"Slepimo se, če mislimo, da se ljudje ne bodo tudi v prihodnje selili v Evropo" #intervju

Najprej dokumentarni film o sečnji na Papui Novi Gvineji z naslovom Bikpela Bagarap/Big Damage (2011), nato delo o elektronskem smetišču v Gani z naslovom E-Wasteland (2012) in film o migracijah Dežela vmes (The Land Between, 2014) ter njegov najnovejši Vrnitev (Revenir, 2018), ki ga je predstavil tudi na nedavnem Festivalu migrantskega filma v Ljubljani. Takšna je filmska biografija avstralskega ustvarjalca Davida Fedeleja, ki ga zanimajo kulturna in humanitarna ter okoljska vprašanja, povezana predvsem z družbeno pravičnostjo. David Fedele, rojen v Avstraliji leta 1977, je dobil več nagrad za dokumentarne filme. Zanimajo ga predvsem kulturna in humanitarna vprašanja in teme, povezane z družbeno pravičnostjo. Foto: Ana Kovač

V svojem najnovejšem delu, kar je bila zanj čisto nova izkušnja, je sodeloval s Kumutom Imeshijem, političnem beguncem iz Slonokoščene obale, ki zdaj živi v Franciji. Tja je prispel pred štirimi leti in dobil azil.

Film spremlja Kumutovo vrnitev na afriško celino, tam pa ponovitev njegove begunske poti, ki je trajala skoraj osem let, potem ko je moral leta 2014 zaradi svoje politične študentske aktivnosti med državljansko vojno iz svoje domovine zbežati. V dokumentarnem filmu se Kumut v Afriko vrne z evropskim, francoskim potnim listom, vendar brez vize, ki bi jo za potovanje po zahodnem delu te celine zdaj potreboval. Na tvegano pot se tokrat poda s kamero v roki - prvič v življenju snema, s ciljem, da o begunski izkušnji spregovori v prvi osebi.

V svojo domovino se kot begunec ne more varno vrniti

Kumut Imesh se je rodil na Slonokoščeni obali. Leta 2004 je moral zaradi državljanske vojne pobegniti. Po dolgi poti prek afriške celine je prispel v Maroko, kjer je ostal sedem let. Leta 2014 je prispel v Evropo in dobil azil. Trenutno kot begunec živi v Franciji in dela kot webmaster. Deluje tudi na področju integracije prosilcev za mednarodno zaščito in beguncev. Foto: Iz filma Vrnitev Posebnost filma je v procesu njegovega nastajanja, ki je potekal med večkrat nagrajenim dokumentaristom Davidom Fedelom in Kumutom Imeshijem, ki prej še nikoli ni ustvarjal filma. Del predpriprav je bilo tako Fedelejevo spoznavanje novega sodelavca s tehnično opremo in načeli snemanja. Vse to v imenu, da bo Kumut povedal svojo zgodbo in ne, da bo ta posredovana v njegovem imenu. Ob tem pa deli tudi zgodbe tistih, ki jih bo na tej poti srečal. 

Kumut pa se že na začetku filma spoprime z birokratsko (ki je politična) problematičnostjo svojega vmesnega položaja - s statusom begunca nima pravice potovati ne kot prebivalec Slonokoščene obale ne kot Francoz. V svojo domovino se kot begunec ne more legalno in varno vrniti.

"Dokler nisem bil prisiljen zapustiti svoje dežele, si nisem mislil, kako težka bo moja pot," na začetku dokumentarnega dela pravi Kumut.

Kumut se je ponovitve begunske poti, ki je prikazana v dokumentarnem filmu, lotil z razlogom: "Ne zaradi avanture, slave ali denarja, temveč je ljudem želel pokazati resničnost." Foto: Ana Kovač

Zamisel za film Vrnitev, kjer spremljamo Kumutovo begunsko pot, je dozorela po vajinem sodelovanju pri enem od vaših predhodnih projektov. Kumut je bil takrat v vlogi prevajalca.

