Torek, 27. 9. 2011, 11.11
7 let, 1 mesec
Vinski hram Brenholc: brezkompromisna prehranjevalnica
Tako lepo, kot je v Jeruzalemu, je redko kje in tega se vse bolj zavedajo tudi gostinci.
Med grički je vsak dan več gostiln s sodobno, včasih celo preveč sodobno prehrano, ki predvsem kadar je toplo, pa kadar so trgatve, pa med martinovanji in tudi na splošno, izkoriščajo naravne danosti in razgled na vinograde za svoje velike stvaritve. In pri Brenholcu so alfa in omega takšnega razmišljanja. Praznovanje dneva žena, dnevi prleške kuhinje, postavitev klopotca, poroke (uredijo tudi cerkveno pri Materi Božji), sedmine, ob sobotah imajo plese z glasbo v živo, obiski turistov, konferenčna dvorana, prenočišča, klet, balkon, terasa in, jasno, restavracija.
Kot je opaziti, Brenholc v primerjavi s sosedi ničesar ne prepušča naključju in tudi v tem gostišču strežejo samo svoja vina, ki pa niti približno ne dosegajo kakovosti sosedov – niti Kupljena v Taverni, niti Puklavca v dvorcu Jeruzalem. Ampak osebja to ne moti. Na mizo so namreč prinesli tako sladek renski rizling, da nam je onemogočil napad na narezek Jeruzalem (meso iz tünke, zaseka, sir, ki so ga verjetno kupili kar v kakšni trafiki, čebula in paradižnik). Med hladinami ponujajo tudi tatarski biftek in sirov krožnik, preskočili pa smo tudi štajersko solato. Prispeli smo do solidne gobove juhe (imeli so še zelenjavno in govejo) in nekakšnega krajevnega izuma, juhe Jeruzalem s smetano in ajdovo kašo, ki je težko šla po grlu.
Kot smo na začetku omenili, so pri Brenholcu pripravljeni na vse, in če je tisto popoldne njihovo parkirišče gostilo avtobusno skupino hrvaških turistov, se je proti večeru že oglasila harmonika, ki je najavila, da se bodo v moderno predelani notranjosti poročili. Kakšnih 100 svečano oblečenih svatov je imelo svojo zabavo, mi pa smo ob zvokih Slakov že malicali solidne ajdove žgance in kar fino prekmursko ocvirkasto postržnjačo. V tej kategoriji je mogoče dobiti ajdovo kašo, pohan sir, špagete bolognese ali karbonara in zelenjavni krožnik, a se je zdela naša ideja vseeno veliko boljša.
Pri finalnih jedeh smo se načrtno odločili za Prleško ploščo, na kateri ob vseh (ne)mogočih prilogah in zelenjavi kraljujejo utrujeni bifteki in neprepričljivi puranovi zrezki. Lahko bi naredili drugače in naročili zrezek Jeruzalem, nabodalo En hribček ali domači biftek s šunko ali celo divjačino.
Ob veliki ponudbi ni bilo dvoma, da bo naše moštvo marsikaj zamudilo, ampak poskusili smo se vsaj malo držati lokalnih jedi. Preskočili smo namreč škampe, lignje, žabje krake, morske ribe, kup solat (med njimi je bila logično tudi grška), preskočili smo tudi meso na žaru, pa tudi čevapčiče in ražnjiče. Se čudite? Po mojem se ne bi, če bi pogledali seznam pic, ki jih je mogoče dobiti. Zmagovalna jed je pica z mesom iz tünke, ki bi po ideji in imenu lahko tekmovala s picaburekom, kebabpico in kebabburekom.
Morda si več avtohtonosti privoščijo pri sladicah. Jasno, da smo pojedli veliko omleto Jeruzalem, ki je sicer klasična kopija pohorske omlete. Imajo še ajdovo pogačo, korektno prleško gibanico in ajdov krapec.
Povzetek
Brenholc ponuja lokalne specialitete, poleg tega pa še vse, kar človeštvo malica zadnjih 50 let. Od špagetov do pic, čevapčičev in kalamarov. Lokalne jedi so pripravljene korektno ali vsaj povprečno, o kvaliteti drugih reči pa ne gre izgubljati besed.
Vinska ponudba vsebuje hišna vina, ki niso nič posebnega, tisto, kar smo poskusili, pa je bilo tudi sladko, da ne rečem presladko.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.