, sanj, projekcij … V mestih se plastijo vse te ravni osebnih in kolektivnih življenj.
V mojem delu gre za preplet različnih stvari. Leta sem potreboval, da sem bolje razumel svojo umetniško prakso, še vedno jo odkrivam.
Vaše vodilo je: Delaj to, v čemer si dober, in medtem poskušaj odkriti, zakaj tega ne maraš.
Smo potomci generacije staršev, ki so bili rojeni v trdih političnih časih, v Španiji v obdobju diktature, na vzhodu v sovjetskem obdobju. Bili so ekonomsko težki časi in sprejeti so morali službo, ki je bila na voljo. Zato so nam govorili: Delaj to, kar imaš rad. Za njih je to bil generacijski napredek: sami so delali tako trdo, da so svojim otrokom omogočili boljšo izobrazbo. Da so si lahko sami izbrali, kaj bodo študirali, ne pa nečesa, kar so ti določili starši.
Čeprav so nam to podarili iz vsega srca in z vso ljubeznijo, je to izviralo iz neravnovesja njihovih življenj. Otroke želimo obvarovati pred vsem slabim, kar se je zgodilo nam, in jim omogočiti vse dobro, česar nismo mogli doživeti sami. Na koncu to pomeni, da otrok dela, kar želi.
Prav to velja v mojem primeru. Starši so me podpirali pri moji izbiri študija arhitekture, čeprav vem, da si tega zame niso želeli. A kar se je zgodilo zatem, je, da sem med študijem arhitekturo pustil. Takrat sem spoznal naslednje: od svojega petega leta sem sanjal o arhitekturi in jo imel rad, a ko sem se 20 let pozneje približeval možnosti, da to resnično tudi postanem, sem odnehal. Kaj je bilo narobe? To sem si vedno želel. To je, kar imam rad.
Mogoče je težava prav v tej premisi: delaj, kar imaš rad. Mogoče moraš malo pozabiti na to, kar bi rad počel, in poskusiti stvari doseči na drugačen način. Če delaš to, kar želiš, kaj se zgodi, ko ti to ni več všeč? Kaj se zgodi, če vse življenje vložiš v nekaj, za kar misliš, da imaš rad, pa spoznaš drugače? Zakaj se ljudje ločujejo? Zakaj so nesrečni? Zato, ker ne morejo spremeniti izbir, ki so jih naredili. Čas gre mimo, mi pa ne naredimo nobenih korakov v drugo smer. Prepustimo se položaju in gremo s tokom, ob tem pa po svoje v življenju izgubimo svojo vlogo.
"Moje načelo je, da lahko, ko odkriješ, zakaj nečesa ne maraš, to spremeniš v nasprotno izkušnjo."
A na to imate vi odgovor.
Malo se moramo kaznovati, tako, da pozabimo, kaj nam je všeč, in premislimo, v čem smo dobri. V mojem primeru je to bilo več kot 15 let uspešne prakse v 3D-rendiranju. Vedel sem, da sem v tem dober, vendar mi to ni bilo všeč. Poskušal sem odkriti, zakaj v tem ne uživam. In sem ugotovil, da zato, ker so vse moje veščine bile uporabljene za stvari, v katere nisem verjel.
Za nekatere arhitekturne projekte, odnose med naročniki in izvajalci, kjer sem bil brez glasu. Plačajo ti, da izvedeš, kot želiš. Sam pa sem vedno verjel v enakovredno izmenjavo, brez denarja.
Moje načelo je, da lahko, ko odkriješ, zakaj nečesa ne maraš, to spremeniš v nasprotno izkušnjo.
Kaj je pri vas tako vznemirljivega pri stavbah in mestih?
To je povezano z mojim dedkom, ki je bil gradbeni delavec in je sam zgradil svojo hišo v gozdu. Na 14 dni se je pri njem srečevala vsa družina na kosilu in vsakič sem lahko opazoval, kaj je novega naredil. Spremljal sem proces spreminjanja objekta, kar me je navduševalo.
Prek njega sem tako začel uživati v stavbah. Vendar, kaj je gradbeni delavec v svetu arhitekture? Izjemno poenostavljam, vendar je to oseba, ki ve, kako na pravi način postaviti eno opeko na drugo. Gre za inženirsko znanje, ki je stran od arhitekturnega diskurza in vednosti. Arhitektura je preplet tehnike, filozofije in književnosti. Najboljši arhitekti so izjemno izobraženi, veliko vedo o življenju, vendar vedo tudi, kako zgraditi hišo. Resnica pa je ta, da moraš znanje resnično ljubiti, sicer se ne zapiše v tvoj um in srce.
Veliko potujete zaradi svojega dela?
Več sem v preteklosti. V svojem življenju sem naredil nekaj sprememb. Moja umetniška praksa ni več vzdržna, v tem smislu sem se znašel na mrtvi točki. Ugotovil sem, kako je bilo preživljanje na ta način povezano s pojavljanjem v medijih, a ker nisem več svež in nov, je zanimanje za objave upadlo. Začel sem delati vse več, a z vse manj odziva.
Zato sem se odločil za premik in zdaj sem na začetku tega. Zagotovil sem si reden dohodek, v ustvarjanju pa sem se lotil hiperrealizma. Začel sem slikati z oljem, kar je zame popolnoma novo.
Preberite še:
