SiolNET. Novice Siol +
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Naša moralna dolžnost je, da begunskim otrokom nudimo protiutež izkušnji zla"

0

termometer

Upokojena otroška psihiatrinja Anica Mikuš Koš je pri 81 letih še vedno aktivna na različnih nemirnih koncih sveta, kjer vodi programe za pomoč otrokom v stiski.

Ravno končuje svojo knjigo o duševnem zdravju otrok, eno je že napisala, vendar ne strokovno, temveč biografsko. Moje življenje, moje delovanje je izdala lani, ob svoji 80-letnici, v njej pa prepletla zdajšnje življenje s spomini iz svojega otroštva. Kot otrok je preživela vojno in še danes se spominja ljudi, ki so jo zaščitili, medtem ko sta se njena starša borila v partizanih. Svoje profesionalno življenje je Anica Mikuš Kos posvetila otrokom, po študiju medicine je specializirala iz pediatrije in iz nevropsihiatrije. Postala je otroška psihiatrinja. Bila je vodja za otroško psihiatrijo na Pediatrični kliniki v Ljubljani, 16 let je bila tudi direktorica Svetovalnega centra za otroke in mladostnike, pozneje pa tudi predsednica Slovenske filantropije. S prostovoljnim delom kot obliko skupnostnega dela in obliko aktiviranja civilne družbe za pomoč otrokom v stiski se ukvarja še danes. Pri svojih 81 letih še vedno vsako leto obiskuje vojna območja in begunska taborišča po svetu. Samo lani je bila v Gazi, iraškem Kurdistanu, Maroku in Moldaviji, kjer z učitelji in zdravstvenimi delavci razvija modele psihosocialne pomoči otrokom na teh območjih. S svojo širino, milino, izkušnjami in znanjem je navdihujoča.

Marsikdo se po upokojitvi lahko srečuje z družbeno smrtjo – odmik iz profesionalnega življenja, ki lahko do neke mere pomeni tudi okrnitev socialnega. Sami dokazujete ravno nasprotno – da je tudi upokojitev lahko priložnost za osebne in strokovne uresničitve. Veliko je odvisno od človeka, ki se upokoji, in od okoliščin, tudi odpoklica. V nekaterih poklicih je po upokojitvi težko delovati, ker za delo v svoji stroki potrebuješ določene pogoje. Pomembno je, koliko ima človek želje in življenjske energije za uresničevanje svojih vizij. Koliko je relevantno tudi za družbeni trenutek: to, kar lahko ponudi, odmevno to, kar pove, na kar opozarja.

Vizijo in želje pa je mogoče ravno v vašem obdobju na nek način uresničevati bolj svobodno, saj zaradi pritiska preživetja posameznik ni več toliko odvisen od sistema in institucij? Tako je pri delovanju v času upokojitve treba sklepati manj kompromisov? To še posebej drži, če si na vodilnem položaju, kot je bilo to v mojem primeru, ko sem bila zadnjih 16 let svoje delovne dobe direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani. V javnosti nikoli ne nastopaš le ti kot posameznik, temveč si vedno dojet tudi kot predstavnik institucije. Zato je pomembno, da tej ne delaš škode. Čeprav gre za zanimivo razmerje, saj imaš na drugi strani družbeno odgovornost, ki te nagovarja h kritiki. Moraš nenehno tehtati, da ne delaš škode, da ne deluješ kontraproduktivno. Zdaj, ko sem upokojena, sem mnogo bolj svobodna v izražanju svojih mnenj.

Kritični ste do današnjega družbenega, ekonomskega in političnega vzdušja. V tem kontekstu lahko izpostavimo vlogo odgovornosti, ki se v neoliberalnem sistemu v veliki meri prenese in zoži na posameznika. Država pa je v socialnem smislu dokaj izvzeta. Danes slišimo stališča in mnenja, da si za svojo neuspešnost in revščino kriv sam. Da si nesposoben, da si "luzer", da si len ali da si nisi dovolj prizadeval. Takšna izhodišča lahko ustvarjajo prepričanja, da so brezposelni in revni ljudje manj sposobni, da gre za množico ljudi z negativnimi predznaki. Predpostavljamo, da je pri zaposlovanju vendarle šlo za nek pravični presejalni test, v katerem so manj sposobni izpadli.

