Titov butler, kuhar za lepotice in kritik sodobnega gostinstva

Jožef Oseli je verjetno najbolj znan po tem, da je bil od leta 1973 do leta 1980 butler Josipa Broza - Tita. A bil je še precej več, to je bil le njegov začetek. Kasneje je od leta 1989 vodil protokolarno Vilo Epos na Bledu in Vilo Tartini v Strunjanu, delal je tudi kot vodja gostinstva v Hotelu Lev, kuhal je za slovenske olimpijce v Pekingu ter kot vodja slovenske kuharske ekipe pomagal na slavnostni prireditvi za izbor najlepše Zemljanke na Sejšelih. Svojo zanimivo, razgibano in poučno življenjsko ter poklicno pot je opisal v zbirki treh knjig Uresničil sem sanje. V prvi knjigi je opisal delo na Brdu in Brionih ter poklicno pot od rojstva do upokojitve leta 2008, v drugi knjigi je opisal potovanja po 26 državah sveta, v tretjo knjigo pa je zajel 500 receptov, ki so vezani na potovanja po svetu.

"56 let sem potoval po svetu in delal v gostinstvu, sledil svojim sanjam in jih tudi uresničil. Zbirka treh knjig je nekakšen zaključek teh sanj," je v uvodu v predstavitveni večer v celjski knjižnici povedal kuharski mojster Jožef Oseli.

73-letni Jožef Oseli je sinonim za slovensko značilnost, delavnost, ter primer človeka, ki zna slediti svojim željam, sanjam in poklicu. Rodil se je kot zelo droben otrok, šest mesecev je njegovo življenje viselo na nitki, zdravniki so ga že poslali domov k družini, da bi umrl med domačimi. A kot je kasneje večkrat dokazal, je človek, ki ne popusti pod težo besed. 

Jožef Oseli je ob izdaji zbirke treh knjig z naslovom Uresničil sem sanje pripravil predstavitveni večer v Osrednji knjižnici Celje. Foto: Andraž Purg Njegova velika želja je bila, da bi postal kuhar. Ker sta bila ob vpisu dva razreda za kuharje že polna, se je moral vpisati v razred strežbe. Po končani gostinski šoli je nadaljeval šolanje na hotelski šoli, tam je spoznal svojo bodočo ženo Metko. 

Njegova prva zaposlitev je bila delo natakarja v slovenski skupščini. S takratnim nadrejenim je večkrat hodil tudi na Brdo in pomagal pri strežbi. Leta 1969 je kot natakar prvič stregel maršalu Titu, leta 1970 je že bil v ekipi na Brdu, leta 1973 pa je bil imenovan za vodjo protokolarne strežbe na Gradu Brdo pri Kranju. V rezidenci nekdanjega jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita je bil skupaj z ženo Metko odgovoren za vso organizacijo in strežbo v času bivanja predsednika na Brdu, pa tudi ob obiskih tujih državnikov na Brdu.  

"Ko sem delal še kot natakar v skupščini, je bil moj šef strogi natakar Zvone. Čeprav me je pogosto okaral, me je zelo veliko naučil. Takrat sem večkrat pomislil, da bom mogoče tudi jaz kdaj tako pomembna oseba. A nisem si niti predstavljal, da bom postal kar vodja protokola na Brdu," je priznal nekdanji Titov butler Jožef Oseli.

"Knjigo sem napisal tudi zato, da ne bi poslušali vseh negativnih zgodb o maršalu Titu. Ko sem se odločil za pisanje knjige, so si vsi izmišljevali zgodbe o njem, samo da bi zaslužili. Koliko neresničnih zgodb je bilo napisanih." Foto: Osebni arhiv Jožefa Oselija "V tistih časih ni bilo toliko možnosti za učenje, kot jih je zdaj na spletu. Moral si se nekako znajti. Spomnim se, da si je predsednikova žena Jovanka zaželela čajanko, jaz pa nisem imel nikakršnega znanja o pripravi tovrstnega dogodka. Z Metko sva razmišljala, razmišljala in jo pripravila. Jovanka je bila zadovoljna."

Dopust zamenjal za delo na Brionih

Kot je večkrat poudaril, ne zna počivati. Tako je že leta 1970 med letnim dopustom delal kot natakar na Brionih, da je pridobil nove izkušnje. Vse to mu je pomagalo pri kasnejšem delu na Brdu. "Čeprav sva bila z Metko zelo mlada, sva delo vedno opravila profesionalno. Nimava slabih izkušenj, niti z osebjem niti s predsednikom. Poleg naju je bilo v strežnem osebju zaposlenih 35 natakarjev in deset pomočnikov v kuhinji. Jovanka nas je vedno pohvalila za dobro postrežbo in organizacijo. Vedno je govorila, da naj bo tako, kot vse pripravijo na Brdu."

V tem času sta skupaj skrbela za organizacijo ter stregla kar 40 državnikom, predsednikom vlad, kraljem in cesarjem.

Oseli je večkrat poudaril spoštljiv odnos Tita in Jovanke do svojega osebja. "V knjigi nisem napisal ničesar slabega o Titu, ker se v teh letih strežbe ni zgodilo nič slabega. Predsedniku in ženi sva bila ves čas na voljo, od šestih zjutraj do polnoči in še dlje. Če si je Jovanka zaželela čaj ob enih zjutraj, sva ga pač naredila. Naredila sva vse, kar sta si zaželela. Najino delo so vedno hvalili, nikoli nama niso namenili slabih besed. Mogoče lahko izpostavim osebni predsednikov odnos. Ko je bil namreč Tito v Helsinkih na državnem obisku, je posebej za Metko prinesel darilo."

Za zajtrk je Tito najraje jedel govejo juho.

Z njim sta bila do njegove smrti leta 1980. Oseli je povedal marsikaj o skrivnostni smrti, ki to sploh ni bila, in tem, kako so si številni že pred smrtjo uredili dokumente za dobre službe. "Vsi, ki so delali s Titom, so dobili že pripravljene papirje, kaj bodo delali po njegovi smrti, vsi so imeli že odobren poseben dopust, midva nisva dobila niti dneva. Na naju so pozabili. Maršalovo osebje se je ves čas borilo za njegovo naklonjenost in vem, da jim nisva bila preveč blizu, saj je Tito večkrat povedal, da sta na Brdu pomembna le Jožef in Metka." Jožef in Metka sta za svoje delo prejela jugoslovansko odlikovanje red dela s srebrnim vencem. 

Od natakarja do kuharja

Pri svojih petdesetih letih je Jožef uresničil tudi veliko željo, da postane kuharski mojster. Vpisal se je na najprestižnejšo kuharsko šolo na svetu Ecole des Arts Culinaires et de l'Hotelleire (EACH) v Lyonu. To je bila prelomnica, ki ga je pripeljala na drugo karierno pot. Kot prvi Slovenec je postal član Francoske kulinarične akademije.

Z ženo Metko sta bila zelo mlada, ko sta prevzela odgovorno delo v protokolu, Jože je bil star 24 let, Metka le 22. Foto: Andraž Purg

Leta 1999 je kot kuharski mojster v Parizu med kuharji iz 40 držav predstavil deset slovenskih receptov za knjigo World Delishes.

"V kuharsko znanje sem vložil ogromno svojega časa in denarja. Prepotoval sem 26 držav, preletel več kot 150 tisoč milj, za letalske vozovnice plačal sto tisoč evrov. Bil sem eden redkih mojstrov, ki jim je uspelo priti v japonsko kuhinjo. Sanjal sem, da bi kuhal v Burdž al Arabu, in uspelo mi je."

V obdobju rednih potovanj po svetu so Jožefu ponudili službo menedžerja v kuhinji hotela Paradise Sun na Sejšelih. Znanja je pridobival v kuhinjah z vsega sveta. Od Južne Afrike, Bližnjega vzhoda, Azije do Južne Amerike. 

Ko sem prišel na Brione, so me spraševali, kaj tako posebnega počneva na Brdu. Moj odgovor je bil, da nič posebnega, samo narediva vse, kar si šefi zaželijo. Jovanka je vedno imela prav in v sedmih letih ni imela žal besede ne zame ne za Metko. Odnos, ki ga danes vsi pljuvajo, je bil izreden. Rdeča nit pisanja v moji knjigi je odnos do sočloveka. Tega danes ni. Zdaj so drugi časi. Nekoč so strežno osebje še spoštovali.

Kritičnost do sodobnega gostinstva

Po mnenju kuharskega mojstra resničnostni kuharski šovi in sodoben prekarski način zaposlovanja v gostinstvu niso prinesli ničesar dobrega za prihodnost te dejavnosti.

"Gostinstvo je danes na najnižji ravni po osamosvojitvi. Spremembe v šolstvu s točkovanjem na najboljše in najslabše so prinesle samo to, da se odličnjaki vpisujejo v gimnazije. Čeprav si želijo, da bi se vpisali v gostinsko šolo, jih v šolah odvračajo od vpisa. S takšnim odnosom do te panoge še dolgo ne bo potrebnega in strokovnega kadra. Pred dolgo časa je bila ta stroka cenjena, dobro plačana in spoštovana, danes pa pri nagrajevanju in spoštovanju vse to manjka. Manjka izobraževanje v tujini, tako vsem v gostinskem šolstvu kakor tudi dijakom, še posebej pa potrebujemo ustrezne visoke šole ali akademije, na katerih bodo predavali tudi vrhunski kadri tega poklica iz tujine."

Jožef Oseli je gostoval tudi v oddaji Jutro na Planet TV