Če Plečnik starinske stavbe ni maral preveč, je pred njo zasadil velika drevesa

Z Ano Porok, kustosinjo Plečnikove hiše in eno največjih poznavalk mojstra Jožeta Plečnika, sva intervju opravili v njeni pisarni v Plečnikovi hiši in za dober začetek pogovora pili Plečnikov čaj, ki niti ni bil tako priljubljena mojstrova pijača. "Čaja ni maral preveč. Zanj ga je skuhala njegova gospodinja Urška Luzar, ko je bil bolan. Sicer je bil ljubitelj prave močne turške kave. V Plečnikovi hiši imamo ohranjenih še nekaj mlinčkov za mletje kave, saj je želel svežo kavo. Dnevno je spil kar nekaj skodelic kave in ob tem pokadil precej cigaret."

Letošnje jubilejno Plečnikovo leto, ko praznujemo 150-letnico arhitektovega rojstva, je priložnost za ponovni vpogled v delo izjemnega mojstra, pionirja moderne arhitekture, pa tudi v njegovo kompleksno osebnost.  

Četudi Plečnika označujemo za pionirja moderne arhitekture, profesor modernim idejam svojih študentov ni bil ravno naklonjen?

Njemu se je zdelo, da je osnova arhitekture klasika in da mora študent v času izobraževanja predelati osnovno znanje. Vpeljal jih je v svet risbe, risba je bila zanj najpomembnejša.

"Plečnik je v svojem ustvarjanju videl samouresničevanje in vsakodnevni stiki z učenci so mu dajali vsakodnevno energijo. Znano je, da je kakšne naloge, ki jih jih je pozneje uresničil, dal naprej preveriti svojim učencem. Pri njih je preveril, kako mladi razmišljajo. To je bil proces dela, ki mu je ponujal najboljšo rešitev." Foto: dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka

Če pogledamo kakšno diplomsko delo njegovega študenta, vidimo, da so bile risbe popolne. Iz te osnove so lahko gradili po svoje. Študenti so bili do diplome zelo pod Plečnikovim vplivom. Mislim, da je Edvard Ravnikar zapisal, da četudi je bila diploma njegovo delo, je bila ideja zanjo popolnoma Plečnikova. Moral je slediti temu, kar si je profesor zamisli, tudi pri izrisu. Malo je bilo polja, kjer bi lahko pokazal svoje. Študenti so se pozneje na samostojni poti izrazili po svoje.

Prva generacija študentov, ki je pričakala Plečnika v Ljubljani, to je bilo jeseni 1921, je pričakovala, da bo prišel na fakulteto z modernimi načeli. Zagotovo so bili malce razočarani.

Mislim, da mu je France Tomažič nekoč predstavil knjigo o francoskem arhitektu/modernistu Augustu Perretu. Knjigo je po nekaj dneh Plečnik vrnil na isto mesto. Študentje so v njej našli listek z zapisom: "Kar zna Perret, jaz ne znam, kar znam jaz, Perret ne zna."

Modernizem po njegovem mnenju ni imel duhovne osnove. Kdaj ga je ta duhovnost tako prevzela?

Veliko se lahko razbere iz pisem domačim, predvsem bratu Andreju, ki ga je po smrti očeta izbral za očetovski lik in zaupnika v cerkvenih vprašanjih. Veliko sta debatirala o sakralni arhitekturi. Predvsem pa je Plečnika spremenilo študijsko potovanje po Italiji 1898/1899, ko je v živo doživel veličino te arhitekture. Zatem je spremenil slog v svojstveno estetiko, ki jo je navezal na antiko.

Foto: Ana Kovač Drugi čas premišljevanja je bil v času prve svetovne vojne. Leta 1911 se je Plečnik preselil v Prago in do konca prve svetovne vojne kaj veliko ni ustvarjal. Bil je profesor na tamkajšnji Umetniško-obrtni šoli in veliko časa posvetil študiju uporabne umetnosti. Premislek ob svetovni vojni ga je prisil, da je še bolj iskal korenine humanizma v preteklih obdobjih.