Film Dežela vmes (The Land Between) prikazuje življenje prebežnikov iz podsaharske Afrike, ki so si zasilne domove uredili v gorah severnega Maroka in sem ga na festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani pokazal leta 2014. V času, ko sem v Maroku snemal, sem spoznal tudi Kumuta, ki je takrat nekaj let že živel tam. Pri projektu je sodeloval kot prevajalec.

Spoprijateljila sva se in začela govoriti o možnosti, da bi skupaj naredila film. Leto pozneje se je preselil v Francijo in ostala sva v stiku, pred dvema letoma pa sem ga pobaral, če še resno misli o najinem filmskem projektu. Sprva je bila namreč to njegova ideja, ki je kmalu postala skupna.

Po desetih letih se je Kumut tako vrnil na svojo begunsko pot.

Kumut, ki je zdaj aktivist in veliki borec za pravice beguncev v Maroku in Franciji, je imel za nastanek filma, ki predstavlja ponovitev njegovega pobega, dva motiva. Ljudem v Evropi je želel pokazati realnost, s katero se begunci spoprijemajo na svojih poteh. Afričanom pa, kakšna je lahko pot, če se zanjo odločijo.

Fedele o nastajanju filma Vrnitev v sodelovanju s Kumutom Imeshijem: "Ko je bil na poti, sem ga čakal v Maroku, saj je bil načrt, da se dobiva tam, vendar se to na koncu zaradi aretacije, ker Kumut ni imel vize, ni zgodilo. Vsak dan sva govorila o posnetkih, ki mi jih je pošiljal. Komentiral sem jih, neprestano sva sodelovala." Foto: Ana Kovač

Kumutov aktivizem je ena od posledic, ki jih je imel film? O njem ste namreč zapisali, da gre za eksperimentalni dokumentarec s posledicami.

Pri dokumentarnem filmu nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Sam že imaš določene ideje, vendar so v procesu -  v tem primeru na poti - določena tveganja in izzivi, ki na vse skupaj vplivajo. Vendar je zanimivo, da je Kumuta aktivizem pripeljal do nastanka filma. Sam tega ne bi delal s komerkoli, pa nisem srečal malo posameznikov, ki so imeli morda podobno idejo.

Kumut se je tega lotil z razlogom: ne zaradi avanture, slave ali denarja, temveč je ljudem želel pokazati resničnost.

Mnenja Z begunci imamo več skupnega, kot si mislimo

To pa je blizu vašemu dojemanju vloge dokumentarnega filma, ki naj zavzeto odpirajo določeno vprašanje, izkušnje …?

S filmom se nič ne spremeni, svet se ne spremeni, gre za majhen vpliv na določen način. S tem filmom sem hotel pokazati migracijsko zgodbo z drugačne perspektive, z osebnega vidika tistega, ki je to doživel. Sam nisem bil na poti s Kumutom, to je bila celotna ideja. Odšel je sam, s kamero v roki in to prvič v življenju. Nikoli prej ni snemal, zato je bil prvi del projekta tehnična priprava.

Ko je bil na poti, sem ga čakal v Maroku, saj je bil načrt, da se dobiva tam, vendar se to na koncu zaradi aretacije, ker Kumut ni imel vize, ni zgodilo. Vsak dan sva govorila o posnetkih, ki mi jih je pošiljal. Komentiral sem jih, neprestano sva sodelovala.

Ste bili svetovalec od daleč?

Počutil sem se kot nogometni trener. Igralcem poveš, kako naj igrajo, vendar potem gredo po svoje in na koncu je odločitev njihova.

"Dobro se mi zdi, da ljudje tako lahko razpravljajo, kritizirajo in sprašujejo o najinem eksperimentu." Foto: Ana Kovač

Sodelovanje s Kumutom in delo na način, kot ga opisujete, sta bila za vas nova izkušnja.

Gre za čisto nasprotje, kakor sicer delam, ko sem sam v vlogi snemalca, montažerja, režiserja, producenta. Vedno sem imel asistenta, a ob tem vse pod svojim nadzorom. Zdaj sem moral to prepustiti drugemu, kar je bilo pomembno, saj če želimo, da drugi oziroma v svojem imenu pripovedujejo osebno zgodbo, potem moramo dati kamere v roke ljudem, ki niso filmarji.

Je bilo za vas to težko?

Zelo. Vendar pa je Kumut vse skupaj izpeljal odlično, še posebej zato, ker je to počel prvič. Hvaležen sem za to izkušnjo.

Najtežji čas je bil, ko so ga zaradi dokumentov priprli v Nigeriji?

Zame je bila najtežja celotna pot. Celotna dva meseca in pol, kolikor je trajala. Nimam otrok, a sem se počutil, kot da je Kumut moj otrok, ki gre prvič v svet.

Vsak dan sva si pisala. Če kakšen dan nisem dobil sporočila, me je začelo močno skrbeti. Za Kumuta je bila namreč celotna pot veliko tveganje, saj ni imel pravih dokumentov za potovanje po Zahodni Afriki. Ko so ga aretirali, je bilo za oba zelo težko. Zanj, ker je bil v težkem položaju, zame pa, ker sem se počutil odgovornega. Spraševal sem se o svoji vlogi kot filmarja in kaj je moja odgovornost do njegovega otroka in žene, če bi ga zaprli za dve leti.

Dobro se mi zdi, da ljudje tako lahko razpravljajo, kritizirajo in sprašujejo o najinem eksperimentu.

Novice "Naša moralna dolžnost je, da begunskim otrokom nudimo protiutež izkušnji zla"

"Moja vizija, ki je postala tudi Kumutova, je bila, da smo bili s tem projektom manj politični in veliko bolj osebni. Namerno nisva želela biti preveč politična, čeprav se je na koncu vseeno tako odvilo. Ne nazadnje gre za ultimativno politično temo, o kateri pričajo tisti, ki jo doživljajo." Foto: Ana Kovač

Spraševali ste se, kaj je vaša odgovornost do njegovega otroka, če bi ga zaprli. V celotnem filmu, v tej situaciji pa še dodatno, se neprestano močno prepleta politično in osebno, kar je vedno vpeto v begunska vprašanja.

Moja vizija, ki je postala tudi Kumutova, je bila, da smo bili s tem projektom manj politični in veliko bolj osebni. Želel sem, da je to film o njegovi poti. Namerno nisva želela biti preveč politična, čeprav se je na koncu vseeno tako odvilo. Ne nazadnje gre za ultimativno politično temo, o kateri govorijo tisti, ki jo doživljajo.

Film je zelo težak.

Res je. Pri vsem skupaj pa se mi zdi pomembno, da pri tem ni pomemben film kot tak, temveč tudi to, kako je nastajal, skozi najino sodelovanje, kar  je vidno tudi v filmu. Iskreno si želim, da bi bil ravno ta proces navdih tudi drugim, kar se že dogaja. Torej, kot sporočilo, da ne potrebuješ milijon evrov, da narediš film.   

Pravite, da moramo biti ob tem fleksibilni kot gledalci. Foto: Ana Kovač

V projektih, ko damo v imenu iskrene pripovedi kamere v roke nekomu, ki ni snemalec, moramo to tudi razumeti. Za film Vrnitev sem namreč že slišal komentarje, da se slika premika in da zvok ni vedno najboljši. Vendar, ali ne želimo, da ljudje pripovedujejo osebne zgodbe v svojem imenu? Če da, potem moramo biti fleksibilni in razumeti, da to ne bo tako, kot če bi ga delal filmar.

Vendar pa imajo takšni filmi svojo kakovost in treba jih je videti v tem kontekstu.

Ob ogledu filma se srečujemo tudi s krutimi političnimi okoliščinami vmesnega  Kumutovega položaja. Nima več dokumentov svoje matične države, s francoskim begunskim potnim listom pa ima tudi omejitve pri gibanju. Znašel se je v birokratski kletki.

Ko sva začela projekt, se nisem zavedal, kako pomembno vlogo bodo imeli dokumenti. Sčasoma je postalo jasno, da je njegov begunski potni list zelo problematičen. Ni dobil vize za pot v Afriko, zato je odšel brez nje. V Nigeriji ga je aretirala policija ravno zaradi tega begunskega potnega lista.

Dojela sva, da takšen evropski dokument v Afriki ne pomeni ničesar. Še celo slabše je, kot če ga ne bi imel, saj jih je ta zmedel in ga niso razumeli. Na podlagi tega so ga obravnavali kot Evropejca, ki nima vize. Za Kumuta je to postalo velika zmeda. Sem Afričan, vendar zdaj potrebujem vizo. Sem begunec? Kaj sploh sem, se je spraševal. Spet sem v vmesnem položaju, med prostori in pravicami. Nimam niti pravice, da bi lahko potoval po svoji celini, se je spraševal. Kot zahodni Afričan pa se med državami sicer na tem delu Afrike lahko prosto giblješ.    

Mnenja Reinhard Krause: Treba je posneti fotografije, ki povedo, kaj se dogaja

Sredstva za film Vrnitev ste zbrali prek množičnega financiranja.

Ves denar za projekt smo zbrali na ta način. Medtem ko je bil Kumut že na poti, sem se sam v Maroku ob montiranju posnetkov, ki mi jih je vsaka dva tedna pošiljal, ukvarjal tudi s tem.

Pri tem je zabavno to, da ko prijavljaš film na festivale, moraš napisati državo produkcije, za Vrnitev pa je sredstva prispevalo 255 ljudi iz skoraj 40 različnih držav. Prvič sem se lotil množičnega zbiranja in bilo je uspešno. Dosegli smo cilj, vendar je bil to zame težek proces, saj ne maram prositi za denar. To mi je tuje.

Vse druge svoje filme namreč financiram iz svojega žepa. V tem primeru je bilo drugače, ker sva morala kupiti opremo za Kumuta, pridobiti denar za podporo njegovi ženi, ko bo na poti, za stroške poti. Poraba svojega denarja ti daje svobodo.

Kumut se že na začetku filma sooči z birokratsko, (ki je politična) problematičnostjo svojega vmesnega položaja - s statusom begunca nima pravice potovati ne kot prebivalec Slonokoščene obale ne kot Francoz. V svojo domovino se kot begunec ne more legalno in varno vrniti. Foto: Iz filma Vrnitev

Seveda, a je tudi privilegij. 

Ker vse delam sam, je to mogoče. No, sicer moram plačati prevajalce, v tem filmu smo imeli tudi grafičnega oblikovalca, ker smo vključili zemljevide.

Se vam vloženi denar v filme povrne? Lahko od tega živite?

Ne. Dokumentarne filme delam slabih sedem let, v tem času pa nisem nič delal za denar. Imam nekaj prihrankov in živim zelo skromno. Zelo osnovno.

Pri filmu vse delate sami, kar ni običajno. Ponavadi je to kolektivno delo.

Verjetno je to povezano s tem, da nikoli nisem tega študiral. Nisem niti vedel, da je to kolektivno delo. Nisem vedel, kaj so vse te različne vloge. Ko sem naredil svoj prvi film, se je vse zgodilo zelo naravno. Vse sem se moral naučiti sam in najlažje se, če to tudi počneš.

Tako da ni šlo za neko zavestno odločitev, temveč splet okoliščin. Film je bil v zgodovini kolektivno delo, ker je tako moralo biti. Kamera je bila ogromna, zvok si moral snemati posebej, montirati si moral v studiu in tako si potreboval vse te ljudi.

Pisanje je lahko samostojno delo, fotografiranje prav tako, enako pa je zame pri filmu. Imam majhno kamero, zvok delam sam, ponoči montiram na svojem računalniku. Kolektivnost je morda lahko prispevek k boljšemu filmu, ni pa nujnost.

V sodelovanju med filmarjem Davidom Fedelom in beguncem Imeshijem Kumutom je nastal film Vrnitev, za katerega avstralski ustvarjalec pravi, da upa, da bo njegov način nastajanja navdihnil tudi koga drugega. Ob tem doda, da se to tudi že dogaja.

V vaših filmih ni glasbe.

Prvič sem jo uporabil v Vrnitvi. Srečal sem maroške glasbenike, ki so posneli čudovito pesem za v film. Vendar pa glasbe sicer ne vključujem v svoje filme. Nikoli ne uporabljam posebnih učnikov, počasnih posnetkov …  Med podobo, posnetke in gledalca želim postaviti čim manj filtrov. Tako je manj distance med zaslonom in občinstvom.