Resničnost pa je precej drugačna. Zadnje čase sem veliko delala s prostovoljci, ki delajo z begunci. Koliko je med njimi inteligentnih, sposobnih in izobraženih ljudi, ki so brezposelni. Ugotovila sem, kako sem tudi sama kdaj padla v ta kliše, da so tisti, ki so brez službe, vendarle na ta ali oni način manj sposobni, manj ustrezni za opravljanje zahtevanega dela, kar seveda ni res.

Ob brezposelnih, ki jih srečujem, vedno znova razmišljam, kakšen družbeni kapital ostaja neizkoriščen. Razlogi, da so ljudje brez dela, so povezani z logiko neoliberalne ekonomije, situacijo podjetja ... Včasih tudi kakšna osebnostna lastnost prispeva k temu, da izpadeš iz tekme – nisi dovolj poslušen, preveč glasno izražaš kritiko ali preprosto nisi dovolj bojevit. Ali pa nimaš pravih sorodnikov in prijateljev.

Smo danes ujeti v paradigmo "naredi sam", ko sta izbira in odgovornost prepuščeni posamezniku, kar je lahko osvobajajoče, hkrati pa tudi problematično? Odgovornost družbe do posameznika je tako bolj ohlapna, posameznik pa tem bolj ranljiv. Ne nazadnje smo tudi različno psihofizično opremljeni. Sem strokovnjakinja na področju duševnega zdravja. Veliko razmišljamo o tem, kako smo v žarišče vrednot in odgovornosti postavili posameznika. To se kaže tudi v besednjaku duševnega zdravja. Govorimo o samopodobi, samozavesti, samozaupanju, samospoštovanju, samonadzoru … Predpona "samo-" je vodilna pri opisovanju kakovosti duševnega zdravja. Beseda "skupnost" je v besednjaku duševnega zdravja redka. Gre za neoliberalni osebnostni ideal prodornega, uspešnega človeka, ki je kos težavam, obvladuje zapreke in dosega svoje cilje, kot so: napredovati, prehiteti, imeti več ... Malikovanje individuuma nas odvezuje odgovornosti do skupnosti in njenih članov, zlasti do tistih, ki imajo majhne možnosti, da zmagajo v družbeni tekmi. Do znatne mere smo se tako znebili občutka družbene odgovornosti in občutka za drugega, kar je huda stvar.

Čeprav smo bili in smo lahko ob srečevanju z begunci priča tudi dejanjem pomoči. Empatija in solidarnostno vedenje sta pri mnogih ljudeh današnjega časa še prisotna. To se pokaže zlasti v kriznih situacijah, recimo ob zdajšnji begunski krizi. Mnogo manj je prisoten občutek za skupnost kot delujočo celoto, odvisno od delovanja in vlaganja posameznikov.

Skrb za pomoči potrebne posameznike, ki tvorijo skupnost, in posredno tudi za skupnosti smo prepustili državi, ki jo za to plačujemo. Država pa se, ujeta v pravila delovanja neoliberalne ekonomije, političnih interesov in pritiskov tega otepa s težavami in z naraščajočim razkorakom med socialnimi potrebami, pričakovanji ter možnostmi in rešitvami, ki jih zagotavlja državljanom.

V kakšnih okoliščinah smo se torej znašli? Smo v situaciji, v kateri so zahteve do posameznika vse večje. Zato je vse več izločanja tistih, ki ne zmorejo. Način izločanja je tudi, da jim dajemo diagnoze duševnih motenj, kar jim konec koncev lahko omogoča olajšave, oblike podpore in pomoči. Imamo pa vse manj virov pomoči v ožjih socialnih okoljih – družinah, lokalnih in drugih skupnostih. In imamo državo, ki je iz različnih razlogov – ekonomskih, političnih, ideoloških – vse manj socialna. V takem svetu je veliko tesnobe.

Stanje duha bogatih držav zahodnega sveta pogosto primerjam s področji, na katerih delam, kot so severni Kavkaz, Afganistan in Bližnji vzhod, kjer je še prisoten močan občutek za skupnost. Mislim, da so občutek za skupnost, odgovornost do te, angažiranje posameznikov za dobrobit skupnosti neizmerni kapital, katerega vrednosti ne prepoznavamo in ne cenimo.

