Poletno prekletstvo bučk: zdaj jih je obilo, a so v resnici zelenjava brez karakterja

Na začetku z majhnimi, nato so vse večje, dokler vam ne prinesejo prvih bučkurin, tako velikih, da prerezane ne gredo niti v največji pekač, ki ga premorete. Mogoče so bučke le moja poletna travma, ker mi je to ena redkih vrst zelenjave, ki je ne bi nikoli pogrešala. Že vnaprej se opravičujem vsem ljubiteljem bučk, ki so sicer super in fine, ampak so, roko na srce, malce omlednega okusa in brez karakterja.

Vrsta neuspešnih poskusov, da bi dobile vsaj malo okusa

Verjemite mi, da sem z njimi poskusila že marsikaj. Imam pač veliko vrtičkarskih prijateljev, ki me pridno zalagajo z njimi, tako da mi niti na kraj pameti ne pade, da bi jih sadila na svojem vrtu. Torej – poskusila sem kruh z bučkami, v katerem so bučke izpadle kot lepljive pikice v sicer odličnem kruhu s suhimi paradižniki.

Surove bučke v modnih vegansko-shujševalnih bučkastih špagetih so bile tako brez okusa, da so potrebovale izdatno dozo oljčnega olja, soli in na koncu še prav nič shujševalne fete, da so bile vsaj približno okusne.

Zlagala sem jih v vse mogoče zloženke v smislu musak, a so bile vedno nič drugega kot moteči element. Lani smo pekli bučkaste ladje z mesnim nadevom in jadri iz topljenega sira, ki so otrokom strašno vizualno privlačne, a na koncu je naš sicer presenetljivo gurmanski otrok pojedel le mesni nadev, za bučke pa je glasno izjavil, da so "bljak".

Vrgla sem jih v vse mogoče oblike omak za testenine, a najbolje pri tem je bilo, da so poniknile in jih med testeninami ni bilo več mogoče najti.

Tudi na žaru pečene potrebujejo konkreten dodatek, da so zanimive

Najbolj zabaven poskus pa se mi zdijo bučke na žaru. Zakaj vedno na vsakem pikniku po čevapčičih spečejo še bučke? Da lahko tudi vegetarijanci na pikniku nekaj pojedo? A v resnici nato pečene bučke, pogosto zažgane na eni strani, ker je žar mojster nanje pač pozabil, obležijo na mizi, dokler jih proti koncu piknika ne odkrijejo s pivom zaliti zadnji gosti, ki bi v tistem hipu pojedli tudi pečen karton. Na žaru pečene bučke smo poskusili tudi obložene s pestom, kar je bilo čudovito, saj je bil pesto res dober.

A ne razumite me napak – bučke imam rada. V dveh receptih, ki me spominjajo na otroštvo, ko s to zelenjavo še niso komplicirali. Če niso prevelike, končajo ocvrte v olju. Če pa so tiste gigantske in prezrele bučkurine, ni druge, kot da jih naribamo in skuhamo v omaki. S pire krompirjem je to vsaj meni ena sama velika zahvala babici.

Omaka iz bučk

polovica velike bučke

manjša čebula

trije stroki česna

žlica svinjske masti

dve žlici paradižnikove mezge

ščep kumine

žlica moke

pol skodelice vode

nekaj vejic peteršilja

sol, poper

Bučo prerežemo, olupimo in odstranimo pečke. Naribamo kot repo. Čebulo in česen nasekljamo in prepražimo na svinjski masti. Seveda lahko namesto masti uporabimo navadno olje. Dodamo naribane bučke, paradižnikovo mezgo, kumino, posolimo, prelijemo s skodelico in pol vode in dušimo na majhnem ognju, dokler se bučke ne zmehčajo. Nato naredimo podmeto iz pol skodelice vode, v katero gladko vmešamo moko in to vkuhamo v omako, da se zgosti. Dodamo še nasekljan peteršilj in kuhamo še nekaj minut. Postrežemo s pire krompirjem ali s praženim krompirjem in na hitro popečenimi svinjskimi kotleti ali svinjskim vratom.