Sobota, 26. 4. 2025, 17.30
7 ur, 42 minut
Kaja Naveršnik: mlada gospodinja iz nebes na Pohorju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,99
Kajo Naveršnik je večji del Slovenije spoznal zaradi sodelovanja v šovu MasterChef, a je zgovorna Pohorka veliko več kot le obraz s televizije. "Ta mlada" na znani pohorski turistični kmetiji je radovedna in ambiciozna, zato se turizmu na Štajerskem zagotovo obeta svetla prihodnost.
Življenje in delo na kmetiji je spet dobilo perspektivo in privlači vse več mladih, ki "imajo zelo zelo ambiciozne cilje," je poudarila mlada gospodinja Kaja, ki je nedavno postala tudi ambasadorka Štajerske kot turistične destinacije. "To je ogromna priložnost, da tisto, kar živimo in predstavljamo, ponesemo po celotni destinaciji, širše po Sloveniji in, upam, tudi čez mejo," je dejala.
Zakaj bi morali obiskati Pohorje in kaj morate tam nujno poskusiti? To pravi Kaja Naveršnik:
Delo na kmetiji je dolgo veljalo za manj zaželeno življenjsko pot, v zadnjem času pa je to spet področje, ki velja za perspektivno in ki zato znova priteguje mlade. Ali tudi sami to opažate?
Se strinjam, to je kar svetovni trend. Ljudje se vse bolj vračajo k naravi, vedno več jim pomenijo skupnost, druženje in samooskrba. Ogromno jim pomeni to, da vidijo, od kod prihaja hrana, da vedo, kako se jo pridela. Zdaj ima že vsakdo v bloku kakšen vrtiček na balkonu, da lahko ima svoj paradižnik ali svoje jagode. Čeprav je nekaj majhnega, dobiš ta občutek, da si si jo sam pridelal, in takšno hrano ceniš veliko bolj, kot če jo kupiš v trgovini. To je nedvomno trend in hvala bogu, da je tako.
Opazila sem tudi, da se mladi kmetje v zadnjem času veliko več izobražujejo. Prej si končal neko obvezno šolo, potem pa se vrnil domov na kmetijo in delal. Zdaj so mladi fantje in dekleta res izobraženi in ambiciozni, z željo, da naredijo nekaj iz sebe in svojih kmetij. To, da ostaneš na kmetiji, zdaj ne pomeni več, da boš vse življenje pasel krave in malo plel na vrtu. Ljudje imajo zelo zelo ambiciozne cilje. Je pa to način življenja in moraš se zavedati, da ima svoje minuse. Ni kakšnih velikih dopustov, ker te doma vedno čaka delo, tudi pridelek je močno odvisen od vremena. Tudi sama se, dokler nisem prišla na kmetijo, nisem zavedala, koliko dela je za tem. Tu sem se naučila, da je pomembno, kakšno hrano kupuješ, kje in od koga jo kupiš ter koliko dela je vloženega vanjo.
"Ljudje se vse bolj vračajo k naravi, vedno več jim pomenijo skupnost, druženje, samooskrba. Ogromno jim pomeni to, da vidijo, od kod prihaja hrana, da vedo, kako se jo pridela."
Všeč mi je, da se mladi tega vse bolj zavedajo, po drugi strani pa tudi, da starejše generacije mladim dovolijo, da gredo v višave, če želijo. Na trgu je vse več izobraževanj, da bi na kmetijah spodbudili dodatne dejavnosti, kot so pridelava mesnin, sirarstvo in podobno. Tudi mi si želimo vse to na neki način združiti. Vsega ne moremo pridelati sami in smo zaradi gostinske dejavnosti veliki potrošniki, zato se povezujemo z lokalnimi kmetijami in tako ustvarjamo neko skupnost. Če bomo vsi delali na takšen način, vidim zelo svetlo prihodnost.
Ima tudi vaša družina doma kmetijo?
Ne in v otroštvu se nisem srečevala ne s kmetijskimi opravili, niti z resnim kuhanjem in življenjem gospodinje. Seveda sem kdaj kaj skuhala, spekla kakšna jajčka, skuhala testenine, a nič resnejšega.
Z "resnim" kuhanjem se je spoznala, ko se je priselila na kmetijo.
Ko sem prišla sem, je bila zato kar velika sprememba, saj si nenadoma vržen v neko delo, ki ga nisi vajen. Zato se moram na tem mestu res zahvaliti Aljaževi mami Barbari in babici, ki sta me tako lepo sprejeli, videli potencial v meni in me dejansko naučili vsega od začetka. Absolutno pa še zdaj veliko tega, kar tukaj počnemo, ne obvladam popolnoma. Si pa delo razdelimo in tisto, kar delam, delam stoodstotno. Za vse drugo pa verjamem, da bo še prišlo v prihodnjih letih.