V tem času se je povezal s češkoslovaškim predsednikom Masarykom, ki ga je najel za obnovo praškega gradu. Kako je lahko tujec dobil tako prestižno nalogo?

To je res posebno naročilo, Plečnikov prijatelj ga je priporočil Masaryku. Naročnik je želel, da bi praški grad po stoletjih habsburške nadvlade dal vtis nove demokratične države. Predsednik je želel grad čim bolj odpreti ljudem, mestu. A pomembno vlogo je imela tudi hčerka Alice Masarykova, ki je bila izobražena in imela smisel za umetnost. S Plečnikom sta se veliko pogovarjala in si veliko dopisovala, pomagala mu je pri razumevanju zgodovine države, zato je lahko Plečnik simbole iz etnološkega izročila uporabljal pri obnovi gradu. Ideja je bila, da se tudi s pomočjo arhitekture poveže Češko in Moravsko, veliko tretje dvorišče je bilo tlakovano z različnimi kamni iz različnih predelov države. Želel je simbolno pokazati povezanost celotne države.

Program državne arhitekture je skušal prenesti tudi v Ljubljano, a mu tedanja oblast SHS ni bila ravno naklonjena.

Kralj je pri njem naročil le arhitekturo zasebne narave. Na Bledu so začeli graditi vilo po njegovih načrtih, a so gradnjo pozneje ustavili. V Ljubljani je Plečnik gradil manjše stvari, najprej je začel obnavljati svojo hišo.

Ana Porok o Plečniku: "Bil je navdušen pešec. V hiši imamo ohranjenih veliko njegovih gležnjarjev, čevljev z vezalkami namreč ni maral." Foto: Ana Kovač

Pozneje se je povezal z Matkom Prelovškom, načelnikom mestnega gradbenega urada, in Francetom Steletom, umetnostnim zgodovinarjem in konservatorjem. Sveta trojica, kot so jih poimenovali, je odločala o razvoju in spremembah v mestu. Plečnik se je moral prilagoditi finančnim zmožnostim mesta.

Če je v Pragi lahko uporabljal zelo drage materiale, je bil v Ljubljani drugačen položaj. Postopoma je začel urejati Ljubljanico, mostove. Za mostove je uporabil železobeton. Ograja s svetilkami na Tromostovju je iz betona, staro ograjo je porabil pri Gerberjevem stopnišču, ki vodi na Kongresni trg. Velikokrat je moral inovativno posegati.

Plečnik je že pred sto leti sledil ideji, da je treba promet spraviti iz mesta, to zdaj počnejo mestne oblasti. Od kod njemu ta zamisel?

Bil je navdušen pešec. V hiši imamo ohranjenih veliko njegovih gležnjarjev, čevljev z vezalkami namreč ni maral. Ljubljana je za pešce privlačna. Mesto je doživljal kot pešec in svojo arhitekturo je z občutkom navezoval na že obstoječo arhitekturo. Ohranil je tisto, kar se mu je zdelo pomembno, tisto, česar ni maral, je zastrl z zelenjem. Zelenje je namreč uporabljal kot cenejši arhitekturni element.

Ljubljanska tržnica Foto: Matevž Paternoster / MGML

Če imaš denarja v obilju, je lažje delati, kot če ga imaš manj, takrat moraš iskati inovativne rešitve. To je Plečnik dobro vedel.

Vsekakor. Ko je gradil cerkev sv. Duha na Dunaju v revnem predmestju, je uporabil železobeton, kar je bilo za sakralno stavbo zelo moderno in popolnoma drugače. Zaradi pomanjkanja denarja si je drznil biti drugačen. Podobno inovativen je moral biti pri gradnji cerkve sv. Mihaela na Barju.

Ljubljano si je predstavljal kot moderne Atene. Kako so to idejo sprejeli njegovi naročniki?

To je bila njegova dolgoročna vizija, ki jo je razkrival po delčkih. Znan je bil namreč po tem, da nikoli ni pokazal celotnega projekta. Imel je podporo Prelovška in Steleta. Plečnikovo idealno mesto so bile Atene, ki jih je leta 1927 tudi obiskal. Te stavbe, ki jih je videl v živo, so na njem pustile močan pečat.

Načrt magistrata Foto: Nejc Bernik/ ZRC SAZU

Ob začetku druge svetovne vojne sta bila potrjena projekta gradnje tržnice, ki se je končala v drugi svetovni vojni. Ni pa bil uresničen projekt mesarskega mostu in gradnje novega magistrata.

Financerji so bili v največji meri občina Ljubljana, stadion je financiralo telovadno društvo Orli.

Plečnik ni bil ravno športni navdušenec, a je razumel, da ga sodoben človek potrebuje. Njegov učenec Danilo Fürst mi je pripovedoval, da če so študenti kdaj zaradi smučanja izostali od pouka, jih je Plečnik dlje časa ignoriral. Šport je imel za nepotreben hobi, zanj je bilo pomembno le delo.

V Sloveniji je veliko Plečnikovih cerkva, tudi na podeželju. Kako so tam sprejeli moderno arhitekturo?

V največji meri so za pomoč pri gradnji cerkva Plečnika prosili župniki, pomembno vlogo je imel tudi Fran Saleški Finžgar. Plečnik je inovativno vključeval starejšo arhitekturo v novo. V Bogojini je stara cerkev postala preddverje nove, tako jo je podaljšal. Dodal ji je nenavaden zvonik, ki so ga domačini poimenovali Bela golobica. Ljudje so jo kljub drugačnosti hitro sprejeli za svojo. Plečnik je izvorno domačo umetnost vključil v svojo arhitekturo in jo povzdignil.

Podoben primer je cerkev na Rakeku. Plečnik je v jedru ohranil staro cerkev, spremenil pa je smer prvotnega prostora in tako se je znašla v sredini nove. Nad njo je postavil kor z orglami in zgradil obok, ki nosi streho. 

Kako je Cerkev sprejemala njegove posege v zasnovo cerkva? Večkrat je namreč vnesel antične elemente, poganske.

Škof Jeglič je za nekaj časa ustavil gradnjo cerkve sv. Frančiška Ašiškega v Šiški, saj se mu je zdela preveč poganska. Fasada spominja na grški tempelj, prav tako tudi tloris.

Cerkev sv. Frančiška Asiškega v Šiški je na seznamu Unescove svetovne dediščine. Foto: Matevž Paternoster / MGML

Plečnik je težil k temu, da bi bil duhovnik med svojimi verniki, ideal so mu bili začetki krščanstva in takratne bazilike. Da duhovnik ne bi bil odmaknjen od vernikov, je oltar pomaknil v cerkev. Ta postavitev je sprožila veliko neodobravanja. Takrat se mu je France Sterle postavil v bran in gradnja se je nadaljevala.

Plečnik izhaja iz globoko verne družine in tudi sam je bil veren, a na zunaj ni želel izkazovati svoje vernosti, to je bilo njegovo notranje prepričanje. V cerkvi se je rad skril v kot ali za kakšen steber, da ga drugi verniki niso videli. Pravijo, da se je nekoč Fran Saleški Finžgar pošalil, zakaj ne prihaja k deseti maši, ko pridejo najlepša dekleta.

Nasploh ni bil človek, ki bi želel veliko pozornosti. Ponavadi ga ni bilo na odprtjih svojih del. Pozneje se je malce omedil.

Ja, tudi do svojih del je bil na začetku zelo kritičen. Veliko je dvomil, to se razbere iz pisem bratu Andreju, potreboval je spodbudo. Njegov brata sta bila zaslužna, da se je Plečnik s svojim risbami predstavil Ottu Wagnerju. Vsi bratje so študirali, izobrazba je bila pomembna, sestra je ostala gospodinja. Jože na gimnaziji ni bil uspešen, v Gradcu je naredil obrtno šolo za oblikovalca pohištva.

Pri Ottu Wagnerju je najprej eno leto delal v studiu, da je pridobil osnovno znanje. Pozneje se je sam učil jezike in se zagreto posvetil študiju, saj je želel biti najboljši. Večkrat je potem dvomil o svojem delu, načrt je težko dal iz rok, vedno je mislil, da bi lahko bilo še bolje.

Kot je zapisal avstrijski arhitekt Adolf Loos, je bil Plečnik najbolj lačen od vseh arhitektov.

Zaradi tega je tudi šel na študijsko potovanje po Italiji, da bi dobil nove ideje. Pozneje je imel na Dunaju svoj studio, a ker ni imel podjetniške žilice, mu ni šlo dobro.

Plečnik na Brionih leta 1956 Foto: dokumentacija MGML / Plečnikova zbirka

V Ljubljani je veliko del naredil skorajda zastonj. Kakšen je bil njegov finančni položaj?

Zadovoljen je bil s profesorsko plačo, kar mu je zadostovalo. Bil je preprost in tako je tudi živel.

Ali je bil ponosen na svoje delo? Je v družbi razlagal o svojih delih?

Ponosen je bil na Zacherlovo hišo na Dunaju. Ta hiša je nastala iz spominov na pokojno mater in veliko njega je v njej. Bratu je pisal, da jo mora priti pogledat na Dunaj. Hišo so kritiki grdo ozmerjali, po drugi strani so jo modernisti zelo hvalili. Je edinstveno delo tistega časa. 

Ženske so bile rade v njegovi družbi, a ko je dobil ponudbo za poroko, je zbežal.

Res je. Trenutno prebiramo pisma Alice Masarykove, pripravljamo poseben projekt, ki bo mogoče malce bolj razkril, kakšno razmerje sta imela. Verjetno sta se zvezi odpovedala, ker sta bila različnih stanov in zaobljubljena vsak svojemu poklicu.

Ohranjena so njegova pisma, ki jih je pisal Emiliji Fon. Bila sta zaupna prijatelja tudi po odločitvi, da se ne bosta poročila. Kot je zapisal Plečnik, je ljubezen najvišja oblika prijateljstva.

Plečnik se ni hlinil pred nikomer, tudi v času po vojni je znal narediti spomenike, všečne tedanjemu sistemu in svojemu prepričanju.

Vedno je znal prefinjeno vkomponirati elemente novega političnega sistema. Bil je podpornik narodnoosvobodilnega boja, a po vojni ni podpiral komunizma, saj je ostal zvest svoji veri do konca. 

Plečnik je visoko cenil Prešerna in zanj naj bi pripravil mavzolej.

Njegov prijatelj Finžgar je bil zelo zaslužen, da se je Prešernova rojstna hiša spremenila v muzej. Po drugi svetovni vojni je bila aktualna misel, da bi Prešernove posmrtne ostanke iz Kranja preselili v Vrbo in bi ob cerkvi svetega Marka postavili mavzolej.

Ana Porok: "Ljubljena bi bila brez Plečnikovih del nepredstavljiva in pusta. Edinstveno je, da ima evropska prestolnica tolikšen pečat enega arhitekta." Foto: Ana Kovač

Plečnik je pripravil vzorec, a na koncu se to žal ni uresničilo. Eden od teh modelčkov je mojstru služil za navdih za predsednikov paviljon na Brionih. Na prošnjo slovenske zveze borcev ga je naredil kot darilo za rojstni dan predsednika Jugoslavije Josipa Broza Tita. To je bil zadnji projekt, ki ga je dokončal. Leta 1956 je šel pogledat paviljon in od tam so zadnje Plečnikove fotografije.

Preberite še:

Trendi Plečnik kot stripovski junak s pogumnimi odločitvami

Novice Plečnikova dela na seznamu Unescove svetovne dediščine

Planet TV Prenovo doživela ena najpomembnejših Plečnikovih stavb

Novice Pustil je izjemen pečat. 150 let od rojstva Jožeta Plečnika. #foto