Hotel Cubo: mali Cubo v mestu

Ne bomo se pridružili mnogo neodvisnim novinarjem, ki poskušajo ugotoviti, kakšne so zgodbe v ozadju velikega novega hotela v samem središču najlepšega mesta. Lahko rečemo le, da se je zgodbe v začetku lotil mojster Boštjan iz ljubljanske restavracije Cubo, ki ga zdaj že nekaj časa ni opaziti na lokaciji v centru, vse več pa je Novih Jaršah, torej doma, v Cubu. Odsotnost Boštjana v hotelu nam je pred časom že prinesla nekaj nesporazumov in nekaj slabo pripravljene hrane, zasneženega večera, ko je nastajal tale zapis, pa se v našo beležko ni zapisalo nič tako slabega. Je pa res, da je bila jedilnica skoraj prazna, kar gre tudi na račun slabe promocije in premiere, na katero so vabili bolj tiste, ki radi zastonj malicajo, kot tiste, ki o kulinariki pišejo.

Jedilnica je bila torej hladna, malce premalo osvetljena, notranje oblikovanje, ki je iz starih meščanskih sob naredilo sijajne hotelske, pa je v gostinskem delu malce zatajilo. A kar je pomembno – hotel ima solidno ponudbo in celo vinska karta (za nas eden najbolj občutljivih delov ponudbe) je bila na svojem mestu. Je pa tako jedilni list kot seznam vinskih kapljic pripravljen z istim fontom kot v Cubu, le da sta obe ponudbi veliko manj obsežni kot ob Šmartinski, kar konec koncev niti ni slabo. Degustacijski meni so ponujali za 39 evrov (tri jedi in sladica), mi pa smo mu za kakšne tri evre dodali še juho.

Pozdrav, ki se je srečal s podcenjenim proseccom Trevisiol, je bil predelava stare Popetove kombinacije surovega korenja in zelene, ki sta ju spremljali dve omaki, ena na bazi karija in zelišč, druga z gladkim ameriškim sirom. Tudi pašteto smo že poskusili v originalni različici. Jasno, v Cubu. Domača jetrna z medom in tartufi je zvesta kopija, morda malce manj sladka in predvsem manj obilna. V tej fazi imajo še popečeno tuno z avokadovo kremo in hrenom, dimljene gosje prsi ali mocarelo s pršutom, da o jurčkih z gamberi niti ne govorimo. Smo se pa za spremljanje paštete dogovorili za Vipavo, natančneje Batičevo Zarjo, o kateri niti ne gre izgubljati besed. Kak kozarček je ostal tudi za spremljavo naslednjih dobrot. Imajo solidno klasično govejo juho s poudarjenim korenjem, ki jo hvalimo tudi v Cubu, in malce drugačno, pa še vedno solidno grahovo tekočino. In še ena podobnost s Cubom – vedno imajo na voljo dve juhi.

Hotel Cubo ponuja res množično izbiro raznih testenin, rižot in mešanih solat, zato je odločitev, da po juhi sledijo začinjeni peresniki arrabiata s panceto in posebej naribanim sirom logična. Pred glavno jedjo je Batičevo Zarjo zamenjala Donnafugata z rdečo zgodbo Milla e una notte. Spet solidno vino, eno najbolj značilnih z juga sosednje države. Vino se je sestalo z okusnim rib-eyom, polepšanim z bučkami, belgijskim radičem in gorčično omako. Meso je bilo v naročenem meniju, lahko pa bi dobili še marsikaj drugega. Od brancina do tune, od jagenjčka do prepelice. Pred sladko zgodbo so natočili samo še kapljico Ben Rya, jasno, gre za isto italijansko klet Donnafugata, le da je tekočina v tem primeru sladka zaradi posebne pridelave in značilnosti aleksandrijskega muškata. Za sladico lahko dobite sufle ali sirovo torto, naša zgodba pa se je končevala s čokoladnim musom in panakoto z višnjami. Za dobro voljo pa so dodali še malce madeire in nekaj vaniljevih piškotkov.

Povzetek

Mestna hotelska restavracija, ki mora nahraniti goste in naključne mimoidoče. Pomagajo si s filozofijo moderne ali našemu okusu prilagojene italijanske hrane, kot so si jo predstavljali že v Cubu na Šmartinski. Poleg testenin, rižot in solat imajo vedno soliden kos mesa in veliko rib.

Vinska karta je pripravljena pametno. Izbor boljših Slovencev, predvsem Primorcev, nekaj pomembnejših tujih znamk, predvsem Italijanov in razmeroma dobre cene.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.