Ste se pa že pred prihodom na to kmetijo odločili za izobraževanje v turizmu.
Da, želela sem si delati v turizmu in potovati po svetu, zato sem se odločila za srednjo šolo za turizem v Mariboru, kjer sem imela tudi gostinske predmete. Ko začneš dejansko delati v tej panogi, pa vidiš, da je gostinstvo težek poklic, to moraš živeti, delati moraš z vsem srcem. Takrat sem že hotela odnehati, vpisati sem se nameravala na študij v Ljubljani, nato pa sem spoznala Aljaža in morala sem se odločiti – naj pustim to zvezo in grem v Ljubljano ter študiram nekaj, kar mi bo morda zanimivo, morda pa tudi ne, ali pa se v Mariboru vrnem na Višjo strokovno šolo za gostinstvo in turizem. Padla je odločitev, zadnji dan pred začetkom šolskega leta sem se vpisala in si povrnila to ljubezen do gostinstva. Na tej šoli so res zelo strokovno usposobljeni profesorji, vsi svoje delo opravljajo z željo, da bi ti predali znanje, in v tistih dveh letih sem spet vzljubila gostinstvo, obenem pa začela delati tudi tukaj. K sreči je vse šlo z roko v roki.
V kuhinji kmetije Kovačnik zdaj pripravlja jedi za tiste goste, ki imajo kakšno prehransko omejitev. Ali so vegetarijanci ali vegani, ali se izogibajo laktozi ali glutenu – Kaja ima rešitev za vse.
Od takrat le še rastemo, prihajajo vedno novi projekti, obenem pa se znanje in izkušnje prenašajo iz roda v rod. To, kar je znala babica, kar zdaj zna Barbara in kar bom lahko verjetno jaz prenesla svojim naslednikom. Naš cilj je, da smo vsako leto boljši, da vsako leto pokažemo kaj več in da lahko vsaka naslednja generacija stopi še višje. To spremljajo tudi naši gosti, imamo celo takšne, ki nas obiskujejo, že odkar je babica leta 1981 začela s turizmom na kmetiji. Spremljali so Aljaževega očeta Danila, kako je odraščal, pa potem njegove otroke. Vse te otroke so videli zrasti in odrasti in nastala je prava skupnost, ustvarili smo še večjo družino.
Verjetno veliko pomeni tudi znanje, ki sta ga z Aljažem iz šole prinesla na kmetijo.
Seveda, šola nama je dala ogromno. Aljaž je zelo ambiciozen na področju menedžmenta, financ, razpisov in podobnega, na to se res spozna. Jaz pa sem praktičen tip in zdi se mi, da sva se odlično našla. Z VSGT odlično sodelujemo tudi zdaj, ko sva že zaključila šolanje, in zdi se mi, da moramo vsi skupaj delati za celotno našo destinacijo, da bosta gostinstvo in turizem nasploh še zrasla. Za zdaj smo vendarle manj obiskani kot denimo Ljubljanska kotlina ali Gorenjska.
Kmetija Kovačnik je priljubljena družinska destinacija, njihove živali pa nedvomno največja atrakcija za otroke.
Še pred MasterChefom vas je slovenska javnost spoznala, ko ste sodelovali v finalu tekmovanja evropskih mladih kuharskih mojstrov (EYCA) na Siciliji. Kako ste doživeli to izkušnjo?
Oh, ja, to je bil eden največjih šokov v mojem življenju. K sodelovanju me je prepričal moj profesor Tomi Gregorinčič, nato je sledilo ogromno vaj, testiranja in eksperimentiranja. Želela sem se predstaviti iskreno, z našo zgodbo, brez pretvarjanja, kar je bil nenazadnje tudi cilj tega projekta – da predstaviš regijo, iz katere prihajaš, gostoljubje ljudi in povezovanje ponudnikov. To mi tukaj že počnemo in začutila sem, da želim to predstaviti tudi tam.
Tako sem za predstavitev uporabila krožnike iz pohorskega kamna, ki jih je izdelal Marjan Crnič iz Oplotnice, pa tudi vse sestavine smo pripeljali s seboj, s kombijem smo do Sicilije potovali kar 24 ur. Sicer so nam rekli, da lahko sestavine kupimo tudi tam, a sem raje vse prinesla s seboj. Sploh gobe, pohorskega jurčka pač ne moreš nadomestiti.
