Restavracija Sophia: večerja v hotelu petih zvezdic in pol

Ko zapišemo v Sloveniji, seveda ne mislimo, da v veliki dvorani jedo Slovenci, pravzaprav jih tam redko gostijo. Še osebje največkrat ni slovensko. Lahko bi rekli, da je Sophia pri nas po krivici spregledana kulinarična oaza, kjer kuhajo najboljši kuharji – menda kmalu prihaja portugalski nosilec Michelinove zvezdice – in kjer imajo z naskokom najbolj zanimivo vinsko karto v naših krajih.

Restavracija Sophia - Kempinski Palace

Obala 45, 6320 Portorož

Telefon: 05 692 7000

Restavracija domuje v prenovljeni dvorani hotela iz avstro-ogrskih časov, ob notranji steni je morda največji kamin v Sloveniji, nad njim velika slika in še višje impresiven strop, ki ga podpirajo štirje orjaški stebri. Mize so velike in natančno pripravljene, gostje sedijo na težkih foteljih, ki so, zaradi lažjega gibanja, na koleščkih.

Da se ve, od kod ime Sophia: po dvorani in v sosednjem baru visijo slike nekoč najpopularnejše italijanske igralke Sophie Loren, ki jo je ljubil tudi maršal Josip Broz, eden mnogih, ki so malicali v dvorani pred letom 1990, ko so hotel zaprli in pozneje tudi prenovili.

Da bo vsaj resnici, če že ne pravici zadoščeno, je treba na tem mestu pohvaliti Igorja Bavčarja, človeka, ki se je kot predsednik uprave Istrabenza lotil obnove in dograditve zgradbe. 70 milijonov evrov je stalo in spet velja, kot je veljalo pred sto in več leti – Kempinski je najlepši hotel na jadranski obali s petimi zvezdicami in oznako superior. Sedeli smo torej v dvorani, v kateri so pred nami jedli mnogi – tudi Lex Barker (Tarzan) in Pierre Brice (Winnetou), Yul Brynner, Marcello Mastroianni, Mikis Theodorakis, Orson Welles, Adriano Celentano, Mina, Patty Pravo, Rita Pavone, Bobby Solo …

Iz zgodovine v sedanjost. Pregledali smo oba, jedilni in vinski list, in si zapovedali malce previdnosti. Glavne jedi namreč stanejo od 35 do 45 evrov in tudi vina niso poceni. Začeli smo s kozarčkom prosecca Montelvini za sedem evrov. Odprta imajo še dva Moeta ter lokalni peneči vini Capris in Klenart. Ob sladkastem proseccu nas je pozdravil dimljen losos, mariniran v viskiju, s kozjo skuto.

Na mizi so bili sicer ves čas hišno spenjeno maslo, Lisjakovo oljčno olje in šest vrst kruha, ki ga pripeljejo iz manjše pekarne v Trstu. Večinoma gre za bombice, podobne, kot jih je bilo včasih mogoče dobiti iz Brumatovih peči, je pa jasno, da pri kruhu še posebej pazijo, ker imajo v sosednji, veliki dvorani najboljšo zajtrkovalnico v tem delu sveta …

Prva hladna jed je bil pršut iz Kobjeglave s šparglji. Pravzaprav so zraven pršuta postregli karpačo špargljev, divje šparglje, kremo iz špargljev in prepeličje jajce. Samosvoja, a učinkovita kombinacija in treba je priznati, da se v naših krajih le redko kdo loti kraškega pršuta na takšen način. Na drugi strani smo na krožniku dobili karpačo škampov ter dimljene škampe v avokadu z jagodami, kaviarjem in sipinim grisinom. Bogato in okusno. Topla predjed ali bolje kremna juha je bila medtem grahova pena, ki so ji dodali hobotnico, pripravljeno v refošku, ta pa je počivala na veliki žlici dimljene rižote iz riža acquerello.

Kljub mednarodno orientirani restavraciji je videti, da se v Kempinskem trudijo pripraviti čim več lokalnih jedi. Ponujajo jadranske ribe, kraški pršut in ogromno slovenskih vin. Ko smo ravno pri vinu, je treba reči, da smo do glavnih jedi spili kozarec Marjanovega hišnega chardonnaya po 6 evrov, potem pa nadaljevali s Klenartovim modrim pinotom (7,5 evra) in prestižnim, a skoraj predragim shirazom iz koprske kleti (14 evrov).

Sicer izvrstno vino je tekmovalo z rožnato rdečim burgerjem, ki ga, da ne bi bil običajen, razstavijo in mu dodajo gosja jetra, polento s tartufi ter še posebej nastrgane črne tartufe. Okusna travestija, bi lahko rekli, še posebej, ker je bil na drugi strani povsem klasičen, tako rekoč sosedov, Fondin udomačen brancin. Zavit file je konkretna porcija jadranske ribe, ki mu pomaga krompir, simpatično in učinkovito oblečen v blitvo.

Naj se po glavnih jed ustavimo ob izredni vinski karti in na žalost ugotovimo, da so boljša vina za publiko naših finančnih zmožnosti enostavno nedosegljiva. Med šampanjci imajo Dom Perignon Oenotheque letnik 1996 za 925 evrov. Ob Moetu se v okolici stotih evrov gibljejo osnovne verzije Veuve Clicquot, Taittinger in Roederer. Sta pa nekaj dražja Krug Clos du Mesnil 1998 za 1900 in Krug Clos d'Ambonnay 1995 za 5000 evrov. Saloni in Kristali so v različnih letnikih nekaj cenejši, pa ne veliko. Lažje je plačati cvičkovo penino za 46 evrov. Pri penečih se najdejo še Istenič, Bjana in Movia – njegov Puro je 110 evrov. Drugače pa se hišni sommelier ne boji štajerskih vin Ducal, P&F, Protner in Steyer, ki so razmeroma poceni, medtem ko so Primorci precej dražji. Najdražje naše vino je Kolos Edija Simčiča za 390 evrov.

Mimogrede, imajo vse Todorićeve vinograde, pa Gravnerje v okolici 200 evrov in nekaj cenejša Jermannova vina. Najdražje belo vino je Corton Charlemagne 1997 za 2900 evrov, rdeči francoski biseri so Pichon Lalande 1961, ki ga cenijo na 3220, Petrus je medtem po 3950.

In še sladko: največ boste plačali za različne letnike Chateau Y'quema okoli 1000 evrov. Mi smo se, kljub temu, da smo se družili tudi s sladicami, odločili za cenejši napitek. Sandemanov portovec, ki so ga starali 10 let, se je odlično družil s čokoladnim sladoledom, kremo mlečne čokolade in čokoladno rezino s kapljicami karamele, čokoladnimi drobtinami in sladkim sezamovim čipsom.

Na koncu je vse skupaj izpadlo kar obilno, še posebej, ko so prinesli hišne makrone, piškote s čokoladnim musom in svoje pogled na bombone raffaelo. Še sreča, da je natakar dotočil prijazno, ne premočno Rossijevo istrsko bisko. Za konjake, rume, viskije in podobno pa je celo bolje obiskati bar nadstropje više. Širše ponudbe alkoholnih pijač nima noben šank pri nas. Niti približno.

Povzetek

Najprestižnejša restavracija v Sloveniji, v kateri je malo slovenskih in veliko tujih gostov. Ponujajo sredozemske jedi, ki imajo vsaj po sestavinah domovanje v Sloveniji. Krožniki so okusni in likovno izjemno pripravljeni, svoje pa doda tudi natančno premišljen ambient. Za hrano ena oseba odšteje okoli 80 evrov.

Vinska karta je tako težka, da jo je komaj mogoče držati (morda bi jo razdelili na naša in tuja vina, pa bi bilo lažje), in pravi posmeh večini vinskih kart po Sloveniji. V njej so najbolj znana slovenska vina, morda manjkajo Batič, Renčel in Burja, ter vsa pomembna tuja vina. Morda bi, da bi bila mera polna, lahko dodali le še burgundsko klet Romanée-Conti, ki je med zapisi nismo našli.

Ocena

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.