Nedelja, 30. 6. 2019, 4.05
5 let, 4 mesece
Intervju
"Afrodiziaki niso le hrana, temveč tudi vonj in dejanja" #video #foto
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
1,57
Hrana je za Marcina Szafrona velika strast ter polje ustvarjanja, raziskovanja in preizkušanja. Zanima ga v zgodovinskem in kulturnem kontekstu, preučuje pa tudi njene povezave z erotiko.
Marcin Szafron je po poklicu kuhar. Študiral je slovenščino in hrvaščino ter v Ljubljano prišel na študentsko izmenjavo. Načrt je bil, da ostane tri mesece, kar se je nato raztegnilo na tri leta in še več, saj namerava tudi v prihodnje živeti v Sloveniji.
Njegova velika strast ter polje ustvarjanja, raziskovanja in preizkušanja je hrana. Zanima ga v zgodovinskem in kulturnem kontekstu, preučuje pa tudi njene povezave z erotiko. Pred kratkim je imel v kreativnem centru Poligon delavnico o afrodiziakih.
Napovedal jo je s citatom čilske pisateljice Isabele Allende: "Ta kruh s pršutom in sirom mi vrne vonj najinih objemov in to nemško vino okus njegovih ust. Ne morem ločiti erotike od hrane in ne vidim razloga, zakaj bi to storila, nasprotno, skušam uživati oboje, dokler mi bodo moči in dobro razpoloženje to dopuščali."
Kako je z učinki afrodiziakov?
Nekateri so utemeljeni, za večino pa si moramo želeti, da imajo učinek, pri čemer gre za psihično in simbolno raven. V spolno življenje lahko prinesejo več živahnosti, saj delujejo avtosugestivno in imajo učinek placeba. Z zgodovinskega in znanstvenega vidika naj bi bili učinki rezultat močnega prepričanja tistega, ki jih zaužije, da delujejo. Učinkovitost snovi kot spolnih spodbujevalcev je dolgo temeljila na mitih in legendah, danes pa je mogoče na podlagi raziskav predstaviti procese, ki potekajo v našem telesu po zaužitju živil, ki veljajo za afrodiziak.
Afrodiziaki pa niso le hrana, temveč tudi vonj in dejanja. Hrana in vonj so tudi sidrišča spominov.
Za delavnico v Poligonu sem sestavil pet jedi in v vsako od njih vključil afrodiziake. Pripravil sem hruške, kuhane v vinu, žepke iz testa sem napolnil s kozjim sirom in figo, ovlaženo v vinu, naredil sem čilijev sorbet, čokolado s pršutom in mus iz belušev v beli čokoladi.
Vino, čili, fige in čokolada, ki ste jih uporabili, so le nekatere od snovi oz. živil, ki veljajo za afrodiziake. Poudarjate, da je v tem kontekstu pomembna tudi oblika.
Prepričanje o afrodiziakih ne izhaja le iz okusa in vonja, temveč tudi videza. Banane in beluši so falične oblike, zato veljajo za moške spodbujevalce. Azteki so avokadu rekli drevo testisov, kar je povezano z obliko sadja, ki naj bi povečalo moško moč in plodnost. Fige in ostrige pa so zato priporočene ženskam.
Hrana, ki je začinjena s čebulo, poprom in ingverjem, nas ogreje in povzroči znojenje, kar spominja na videz spolno vzburjene osebe. Podobno je s čokolado, sladek okus nas popelje v občutke naslade in zamaknjenosti. Obstaja pa recept za koriander, ki pospešuje prekrvavitev genitalij in pravi, da tri grame prahu koriandra, pomešanega z žlico medu, vsak dan trikrat na dan stopimo v ustih.
Kako je z legendarnim parfumom Chanel no. 5 v kontekstu afrodiziakov?
Ko govorimo o vonju, ki deluje kot afrodiziak, je dober primer prav ta priljubljena dišava. Ena od njenih sestavin je tudi ambra, kitov izbljuvek. Najtežji, ki ga je neki moški našel na plaži, je tehtal 60 kilogramov, zanj pa je dobil tri milijone dolarjev.
Omenim lahko še mošus, substanco z ostrim vonjem iz žleze samca mošusovega jelena, ki jo najdemo med trebuhom in genitalijami. Gre za vonj, ki ima v svetu dišavnic že dolgo zgodovino.
V sredozemskem okolju je kot afrodiziak poznan vonj bazilike. Dekle, ki je čakalo ljubimca, si je na okno postavilo to dišavnico, s prahom rastline pa si je posipalo prsi.
"Hrana je moj konjiček in vedno rad iščem zanimive povezave okusov. V zadnjem času se osredotočam predvsem na prepletanje sladkega in slanega. /.../ Vedno sem na preži za novimi idejami, saj veliko kuham. Sem pa med tukajšnjo kuhinjo in tisto iz mojega rojstnega mesta Katovice v Šleziji odkril veliko podobnosti."
Kaj vse je lahko afrodiziak?
Vse snovi, vsi vonji in dejanja, ki spodbujajo spolno moč in poželenje, kar pa je lahko zelo individualno. So pa zgodovinski podatki o afrodiziakih stari, v Babilonu so v te namene jedli medene rezine s sezamovimi semeni. Afrodiziaki, kot sem že omenil, delujejo po analogiji, kot na primer ostrige, po asociaciji, ker nas spominjajo na nekaj erotičnega, in po sugestiji, ko na primer verjamemo, da ob zaužitju vitalnega organa živali dobimo moč.
Ob tem je zanimiv pregovor: bolje vrabec v roki kot golob na strehi. Stari Grki so na primer kot afrodiziak jedli možgane vrabcev. Do 18. stoletja so v Evropi kuhali tudi afrodiziakovo juho iz njihovega mesa in kosti. V Italiji se je do danes ohranilo prepričanje, da moškim moč dajejo vrabčevi jeziki.
Za afrodiziak velja tudi nosorogov rog, ki ima enako količino keratina kot nohti. Z grizenjem nohtov bi tako dosegli enak učinek kot z mletjem tega živalskega dela.
Verjetno najbolj znana med afrodiziaki je španska muha.
Španska muha, ki ima sloves spolnega spodbujevalca, je strupeno sredstvo, narejeno iz ekstrakta suhe zelene žuželke, živeče na območju južne Evrope ter osrednje Azije in Sibirije. Ob zaužitju poveča pretok krvi v spolne organe. Čeprav je snov strupena in predstavlja visoko tveganje, so jo že od antike uporabljali kot afrodiziak. Markiz de Sade je s špansko muho zastrupljal prostitutke, s katerimi je organiziral orgije.
"Zgodovinski podatki o afrodiziakih so stari, v Babilonu so v ta namen jedli medene rezine s sezamovimi semeni."
Luštrek prav tako velja za afrodiziak.
V ljudskem zdravilstvu je povezan s povečanjem spolne želje, lajša pa tudi težave s sečili in bolečine ob menstruaciji. Za luštrek kot afrodiziak na Poljskem velja, da bi ga ženska morala ogreti med prsti in rastlino nato dati v usta svojega ljubimca, ob tem pa med spanjem šepetati določene magične besede in svoje ime. Moški zjutraj, ko se zbudi, takoj pomisli nanjo.
Med različnimi recepti, ki sem jih našel v kontekstu afrodizičnih snovi, sem naletel tudi na hrvaškega, ki pravi, da mora ženska zamesiti testo ter ga dati med noge, da prevzame njeno obliko in njen vonj. Testo nato speče in podari svojemu moškemu.
"Med različnimi recepti, ki sem jih našel v kontekstu afrodizičnih snovi, sem naletel tudi na hrvaškega, ki pravi, da mora ženska zamesiti testo ter ga dati med noge, da prevzame njeno obliko in njen vonj. Testo nato speče in podari svojemu moškemu."
Raziskujete hrano tudi v Sloveniji?
Hrana je moj konjiček in vedno rad iščem zanimive povezave okusov. V zadnjem času se osredotočam predvsem na prepletanje sladkega in slanega. Rad raziskujem nove jedi, in ko sem prišel v Ljubljano, me je navdušila Odprta kuhna, ker je tam mogoče toliko preizkusiti.
