Turistična kmetija Arkade - Cigoj: samooskrba na svoji zemlji

Pred časom so nas opozorili, da so pri nas kmečki turizmi, turistične kmetije, kmetije odprtih vrat in kar je še tega, natančno določeni pojmi. A ker večina teh oznak in imen bolj pomaga državi in inšpektorjem pri uveljavljanju svojih zakonov in plačevanj davkov, naj na tem mestu povemo, da jih naša redakcija vodi pod enotno oznako, zato da lahko bralcem lažje predstavimo slovensko (in obmejno) ponudbo hrane. Torej: v Črničah pri Cigojevih imajo eno najzanimivejših ponudb, ki ima pri nas, med ljudstvom, enotno ime – kmečki turizem.

Pri Cigojevih velik del svoje ponudbe pripravljajo doma. Ko vse več govorimo o pojmu samooskrbe, so Cigojevi pravi vzgled: imajo svoje govedo angus, svoje prašičke mangalice, svoja vina in še kaj. Pri njih se lahko prespi, na simpatičnem dvorišču pa ob toplem vremenu strežejo svoje dobrote. Takoj na začetku so prinesli tokaj, ki ga štejejo med odprta hišna vina. Njegov namen je bil, da namesto penine odpre tek, in naloga je bila brez dvoma uspešno opravljena. Mi pa smo se že pred naročanjem odločili, da bomo na Cigojevem dvorišču poskusili narezek, ki ga cenijo celo izbirčni jedci iz notranjosti naše dežele.

Pršut, vratovina, panceta in salama (aktualna slovenska prvakinja) – pri hiši hranijo kar osemdeset prašičkov, ki turistom takole popestrijo večer. Klasične Cigojeve vipavske mesnine so pospremili navaden in ocvirkov kruh, pa še kruh s semeni, dodali so kumarice, pašteto, hrenov namaz, žolco in celo zaseko. Da bi bila mera polna, je bilo na mizi še nekaj sira in slastne popečene kruhove kockice. Bravo. V zadnjih časih smo namreč poskusili mnogo podobnih začetnih hladnih jedi, pa nikjer nismo bili niti približno tako zadovoljni. Še posebej po tem, ko so odprli macerirano malvazijo letnik 2007. Mimogrede, Cigojeva vina imajo za kupce, ki pridejo na domačijo, zelo ugodne cene, v glavnem so po šest evrov, bolj strukturirana kak evro več.

Po natančno pripravljenem in obilnem hladnem začetku smo torej ob spremstvu malvazije napadli zanimivo koprivno mineštro in ječmenovko, kot po domače rečejo malce moderniziranemu ričetu. Ob juhah na kmetiji naredijo tudi nekaj testenin z različnimi omakami (gobe, šparglji, raguji …). Naše omizje si je naročilo rezance s kopunom, le za pokušino, pa so bili tako izjemni, da nam je bilo potem kar malce žal, da si ni vsak priskrbel svoje porcije.

Glavnih jedi imajo veliko in kar nekaj je takšnih, ki jih ne bi bilo treba ponujati, a menda gredo dobro v promet. Jasno, pri Cigoju se pač prilagajajo tudi širšemu občinstvu, ki prihaja iz bližnje Furlanije in iz notranjosti naše države. Tako imajo tudi mešano meso na žaru ali ljubljanski zrezek, ki ju ne ponujajo na glas, lahko pa jih dobite. Tako kot smo mi dobili kozarček mešanega merlota in kaberneta. Še eno solidno vino, čeprav je treba povedati, da pri Cigoju ne morete dobiti nobenega drugega vina ne s teh ne s katerih drugih koncev, kar je gotovo pomanjkljivost kmečko-turistične ponudbe. V tujini je v boljših lokalih take vrste (in Cigoj gotovo je boljši lokal take vrste) vseeno mogoče dobiti še kakšno zanimivo steklenico – tipičen primer v naših krajih pa je recimo Repovž v Šentjanžu.

K stvari: Cigojeva rdeča zvrst se je sijajno ujela z našimi idejami o glavni, mesni jedi. Naročili smo namreč svinjsko ribico oziroma ombolo, polnjen s šparglji in pršutom. Omaka, ki je nastala pri pripravi, se je rimala s pečenim krompirjem, na katerega so naribali nekaj dimljenega sira. Resna, kar obilna jed. Podobno smo uživali ob hišnem florentincu (kot omenjeno: na kmetiji za tovrstno meso skrbi kakšnih trideset glav goveda vrste angus). Izjemnemu kosu mesa dodajo špinačo, peperonato in pečen krompir. Pri glavnih jedeh lahko pripravijo še telečjo kračo, taljato ali zajčka, ampak upal bi si trditi, da smo se dobro odločili.

Pri sladicah se boste težko izognili sladkemu muškatu, ki ga gojijo. Prijazno naj bi se soočil z neprepričljivim hišnim millefogliem in z izjemno, bogato jagodno torto. Morda bi morali poskusiti še zavitek ali kakšno pito, ampak želodec je bil poln in bilo bi čudno, če ne bi bil. Tisto sobotno popoldne, ki ga je večerja s pomočjo vinske pokušine porinila globoko v noč, smo res veliko popili in pojedli. Celo za domov smo vzeli nekaj malega, pa nismo zavijali postanega mesa v papir. Pri Cigoju imajo namreč trgovino s svojimi vini (vzeli smo karton aktualnih malvazij), marmelado, mesnimi izdelki, celo mastjo in zaseko. Vse za zmerno ceno. Za vse zgoraj opisane jedi smo plačali okoli 20 evrov na osebo, kozarci vina pa so po komaj kakšen evro.

Pri Cigoju imajo sicer tudi sobe in prijaznega hišnega psa mešanca. Pravzaprav je manjkala samo hišna lepotica, ki je bila pred manj kot desetletjem vinska kraljica.

Povzetek

Turistična kmetija, ena najbolj zanimivih v naših krajih. Vse, kar je na mizi, je menda pridelano doma, ampak še pomembneje je, da so sestavine izredno kakovostne, pa naj gre za meso, zelenjavo, kruh ali testenine … Mestoma pa se le zdi, da je ponudba malce preširoka.

Vinska karta je pravzaprav cenik lastnih vipavskih kapljic, ki brez dvoma pomenijo visoko raven slovenske vinske proizvodnje, še posebej zanimiva so macerirana vina starejših letnikov.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.