Prvi dan sem kuhala gobovo juho z ajdovimi žganci, torej tradicionalen recept, drugi dan pa moderno interpretacijo te jedi – ocvrtek iz ajdovih žgancev s peno gobove juhe, okisanim korenjem, ajdovo pokovko, čipko ajdovih žgancev, peteršiljevim oljem in omako iz koncentrirane gobove jušne osnove.
To je bila nedvomno ena največjih preizkušenj v mojem življenju, tudi zato, ker je bilo prvo tako veliko tekmovanje. Nisem se niti zavedala, v kaj se spuščam. Ko sem prišla tja, sem ugotovila, da ti mladi kuharski mojstri delajo v Michelinovih restavracijah in prestižnih hotelih, zato sem se, iskreno, kar prestrašila. A potem vidiš, da so vse to pač mladi, ambiciozni ljudje, in tudi sama sem zagrabila priložnost, se skoncentrirala in na koncu osvojila četrto mesto. Se je pa hkrati začel že dogajati tudi MasterChef.
"Bila je čudovita izkušnja, pa tudi naporna," je dejala o sodelovanju v MasterChefu, "ni tako preprosto, kot je morda videti na televiziji."
Je bila prijava na MasterChef vaša zamisel?
Joj, ne, sama se ne bi nikoli prijavila. Šov zelo rada spremljam, ampak sem se zavedala, da bi bil to poleg vsega dela, ki ga imamo doma, še dodaten pritisk, ki ga načeloma ne potrebujem. Zakaj bi šel iz cone udobja, če ti ni treba? Potem pa me je ta isti mentor Tomi Gregorinčič spodbudil, češ, pojdi še na MasterChef. Seveda so bili dvomi, nenazadnje je to obremenitev za vso družino, saj med tednom, včasih pa tudi ob koncih tedna manjka par rok. Potem sem se zavedela, da če ne grem v to sezono, morda ne bom šla nikoli. Pa čeprav verjamem, da bi bila v naslednji sezoni bolj pripravljena, v naslednji pa še bolj. A kaj veš, kaj bo čez dve leti ...
Te odločitve niti malo ne obžalujem. Bila je čudovita izkušnja, pa tudi naporna. V MasterChefu sem videla, kaj vse dejansko zmorem, do katere psihične meje lahko grem, da še ostanem močna, in kdaj je preveč. Tega doma ne moreš nikoli doživeti, ker ti vsi nudijo podporo in objem. Tam pa tega ni.
Marca je postala tudi ambasadorka Štajerske kot turistične destinacije. "To je ogromna priložnost, da tisto, kar živimo in predstavljamo, ponesemo po celotni destinaciji in širše po Sloveniji ter, upam, tudi čez mejo."
Kaj pa je bilo tisto najbolj pozitivno, kar ste odnesli iz tega šova?
Vsekakor znanje. Ogromno sem se naučila, ker si primoran slediti tempu, ki ga narekuje najboljši tekmovalec. Ko nekdo naredi dober krožnik, mu moraš hitro slediti, sicer ostaneš zadaj.
Spoznala pa sem tudi, koliko ljubezni znam dati v hrano, v to, da skuham nekaj dobrega. Včasih pa tudi nekaj slabega, a vem, da sem v tistem trenutku v to vložila vse, kar sem zmogla. Tudi doma ni vse vedno uspešno, a tukaj gostje tega ne vidijo (smeh, op. a.).
Lahko rečem, da sem tam dobila še večjo ljubezen do kuhanja, še večjo željo po nadgradnji, ker sem videla, kaj lahko dosežeš, če se učiš in trudiš. Nedvomno je bila to ena najlepših in obenem najzahtevnejših izkušenj v mojem življenju. Res moram reči, da ni tako preprosto, kot je morda videti na televiziji.
"Nisem stacionaren človek, všeč mi je, da se stvari dogajajo, da gre razvoj naprej, da lahko ustvarjam."
Omenili ste že, da se delo na kmetiji nikoli ne konča. Kaj pa počnete, ko vendarle ujamete kaj prostega časa?
Kulinarika je postala moj način življenja, tako da se tudi v prostem času spuščam v to smer. Zdaj se učim "drožiti", preizkusila bi rada tudi kakšno fermentacijo, kombuče, kave in podobno, želim si raziskati različne vrste testa za naš vegetarijanski in veganski del ponudbe. Tako da se tudi v prostem času učim in izboljšujem. In to mi je najbolj zanimiv del tega poklica. Nisem stacionaren človek, všeč mi je, da se stvari dogajajo, da gre razvoj naprej, da lahko ustvarjam.
Preberite še:
