Gostilna Lakner: po domače brez jedilnega in vinskega lista (zaprto)

V zadnjem času se veliko govori o gostilni Lakner, ki domuje v Kranju, natančneje v Kokrici, še natančneje na cesti proti protokolarnemu Brdu. Razlogov, zakaj je pri Laknerju gneča, je več, in nekaj je gotovo povezanih s televizijskimi kuharji in njihovimi zgodami, je pa tudi res, da so mnogi ob tem zadovoljno poudarjali, da znajo v prenovljeni gostilni tudi dobro kuhati.

Naj že takoj povem, da nismo bili navdušeni. Lokal je prenovljen bolj približno, jedi so pripravljene brez pravega občutka, jedilnega lista in vinske karte ni. No ja, konec koncev ni niti pravega vina. Očitno sodobna slovenska kuharska znanost uči, da so ceniki brezzveze in da vino ne spada k hrani. Hecno, prav nasprotno pravijo naši sosedi Italijani, Avstrijci in Istrani, ki si brez cenikov in obsežnih vinskih listov gostinstva ne predstavljajo več. Kako pa naj se gost odloči, kaj bo jedel, če ne ve, koliko stanejo jedi in kaj naj pije ob konkretnih mesninah, ko pa se lastniki ne potrudijo nabaviti niti kozarca vsaj drugorazrednega kaberneta.

Kot rečeno, je gostilna Lakner kljub našim pomislekom bojda velikokrat razprodana. Prenova jedilnice je v nekakšnem vegastem stilu, stoli trpijo že mnoga desetletja, razmajane klopi ječijo, na mizah ni prtov. Bela lončena peč greje, kot je prav, po omarah in policah pa je stara kmečka krama in radio iz šestdesetih, ki nabija lokalni program. Pa ne zimzelenov, kot bi pomislili, ampak bolj Rihanno in Adele. Kar človeka skoraj malo razburi. A ne za dolgo, mlada ekipa pri Laknerju je namreč ekstremno prijazna, ko naročate, se namreč usedejo k mizi in z vami podiskutirajo o hrani. Imamo malo, ampak dobro.

Prav, bomo radensko in bomo vino. A kaj, ko imajo samo belo kislico od Semeniča, ki menda ni ne Primorec ne Dolenjec, ampak nekaj vmes, pa metliško črnino od zadruge in še nek cviček. In nič drugega. V času našega obiska smo poskusili belo in črnino, pa bi bilo bolje, če bi ostali na vodi … Kaj pa hrana? Hladnih predjedi nimajo in človek je pri tem tako paf, da niti ne vpraša, katera TV-lekcija jih je pripeljala do tega, da v središču Gorenjske niso nabavili vsaj ene domače klobase.

Pa nič, bo ceneje, smo si rekli. Imeli so gosto grahovo s ščepcem naribanega hrena in klasično govejo juho, obe smo naročili in razmeroma hitro dobili. Bili sta solidni, morda malce premalo soljeni. Tudi med toplimi predjedmi ni bilo prevelike gneče, pravzaprav so ponudili telečja jetra, ki jih pripravljajo v domači peči. Veliki kosi z veliko čebule, zraven pa izvrsten kruh, ki je očitno tudi specialiteta hišne peči. Kruh in jetrca so solidna kombinacija, dodali smo le malo soli in popra.

Pri glavnih jedeh je pri Laknerju največja izbira. Našteli so postrvi, svinjsko pečenko, svinjska rebrca, jelena, polento z gobami (verjetno za vegetarijance) in piščančje kračke iz krušne peči, na naši mizi pa so pristale piščančje prsi v pehtranovi omaki s štruklji in skoraj presuh srnin hrbet v omaki z medom in s polento.

Mogoče je bil jabolčni zavitek boljši del našega poznega kosila – drugih sladic tako ali tako niso imeli, slišali pa smo, da imajo klet za žganice. To je teritorij, kjer domuje Krucefix s svojimi 33 različnimi žganji in najlepši del večera je bilo prav njegovo macesnovo sladko žganje. Takšnih zgodbic pri Laknerju na žalost še manjka, a mladi šefi se učijo in čez leto in dan, ko jih bomo spet obiskali, utegne biti vse veliko bolj dodelano.

Povzetek Predelana stara gostilna, ki naj bi z novo ekipo počela tisto, čemur je mogoče reči moderna slovenska kuhinja. Ponudba ni ravno obširna in težko je izpostaviti kakšno posebno jed. Morda telečja jetra in jabolčni zavitek.

Vinske karte podobno kot jedilnega lista nimajo, ampak tako ali tako imajo samo tri hišne kapljice – dve smo poskusili in ju ne priporočamo. Imajo pa serijo solidnih žganic.

Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.