Mali sir z Velike planine, rečejo temu trdemu siru značilne hruškaste oblike. Toda pastirjem na kamniških planinah je ta sir, ki ga zdaj obujajo iz pozabe, že od nekdaj predstavljal veliko več.
Dobro ogreta osušena pusta skuta kislega mleka, sol, ki mora biti dobro slana, in morda še nekaj smetane, posnete s kislega mleka – to je vse, kar gre v ta značilni sir, ki je pred stoletji, kot pravi izročilo, naznanjal ljubezen in zvestobo ali celo snubitev. Pastirji so ga svojim dekletom podarjali kot dokaz svoje naklonjenosti ali celo kot simbol zaroke, praviloma jeseni ob koncu paše. Če je dekle trnič sprejelo, je s tem nesporno pokazalo in dokazalo svojo naklonjenost.
"Zgodovina se ponavlja, tudi danes se poroka naznanja z darili, le da so ta zdaj veliko dražja," je pokomentiral etnolog Janez Bogataj, ki sodeluje pri prizadevanjih Zavoda za turizem in šport občine Kamnik za obujanje slovesa te gastronomske posebnosti kamniškega gorovja.
Sir s podpisom Mali hlebček trniča nastane iz dveh litrov mleka. Radi ga naribajo kot dodatek jedem, kot sušen sir pa je dolgo časa obstojen celo zunaj hladilnika. Skrivnost dobrega trniča je v vztrajnem pregnetenju skute do mase, ki ne sme biti ne pretrda ne premehka. Kepe v grobem oblikujejo in jih delno posušijo, nato pa še dokončno oblikujejo in okrasijo s "pisavami" – odtisi lesenih deščic z različnimi izrezljanimi ornamenti, ki so odražali pastirjev umetniški podpis. Morda je prav zato trnič v zadnjem času bolj vztrajal kot avtentični spominek kamniškega kraja, ne pa toliko kot sestavina za recepte kuharskih mojstrov in gurmanov, kar si prav gotovo zasluži.
Priprava mase za trnič vzame od štiri do pet dni, sušenje pa od dva do tri tedne nad odprtim ognjiščem – dim je eden od najstarejših naravnih konzervansov.
Vedno v paru Trnič so vedno izdelovali v parih, saj s svojo obliko ponazarja ženske prsi, pa tudi zato, ker so enega iz para pastirji podarili svojim dekletom ali bodočim ženam, drugega pa obdržali zase. Tako kot danes enaka prstana simbolizirata poroko, sta tudi enako okrašena trniča dokazovala privlačnost, naklonjenost in zvestobo.
Tradicija izdelave trniča je skozi čas in pod vplivom sodobnega življenja postopoma bledela, a ga Kamničani zdaj skušajo rešiti pred nezasluženo pozabo. Radi se pohvalijo, da so prva slovenska občina z gastronomsko strategijo, in trnič v njej dobiva pomembno mesto. Tako pomembno, da bodo od te sobote za dva tedna naznanili praznik trniča, ko bodo v izbranih kamniških restavracijah predstavljali raznovrstno ponudbo jedi s tem mlečnim posebnežem, ki ga želijo uveljaviti kot kulinarično posebnost od predjedi do sladic.
(Dolga) pot do vsake slovenske mize Tej posebnosti dediščine pastirstva in alpske kulture v slovenskem prostoru, katere izdelava in orodja, predvsem prej omenjene "pisave", so vpisane v Register žive kulturne dediščine, tako želijo obuditi novo življenje in ga pripeljati na vsako slovensko mizo. Po dvotedenskem prazniku pa si bodo prizadevali, da trnič najde svoje mesto v čim več restavracijah in trgovinah po Sloveniji. Kuharski mojstri bodo že to soboto na kamniškem Glavnem trgu pripravljali jedi s trničem. Trnič lahko najde svoje mesto kot ribana popestritev predjedem, kot so stiskači s suhim prekajenim vratom, ali glavnim jedem, kot so špinačni žličniki, pa tudi kot sestavina sladoleda v kombinaciji s piškotom iz mletih lešnikov – in tu je šele začetek gastronomske domišljije.
Bogataj: Pri nas se nič ne splača Prizadevanja za obujanje trniča niso od včeraj, a Bogataj ob tem spomni, da jim do zdaj za njegovo bolj masovno proizvodnjo ni uspelo prepričati niti ene slovenske mlekarne. Z zrncem cinizma ponuja tudi razlago: "V Sloveniji se nič ne splača, kaj pa, če je res, da ime Slovenija izvira iz angleške besede 'slow' (počasno)?"
0