Kaj ste počeli pred ustvarjanjem dokumentarnih filmov?

15 let sem delal v gradbeništvu. Pred desetimi leti sem se odpravil na potovanje na Papuo Novo Gvinejo. Dan pred odhodom sem si za 300 dolarjev kupil kamero. Odšel sem za tri mesece in celo pot snemal.

Bil sem kot Kumut, nisem imel nobene ideje, kaj delam. Snemal sem pot, sebe in ljudi, ki sem jih srečal. Kasete s posnetki sem imel v plastični vrečki, dokler nisem šel leta 2010 v London, kjer sem imel prijateljico, ki mi je z montažo pomagala material spraviti v film. Nastal je film, ki je zabaven, ni družben ali političen. Po tem sem šel na desetdnevni tečaj dokumentarnega filma. Kupil sem si novo kamero in se vrnil na Papuo Novo Gvinejo.

Še vedno veliko potujete?

Že dolgo nimam svojega doma na eni lokaciji. Nazadnje sem sicer bil v Maroku osem mesecev, da sem končal film Vrnitev. Nato sem šel v Avstralijo za dva meseca, zdaj pa sem naokoli s projekcijami filma. Tako nekako bo do oktobra, potem pa še ne vem točno, kam bom šel. Morda spet v Afriko, če bom začel delati nov film.

Foto: Ana Kovač

Kako izberete destinacijo, ki za nekaj časa postane vaš kraj bivanja?

Največkrat je to povezano z delom. Kdaj preživim tudi mesec ali dva v Palermu v Italiji.

Za vas življenje na različnih krajih za krajši čas pomeni svobodo? Je takšno življenje velikokrat tudi osamljeno?

Zelo je osamljeno, vendar pa je to osebna odločitev. Nenavadno je tudi, ker ustvarjalci, še posebej filmarji, dobijo (finančno) podporo za svoje delo praviloma iz svoje države. Sam pa v tem pogledu nisem povezan z nobeno državo. Med mano in Avstralijo, ko govorimo o filmu, ni nobene povezane.

Svoje delo in arhiv nosim dobesedno na svojem hrbtu. Moje produkcijsko podjetje je namreč v mojem nahrbtniku.

Sodobni nomad, torej?

Frustrirani nomad. (smeh, op. a.)

Zakaj frustrirani?

Poskušam ostati na enem mestu, vendar ne zmorem.

Foto: Ana Kovač

Vas po določenem času zagrabi tesnoba in morate oditi?

Tesnobo imam vsak dan posebej, zato je tudi tako, kot je. (smeh, op. a.)

Vendar je pa res, da sem si pred desetimi meseci zaradi družinskih razlogov po dolgih letih le uredil nek majhen prostor v Avstraliji. Sestra ima namreč dva otroka in mislim, da se bom zato pogosteje vračal tja na obisk.

Na nek način gre za podoben položaj s Kumutom, a popolnoma drugačen. Oba sta že dolgo od doma, vendar je bila pri vas to osebna odločitev, pravica, pri Kumutu nuja, povezana z omejenimi pravicami.

Gre za nasprotno situacijo. Ko grem v Strasbourg, sem na obisku pri Kumutu, ki ima tam veliko stanovanje s posteljo, televizijo … Večina ljudi potrebuje to varnost, čeprav je bil tudi Kumut dolgo na poti, je moral priti do prostora, ki mu lahko reče dom.   

Sam tega že dolgo nimam.

"Sem Avstralec z italijanskimi koreninami, ki večino časa preživim v različnih državah in se udobno počutim na raznih krajih. Ni naključje, da sta zadnja moja dva film o migracijah, saj je to del mene." Foto: Ana Kovač

Živite povsod in nikjer. Kako dojemate svojo identiteto?

Sem vnuk italijanskih migrantov, ki so se preselili v Avstralijo po drugi svetovni vojni. Imam avstralski in italijanski potni list, s katerim lahko preživljam čas v Evropi. To je bilo vedno del moje identitete. Torej, da sem čutil migrantsko zgodbo svojih predhodnikov. To je zgodba moje družine.

Sem Avstralec z italijanskimi koreninami, večino časa preživim v različnih državah in udobno se počutim na raznih krajih. Ni naključje, da sta moja zadnja dva filma o migracijah, saj je to del mene. Ne glede na to, da film Vrnitev govori Kumutovo zgodbo, sem veliko besedila prepletel z zgodbami in svojimi občutki, ker sem daleč od družine.

Film Vrnitev (Revenir) govori o različnih vrnitvah, pravite.

Šele sčasoma sem se začel zavedati, da posnetki, ki mi jih je s poti pošiljal Kumut, niso govorili samo o potovanju, temveč o želji po vrnitvi domov.

Kumut se želi vrniti domov, na Slonokoščeno obalo, potem nazaj v Francijo. Vsi imamo razloge, da odidemo, a hkrati tudi, da se vrnemo. Karkoli že pomeni vrniti se, priti nazaj. Pa naj bo to jezik, družina, kultura, dežela, nacija … To je moja izkušnja, večina ljudi v migraciji se želi vrniti domov. O čemer pa se ob begunskih temah ne govori veliko.  

Poslušamo samo, kako prihajajo, vendar ne s to idejo, da bi se vsi na neki točki radi tudi vrnili.

Foto: Ana Kovač

Kaj je za vas dom?

Bolj kot o tem razmišljam, razumem, da je dom zame moj angleški jezik.

Razmišljal sem, zakaj se ne naučim še kakšnega drugega jezika, glede na to, da toliko časa preživim v drugih državah. Spraševal sem se, kaj je poleg lenobe razlog za to. Zame domačnost pomeni jezik.

Doma niste govorili italijansko?

Na žalost že stara starša nista. Italijansko lahko govorim, vendar ne tekoče.

Spomnim se babice, ki je pred osmimi leti umirala. V njenih zadnjih tednih in dnevih se je njen govor iz angleščine vrnil k italijanščini, nato še celo k rojstnemu dialektu, kar je bila kalabrijščina.  Na koncu se je tako na nek način vrnila domov.

"Pisanje je lahko samostojno delo, fotografiranje prav tako, enako pa je zame pri filmu. Imam majhno kamero, zvok delam sam, ponoči montiram na svojem računalniku. Kolektivnost je morda lahko prispevek k boljšemu filmu, ni pa nujnost." Foto: Ana Kovač

Imate že idejo za novi film?

Ukvarjal se bom z globalno povezanostjo sveta. Gana je elektronsko smetišče sveta, v Papui Novi Gvineji gozdove izsekavajo mednarodna podjetja, migracije so posledica politike sveta …

Rad bi posnel tudi film o fenomenu krem za posvetlitev, ki jih uporabljajo temnopolti. Izhodiščno vprašanje je, zakaj to počnejo. Gre tudi za veliko družbeno-zdravstveno temo. Veliko oglaševalsko industrijo.

Kakšna je vaša teza o razlogih za to - simbol, želja po idealiziranem zahodnem svetu?

Verjamem, da če koloniziraš celino, ji vzameš vire in ponižaš njihovo kulturo, religijo in življenje na sploh ter ji skozi generacije vcepljaš, da se morajo spremeniti in postati kot Evropejci, se zgodi, da si ljudje želijo postati kot njihovi nadrejeni.

Ne mislim, da je sicer tako preprosto, ampak menim, da gre v to smer.

Pomembno vlogo pri vprašanju migracij ima danes tudi splet.

Lahko obstajajo fizične in geografske meje, vendar pa je splet razbil koncept mej, saj si lahko izmenjuješ informacije, fotografije. Posnamem lahko fotografijo v Parizu in že čez nekaj sekund je ta lahko pri mojem bratu v Gani. Gre za drugo razmerje.

Slepimo se, če mislimo, da se ljudje ne bodo tudi v prihodnje selili v Evropo. Moja ideja je, da ljudje iz istega razloga, kot uporabljajo kreme za posvetlitev kože, prevzamejo tveganje za pot v Evropo.

"Med podobo, posnetki in gledalcem želim postaviti čim manj filtrov. Tako je manj distance med zaslonom in občinstvom." Foto: Ana Kovač

Razumete svoje delo tudi kot določeno obliko aktivizma?

Ob tej povezavi mi ni najbolj lagodno. Pravzaprav to lahko ponazorim s primerjavo s pico, ki jo razrežemo na kose. Za enega izmed teh, če je cela pica film, bi lahko rekel, da je na nek način aktivizem.  A kar me bolj zanima je zastavljanje vprašanj, razpiranje problematike. S filmi želim iti veliko globlje.

Kaj so drugi kosi pice?

Največji kos je zagotovo to, da poskušam biti spoštljiv in resnicoljuben kar se le da. Lahko se zgodi, da imaš na posnetkih nekaj, kar si ne želiš vključiti, vendar to imaš. Kot aktivist bi rekel, da tega ne bomo vključili, saj ne prikazuje tega, kar bi rad povedal. A za filmarja bi rekel, da je najpomembnejše, da v svojem delu pokažeš tudi kontradikcije in ob tem zastavljaš veliko vprašanj.

Preostali kosi so tako še odgovornost, etika in vprašanje, kako pripoveduješ zgodbo.  Mogoče pa pica niti ni dobra primerjava, temveč čebula z različnimi ovoji, ravnmi. Aktivizem pa je tako eden od teh. Je mogoče celo eden od prvih, a hkrati tudi najbolj preprost.

Zase pravite, da ste iskalec resnice.

Odgovoril vam bom s primerom iz svojega filma, za katerega sem prejel kritiko od enega od aktivistov. Za del, v katerem eden od migrantov pove, da bodo en dan prišli v Evropo in jo zavzeli, je rekel, da bi ga moral umakniti. Enako tudi za druge prizore, kjer čez ograjo skačejo v Španijo.

A sam sem dokumentarist in zame je to velika razlika, če v imenu angažiranosti selekcioniraš ali dokumentiraš izkušnjo.

Kumut je v filmu na poti svoje vrnitve na afriško celino posnel tudi pogovore z ljudmi, ki jih je srečal. Gre za različne begunske zgodbe.

Pa vendar gre tudi pri tem za intepretacijo.

Vsekakor, odgovoril bom še z enim primerom. Za svoj prvi film o Papui Novi Gvineji in izsekavanju gozdov sem bil bolj aktivist in zdaj vidim, da gre za plitev film. Če so se ljudje smejali in nasmihali, tega nisem vključil, saj sem hotel prikazati samo njihovo trpljenje.

Seveda je težko, ampak ljudje se v Papua Novi Gvineji tudi smejijo in to vsak dan in vsako minuto. S tem ko sem mislil, da prikazujem resnico, je pravzaprav nisem.

Ko sem delal film o reševanju gozda, sem bil tam z veliko domačini, ki so pili pivo in nato prazno steklenico odvrgli v naravo. Ko zdaj pogledam nazaj, bi to vsekakor vključil, tudi s sporočilom, kako velik izziv je okoljska problematika.

Vendar pa v imenu zaščite ljudi, če govoriva o etiki, vseeno česa ne vključite v film?

V filmu Vrnitev je kar nekaj posnetkov, zgodb posameznikov in posameznic, ki jih iz teh razlogov nisva vključila. Kumut je v enem od begunskih taborišč srečal žensko in posnel dvominutni videopogovor z njo, v katerem pove svojo izjemno tragično, žalostno in kruto osebno zgodbo. Kumutu ni bilo lagodno, da jo vključiva v film, saj je imel občutek, da čeprav je vedela, da jo snema, se je z njim pogovarjala zelo zaupno.

V imenu zaščite sogovornice sva se odločila, da tega v film ne vključiva, čeprav bi bila ta scena za film neverjetno močna. Posnetek sva ji poskušala poslati, da si ga pogleda in pove, ali se strinja, da ga vključiva, vendar to v taborišču ni bilo mogoče. Zato sva se na koncu odločila, da ga ne vključiva. Ob tej odločitvi mi je bilo težko, a hkrati zelo preprosto.