Nepripravljenost sprejemanja odgovornosti za družbeno situacijo lahko spremljamo tudi v odnosu Evrope pri soočanju z begunskim vprašanjem. Vse glasnejši so glasovi, kako se zaščititi pred begunci, in ne, kako jih zaščititi in kako reševati nastalo situacijo. Razmišljam, kako to, da Evropa s svojo dolgo intelektualno tradicijo in množico zelo pametnih ljudi ne najde odgovorov na vprašanja, s katerimi se soočamo ob trenutnih dogajanjih. Moje osnovno razmišljanje pa je o razkoraku med tem, kar Evropejci govorimo in kar počnemo.

Kaj natančneje imate v mislih? Sem še iz časov, ko je bilo popolnoma jasno in glasno povedano, da obstajajo bogati in revni. To je bila nekoč legitimna delitev sveta. Danes pa govorimo o enakopravnosti, enakosti, enakih pravicah, enakih možnostih. Spremljamo lahko neverjetno hinavščino, pretvarjanje in sprenevedanje. Evropska unija v resnici vzdržuje in veča neenakost. Ko se pojavi neka nova situacija, ki bi k nam pripeljala še manj enake, postavlja žičnate ograje, gradi takšne ali drugačne zidove evropske trdnjave.

Človekove pravice in solidarnost, vrednote, na katerih naj bi bila med drugim utemeljena Evropa, kot lahko slišimo evropske politike, veljajo tako samo za tiste znotraj Evropske unije? Tudi zanje je uporaba omejena – veliko je tistih, ki teh pravic niso deležni.

Za ogled fotografij se približajte točkam na zemljevidu.

Torej smo spet postavljeni pred vprašanje odgovornosti. Treba se je zavedati, da se soočamo z generacijami, ki bodo travmatizirane in jih bodo te izkušnje zaznamovale za vse življenje? Zagotovo so to izkušnje, ki te zaznamujejo za vse življenje. Vendar to še ne pomeni, da bodo otroci, ki so doživeli travme, izgube, zaradi teh tudi duševno moteni. Pri teh vprašanjih je treba biti previden, da ne bi otrok in odraslih, ki so doživeli vojno, begunstvo, potiskali v vlogo nemočnih žrtev ali psihiatričnih bolnikov. Velika večina otrok in odraslih po vojni okreva in normalno deluje brez pomoči psihologov ali psihiatrov. To še ne pomeni, da so spomini izbrisani. Pomeni, da so popolnoma normalni ljudje, ki nosijo v svoji spominski skrinji doživeto zlo in gorje.

Vendar pa je ob srečevanju z begunci, begunskimi otroki, tako kot z ljudmi nasploh, treba se je zavedati njihovih okoliščin in izkušenj. Poleg poznavanja dogodkov, ki so jim bili priča doma ali na poti v Evropo, in prepoznavanja individualno doživetega je za razumevanje tistih, ki so doživeli vojno nasilje, pomembno še poznavanje njihovega kulturnega ozadja in konteksta. Na primer: zdajšnji begunci živijo v med seboj tesno povezanih skupnostih, v velikih družinah. Zato je zaradi tragedije enega člana skupnosti prizadetih veliko oseb. Zaradi vpetosti v skupnost je za begunce tako težko, če so ločeni od svoje skupine, skupnosti.

Ob soočanju z množicami beguncev bi kot psihiatrinja pričakovala več odklonskega in negativnega vedenja. Več izgredov in konfliktov, glede na to, kaj so ti ljudje doživeli, kaj so izgubili in v kakšni negotovosti so. Ne vedo, kaj se dogaja doma, in ne vedo, kaj se bo zgodilo z njimi. V takšnih situacijah si bolj ranljiv, kontrolni mehanizmi lahko hitreje popustijo, zato lahko že majhne stvari povzročijo notranje neravnovesje, kar se izraža v vedenju. Zdi se, da ljudje, ki pridejo v stik z begunci in jim nudijo pomoč – od policistov do prostovoljcev –, o tem premalo vedo, zato niso dovolj občutljivi za njihove stiske. Bolj bi se morali zavedati, koliko lahko naredijo z malo prijaznosti, človečnosti, ki pa beguncem pomeni zelo veliko.

Poudarjate, da bi v občutljivost do drugega in za njegovo razumevanje morali več vlagati. Prepoznavanje in spoštovanje trpljenja, poguma in notranjih sil, ki so omogočile beguncem obvladovanje preživetega in ohranjanje človečnosti ter normalnega delovanja, sta osnovi medčloveške pomoči.

O trpljenju ljudi in pomenu človečnosti v procesu pomoči je treba govoriti prostovoljcem, aktivistom v nevladnih organizacijah, policistom, vojakom. Za zmanjševanje strahu in odpora do beguncev bi bilo koristno, da bi se čim več ljudi iz Slovenije neposredno srečalo z begunci. Verjetno bi številni spremenili svoje mnenje o beguncih, migracijah.

Ko se srečujemo z begunskimi otroki, ki so veliko pretrpeli, kako pristopiti k ranljivim temam in izkušnjam? Z razumevanjem, s spoštovanjem, pripravljenostjo pomagati in z odpiranjem možnosti, da se izrazijo – skozi besedo, igro, risbo ... Osnovni pristop pomoči je normalizacija vsakodnevnega življenja –to pomeni omogočanje igre, razvedrila, četudi za eno uro ob prehajanju skozi Slovenijo. Pri tistih, ki dlje ostanejo v državi, varovalno in zdravilno delujejo šolanje, prostočasne dejavnosti, pomoč pri učenju in opravljanje običajnih nalog, kot sta pomoč pri pospravljanju, pomoč drugim.

Koliko govoriti o težkih stvareh? Mnogi odrasli še vedno mislijo, da otrok ne sme misliti na hude stvari, ki jih je doživel, in o njih govoriti. Danes vemo, da je otroku treba dati možnost, da izrazi to, kar je doživel – z jokom, besedo, igro, risbo. Mu dati priložnost, vabilo, naj pove o svojem travmatskem doživetju, o žalosti zaradi izgube. Nikakor pa ga ne silimo v pripoved. To velja tudi za odrasle.

V spletu pomoči je najbolj pomembno, da okolje nudi otroku čustveno podporo – občutek varnosti, sprejetosti in empatijo. Da mu damo vedeti, da vemo, da se mu je nekaj groznega zgodilo. Hkrati pa mu nudimo možnosti in priložnost za igro, učenje, dejavnosti, ki ga zanimajo, in priložnosti za druženje. Omogočiti mu je treba psihosocialno kakovost življenja, v kateri se bo bolje počutil, razširil svoj horizont želja, upanja in zlasti dobil izkušnjo dobronamernega, dobil podporo in zaupanje.

Sami v različna vojna območja prinašate znanje, kaj pa so vam dala ta okolja? Naučila so me človečnosti. Veliko dobrih in lepih stvari sem videla med ljudmi, ki bi imeli pravico biti jezni, agresivni in sovražni. Toliko dobrega se je ohranilo med njimi. Ob tem postaneš ponižen. Vidiš, da zlepa ne dosegaš mnogih, ki so kljub vsej nečlovečnosti, ki so jo doživljali, ohranili človečnost.

Kaj pa vam pomaga predelati težke zgodbe in toliko videnega trpljenja? Po naravi sem odporna, trpežna. Ščitim pa se s tem, da ne poslušam preveč žalostnih zgodb. Ko sem delala z bosanskimi begunci, sem slišala veliko strašnih zgodb. Takrat sem delovala kot terapevtka. Na neki točki se mi je zalomilo. Nisem več zmogla in sem samo še jokala.

Zato sem se distancirala. Zdaj delam s pomočniki – z učitelji, zdravstvenimi delavci, s prostovoljci, z laičnimi pomočniki, verskimi voditelji –, usposabljam njih, da pomagajo otrokom in staršem. To zame pomeni manj zgodb, čeprav jih še vedno veliko slišim. Najbolj pa mi pomaga to, da mislim na vse dobro, ki ga vidim na področjih največjih nesreč.

Kako doživljate današnje družbeno vzdušje? Ne dobro, pa ne le zaradi Slovenije, temveč zato, ker vidim, kako so fašistoidne tendence prisotne v Evropi. Včasih me postane strah, ne zase, temveč za vnuke. A možni so tudi pozitivni nepredvidljivi scenariji. Vendar če bo šlo tako naprej, se bojim, da ne bo dobro. Je pa vprašanje, kaj bodo ljudje prihodnosti imeli za "dobro".

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin