Posestvo Pule: doma pri Anderliču

Anderličevo posestvo je preurejeno oziroma prenovljeno po starih načrtih, če odštejemo velik kozolec topler, ki so ga menda po kosih pripeljali iz okolice Litije. Stara hiša, hudo prenovljen hlev, litijski kozolec in prva v seriji šminkerskih brunaric tvorijo simpatično dvorišče, na katerega meče svojo senco mogočni oreh. Pod njim poleti postavijo mize, pozimi pa manj komplicirano hrano strežejo v starem hlevu, ki ga od konjev loči zgolj debelo steklo. Le še redko strežejo bolj pomembno hrano (in zajtrke) v stari hiši, kjer menda v prvem nadstropju včasih prespi tudi Jože Anderlič. Verjetno takrat, ko v Ljubljani ne gradi hotelov, parkirišč ali elitnih stanovanj. Posestvo, ki ga je njegova družina morala pred dolgimi desetletji prodati, je kupil in ga s svojimi ljudmi kar nekaj časa obnavljal, zdaj pa …

Ne bomo govorili o pretiranih cenah, ki pogojujejo prebivanje v teh krajih, dejstvo je, da smo na Posestvu Pule že nekajkrat dobro jedli in tudi tokrat je kazalo na najboljše, čeprav se je na dolgi mizi na dvorišču vse pripravljalo na praznovanje obhajila. Še tri ali štiri mize so bile obljudene na dvorišču, v hlevu pa še dve ali tri. Kasneje se je izkazalo, da bolj mirne publike (kljub razmeroma velikemu številu) še nismo srečali. V teh krajih strežejo pametni natakarji, tega smo se vsi spomnili, in njihova prva naloga je, da gosta odpeljejo v simpatično vinsko klet. Verjetno gre za to, da med vsemi pomembni in dragimi vinskimi avtorji – od Movie in Simčiča do Gravnerja in Radikona, od Štajercev do Primorcev in Dolenjcev – gostje dobijo občutek, da je mogoče popiti še kaj drugega kot cviček. A nas, ki prisegamo na kolikor toliko lokalno sceno, ni bilo mogoče preslepiti.

Iz kleti je skupaj z nami prispela Penina od Fare, takoj za njo pa še Frelihova rahlo starana in s hrastom nadišavljena modra frankinja. Ob koncu smo pili še Jakšev rumeni muškat in treba je pošteno povedati, da nismo pili niti slabo niti drago. Kaj smo jedli? Vedeli smo, da gre za eno redkih hranilnic v Sloveniji, kjer znajo (dobro) pripraviti tafelspitz. Poskusili smo ga že in nobenega dvoma ni, da si zaslužijo pohvale – nič slabši ni od tistega v legendarni dunajski Plachutti, kjer ob postrežejo še zemljevid krave, da se lažje odločite za svoje kose. Poletne temperature pa kličejo k prilagoditvi in na posestvu so imeli pripravljen že na videz soliden menu. Najprej so nam ponudili nekaj masla, omako iz rdeče pese in peteršiljev namaz, zraven pa postregli domač bel kruh in malo manj domač koruzni.

Sledili so koruzni hlebčki s kozjo skuto na jabolčnem popru. Zraven so postregli regratovo peno, nekaj pancete, serijo solatk in ulovljeno jajce, ki ga nismo ujeli. Smo pa ujeli ne pretežko, skoraj sladko bučkino juho, ki jo je spremljal skutni žličnik. Ne pretežka je bila tudi glavna jed - telečja zarebrnica v izjemni špargljevi frtalji, z mladim krompirjem in zelenjavnim cvetom. V sladkobnih trenutkih so imeli v tistih urah pripravljen jogurtov mus z rabarbarinim kompotom, skoraj vijolično češnjevo zmrzlino, pa tudi čokoladni mus in sladoled. Petindvajsetčlansko omizje, ki je praznovalo obhajilo dveh mulcev, se je odpravilo na ogled posestva, ki menda traja 40 minut, mi pa smo odšteli 32 evrov po osebi. Lokalno vino, ki smo ga (ne preveč) popili, je bilo poceni in lahko bi rekli, da smo jo v prestižnih krajih dobro odnesli in predvsem dobro jedli.

Povzetek

Na posestvu strežejo solidno moderno, a vsaj delno lokalno obarvano hrano. Pametno je prej poklicati, da ne boste imeli zgolj ogleda kleti in konjev. Nujno poskusite govedino iz juhe - tafelspitz.

Vinska karta je pravzaprav ekskurzija po prijazni in moderni vinski kleti, kjer srečate najboljša slovenska vina, za okus tujine, lokalnih napitkov pa se skoraj preveč sramujejo.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.