Si Slovenci privoščimo vina za več sto ali celo tisoč evrov?

Pred časom se je v Ljubljani mudil predstavnik enega najbolj znanih in najprestižnejših italijanskih vinskih imen, kleti Gaja. Predstavil je nekaj njihovih vin, tudi paradnega konja kleti barbaresco, ki velja za eno najboljših (in najdražjih) italijanskih vin. Ob tem se je pojavil dvom, ali v Sloveniji sploh so ljudje, ki so za vino pripravljeni odšteti več sto ali celo tisoč evrov. Še več, ali si to sploh še lahko kdo privošči?

Sommelier in vinski trgovec Gašper Čarman, ki je gostil omenjenega predstavnika slovite piemontske kleti, pravi, da slovenski kupci tovrstnih vin obstajajo. "Se pa seveda občuti ogromna razlika v primerjavi z leti pred krizo," dodaja.

Pred krizo so se prodajali kartoni, zdaj le posamezne steklenice

Najdražje vino, ki ga je v zadnjem letu prodal slovenskemu kupcu, je šampanjec Salon 2002 za slabih 400 evrov. A govorimo o eni steklenici, kapljici v morje v primerjavi s časom, ko si je slovenski kupec privoščil veliko več. "Pred krizo smo prodajali po sto steklenic Salona na leto, ljudje so ga kupovali kar v kartonih po šest steklenic," pojasnjuje Čarman. Če se je takrat zapravljalo na veliko in kar nekoliko počez, se kupci dragih vin zdaj odločajo nekoliko bolj previdno in predvsem bolj premišljeno: "To so zbiratelji, pa tudi ljudje, ki preprosto želijo piti takšno vino, to je njihov hobi in njihova strast. In ki si to lahko privoščijo."

Gašper Čarman

Tudi Jure Močnik, vodja prodaje pri vinskem trgovcu Koželj, pravi, da so si Slovenci pred nekaj leti privoščili veliko več. "Še pred tremi leti smo prodali tudi vina, kot je Petrus, katerega cena sega prek dveh tisočakov. Pred krizo so k nam hodili poslovneži, ki so dobro služili z vrednostnimi papirji, in dejansko nismo imeli dovolj dragega vina zanje. Zdaj si mnogi ne morejo privoščiti niti cvička," razmere opiše Močnik.

Kupci za steklenice po nekaj sto evrov še vedno obstajajo

Res pa je, da se steklenice za nekaj stotakov še vedno prodajajo, pri Koželju so tako v zadnjem letu slovenskim kupcem prodali Cristal iz šampanjske kleti Roederer za slabih 200 evrov, prav tako so imeli kupce za prej omenjen Gajin barbaresco, katerega cena se vrti okoli 180 evrov.

V podobnem cenovnem razredu so tudi vina, ki si jih še vedno privoščijo štajerski kupci. Na primer bordojca Pontet-Canet in Cos d'Estournel, sloviti Opus One iz doline Napa in šampanjec Amour De Deutz, našteje Saša Arsenovič, lastnik mariborskega Rožmarina, ki se lahko pohvali z eno najbolj impresivnih vinskih kleti v Sloveniji. Sam je vina tega ranga začel prodajati okoli leta 2010, ko je kriza že udarila, a je v tem času prodal tudi magnume (dvojne buteljke) bordojskih prvokategornikov, kot sta Latour in Haut-Brion – cene teh steklenic se vrtijo okoli dveh tisočakov.

Saša Arsenovič

"Ta vina so res dobra, to ni le marketing"

Naj je sto ali več tisoč evrov, gre za številke, ki jih marsikdo ne razume. Je takšen nakup smiseln? Je vino vredno tega denarja? "Sam sem poskusil že veliko vin, ki spadajo med najdražja, tudi Petrusa. Ta vina so res dobra, to ni le marketing," trdi Gašper Čarman. Obenem poudarja, da pri teh vinih ceno oblikuje razmerje med ponudbo in povpraševanjem: "Petrusa pridelajo 30 tisoč steklenic na leto, na svetu pa je toliko in toliko milijonarjev oziroma milijarderjev, ki jim je vseeno, koliko stane steklenica, pogosto niti ne vedo, kaj pijejo. Zaradi njih potem cene letijo v nebo."

"Za draga vina veljajo vsa, ki so na razvitem trgu in v dobrih vinotekah dražja od 25 evrov. Vse nad tem je že luksuz," medtem pojasnjuje Saša Arsenović. "Glede na zelo veliko konkurenco med ponudniki lahko kupec pri omenjenem znesku upravičeno pričakuje in praviloma tudi dobi vrhunsko vino."

Za avtomobile Slovencem ni težko odšteti bogastva, za vino pač

Na to, ali tudi steklenice s cenami od sto do več tisoč evrov upravičijo nakup s kakovostjo oziroma zadovoljstvom pri pitju, pa Mariborčan odgovori z vprašanjem: "Zakaj je (še posebej slovenski) kupec pripravljen za BMW, audi ali mercedes odšteti štiri- do petkratnik cene kie, če pa imajo vsi štiri kolesa in enak seznam dodatne opreme? Pri vinih še nismo tako daleč. Verjetno zato, ker sosed ne vidi v hladilnik."