Vedno sem na preži za novimi idejami, saj veliko kuham. Med tukajšnjo kuhinjo in tisto iz mojega rojstnega mesta Katovice v Šleziji sem odkril veliko podobnosti. Neko vrsto sarm, ki jih kuhate pri vas, imamo tudi na Poljskem. Ovita je lahko v list trte ali pa v kuhano zelje, a ne kislo. Imamo tudi neko različico jote, vendar jo kuhamo brez fižola, pravimo pa ji kapusnjak. Hrana iz mojega domačega okolja je precej močna in mastna, zato iščem načine, kako jo pripraviti na bolj zdrav način.
Ali kuhanje kot polje ustvarjanja za vas ob preizkušanju novih kombinacij pomeni tudi raziskovanje neznanega in nepredvidljivega?
Gre za eksperimentiranje, saj ob iskanju novih povezav nikoli ne veš, ali bo jed uspela ali ne. Vedno obstaja tveganje. Pred kratkim sem tako doma naredil sladico iz kajmaka, ki je bila dobra. Če že govorimo o nenavadnih povezavah, lahko povem, da sem v eni od restavracij v Ljubljani poskusil sladoled z ocvirki. Pri pokušanju sem pogumen.
Marcinu Szafronu je ljubezen do hrane in književnosti privzgojil oče, ki je, odkar pomni, vedno rad kuhal.
Ste že spekli potico?
Sem, naredil sem jo z orehi in domačini, ki so jo poskusili, so jo pohvalili. Obožujem tudi prekmursko gibanico in kremno rezino. Je pa zanimivo, da sem največ kranjskih klobas pojedel v Zagrebu.
Končali ste kuharsko šolo, a kdo vas je najprej naučil kuhati?
Oče je, odkar pomnim, rad kuhal. Privzgojil mi je ljubezen do hrane in književnosti. Verjetno ni naključje, da sem se v svoji diplomi ukvarjal s hrano v Cankarjevih delih. Za to ljubezen sem izjemno hvaležen, čeprav se je najprej nisem zavedal in sem jo z leti še razvil. Opazil sem tudi, da je večina del, ki jih berem, povezana s hrano. Pa naj bodo to kuharske knjige, antropološka dela ali kaj drugega.
Kuharske knjige so bile v preteklosti, ko ženske niso imele dostopa do izobrazbe, pomembne za pismenost žensk, saj so začele zapisovati in brati recepte.
Pripravljate tudi jedi iz preteklosti?
Imam knjige z recepti iz 14. in 17. stoletja. Kuham tudi po njih.
Marcin Szafron je v Ljubljano prišel na trimesečno izmenjavo kot Erasmusov študent, kar se je raztegnilo na tri leta. Tudi v prihodnje želi živeti v Sloveniji. Življenje tu je bolj umirjeno in počasnejše, pravi.
Kaj pa pravite na kritike, da živimo v hranocentristični družbi?
Včasih nisem ravno navdušen nad "foodpornom". Ljudje, ko dobijo hrano predse, želijo najprej vse fotografirati in objaviti na Instagramu. Tako moram, preden se lotim prvega grižljaja, čakati 20 minut.
Po končani kuharski šoli ste se odločili za študij hrvaščine in slovenščine. Ste z jezikoma imeli že prej kakšen stik?
Ne, o Sloveniji in Hrvaški nisem pred začetkom študija nič vedel. Vse se je zgodilo po naključju, sta me pa med učenjem jezikov začeli deželi vse bolj zanimati, kar se je razvilo v ljubezen do Slovenije.
Ljubezen do Slovenije je vplivala na to, da se je trimesečna izmenjava v Ljubljani raztegnila na triletno bivanja, ki še vedno traja.
Slovenijo sem začel odkrivati, ko sem v Ljubljano prišel kot Erasmusov študent. Hodil sem naokoli, spoznal Bled, Obalo … Prepričalo me je to, da je tu vse tako blizu, tako dostopno in raznoliko. Všeč mi je, da grem lahko zjutraj v hribe, popoldne pa na morje. Življenje je bolj umirjeno in počasnejše.
Preberite še:
