Nedelja, 26. 11. 2017, 4.04
5 let, 7 mesecev
Saša Lošić - Loša: Ob vrnitvi v Sarajevo sem ugotovil, da sem postal Slovenec #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
10
15
"Pojdimo ven, želim si imeti nekaj fotografij z Ljubljano," je po intervjuju dejal frontmen Plavega orkestra. Slovensko glavno mesto je pred dvema letoma spet zamenjal za Sarajevo, a se še vedno rad vrača v Slovenijo. Ne nazadnje so imeli "Plavci" pri nas vedno poseben status.
Plavi orkestar in z njim Saša Lošić - Loša se februarja po osmih letih vračajo na slovenske odre, v Stožicah bodo dan po valentinovem nastopili v okviru turneje Everblue. "Morda tudi zato, da si dokažemo, da še zmoremo," v smehu pravi Loša, ki se je pred dvema letoma iz Ljubljane, kjer je živel skoraj četrt stoletja, vrnil v rodno Sarajevo. Slovenija je zanj še vedno dom, pravi. Sprejela ga je, ko se je v BiH začela vojna, Plavi orkestar pa ima pri nas že od nekdaj poseben status. Status benda, ki ga imajo radi prav vsi.
Kako to, da ste se vrnili v Sarajevo?
Moja dolgoletna partnerica je v Sarajevu dobila službo. Tako se je zgodilo nekaj nenavadnega: Slovenka me je vrnila v moje rodno mesto.
In moram reči, da sem ob vrnitvi ugotovil, da sem medtem postal Slovenec. Vsi prijatelji so mi govorili, da sem postal nekako fin, ljubezniv, govoril sem "oprostite", "ali bi lahko" … te običajne uvodne fraze in zaradi tega so me kar čudno gledali.
Meni pa se je po tolikem času zdela nenavadna, a simpatična ta neposrednost Sarajevčanov. V Sloveniji te natakar vpraša, kaj boš spil, v Sarajevu pa je bilo "Kje si, Loša? Kdaj si se vrnil? Kako je v Sloveniji? To ti je pravna država, lepo je gor." Ali pa recimo pri plačevanju telefonskega računa, ko ti ženska na okencu reče: "Poglej, kako visok račun imaš, veliko si porabil ta mesec." Ta intimnost me je sprva šokirala in ugotovil sem, da sem se navzel ogromno slovenskih navad.
Koliko časa pa še preživite v Sloveniji?
Zdaj se vračam kakšnih pet- ali šestkrat letno in ugotovil sem, da je Slovenija postala moja druga domovina. Ko prečkam mejo, občutim fizično olajšanje. Tega ne znam pojasniti, gre za nekaj povsem iracionalnega, nad čimer nimam nadzora. Tu se počutim lepo, varno.
Kakšno je Sarajevo zdaj, če ga primerjate z mestom, v katerem ste odraščali?
Sarajevo zelo napreduje. To ni več mesto, ki bi kazalo, da se je v njem zgodila ena največjih vojnih tragedij v 20. stoletju. Gradi se, ogromno je impozantnih, velikih zgradb, ogromno je dogajanja, imamo nekaj fantastičnih festivalov, kot je Sarajevo Film Festival.
Tako kot v Ljubljani se tudi v Sarajevu zelo razvija turizem. S turizmom je tako, da ti na neki način vzame mesto, turisti ti vzamejo mesto in imaš občutek, da je zdaj njihovo. A to me veseli, vesel sem, da se Sarajevo tudi turistično razvija.
V čem pa vidite razlike med Sarajevom in Ljubljano?
Razlika je recimo ta, da se ti v Sarajevu nikoli ni treba z nikomer dogovarjati za kavo. Preprosto greš na kavo in v vsakem lokalu boš naletel na družbo. V Ljubljani se mi je zdelo nenavadno tudi, da konec tedna ne moreš nikogar poklicati. Še prijatelji ti dajo s tonom glasu vedeti: "Ej, živjo, veš, z družino sem …"
V Sarajevu prav tako ni terorja dela, ni tistega "treba je delati". Brez skrbi lahko sediš na kavi, ne da bi kdo mislil, da si luzer. Ta družabni format Sarajeva je fantastičen, da ne govorim o humorju. Ljudje se pred težkimi situacijami branijo z neverjetnim humorjem.
Duša Sarajeva je torej preživela?
Je, ta duh je nesmrten in nalezljiv, navzamejo se ga tudi tisti, ki Sarajevo obiščejo. Ne nazadnje je to malo mesto, ena ulica, okoli katere so hišice. In ta način življenja mi izjemno prija. Smo kot v seriji Naše malo misto, imaš enega urarja, h kateremu nosiš ure, enega peka, pri katerem kupuješ kruh, enega režiserja, enega pevca … Vsi se poznajo in vsi se vsak dan srečajo. In ko se razideš z dekletom, ni kot v New Yorku, kjer jo boš morda znova srečal čez dve leti, ampak jo vidiš vsak dan, zato moraš biti močna osebnost, da to zdržiš.
Kje je torej vaš dom, v Sarajevu ali Ljubljani?
Srečen bi bil, če bi bila Sarajevo in Ljubljana eden ob drugem in bi lahko po želji prehajal iz enega v drugega. Obožujem obe mesti, obe državi. Obožujem poetično melanholijo Ljubljane, to hrepenenje po sladki bolečini, to se mi zdi tako čudovito. Zato od tod tudi prihajajo veliki pesniki.
Po drugi strani v Sarajevu obožujem ta kaos Orienta, humor, eklekticizem, kjer se srečajo sever, jug, vzhod in zahod. Ko greš v Sarajevu po ulici, slišiš Pepel in kri, dalmatinske klape, Straussovega Zaratustro, Bijelo dugme … Slišiš glasbene vplive z vseh strani, zato so tudi vsi sarajevski avtorji nekako eklektični. Del leta preživim tudi na Hvaru, ki ga prav tako obožujem, ta dalmatinski temperament. Pravzaprav je moja celotna regija, obožujem slovansko neposrednost in uporništvo.
V zadnjem času opažam, da se pravzaprav najbolje počutim na letališčih, železniških postajah, v avtu, ko potujem. Ko sem v fluidu, ko gibanje zamegli okolico. Ne vem, morda sem izgubljena duša.
Pred dobrimi tremi leti ste dopolnili 50 let. Ste občutili to prelomnico? Oziroma – se počutite kot "zrel" človek?
Joj, ne vem o čem govorite (smeh, op. a.). Ne, nisem ta tip človeka, čeprav so nam v svetu, v katerem živimo, mediji vsilili teror mladosti.
Ta teror, da je treba biti mlad, se je pojavil v zadnjih nekaj desetletjih. Na sceni imamo "čuvaje praznine", ki jih vidiš, kamorkoli pogledaš. To so osebe, ki nimajo nobene duhovne substance, nobenega bistva, in ves čas skrbijo za to, da ne bi nihče opazil, da so prazni. Nič čudnega ni torej, da se daje prednost videzu.
Sam pa nimam pojma, kaj je čas. Vem samo, da smo sestavljeni iz celic, iz mesa, ki se kvari. Kaj pa je čas? Čas je le skupek konvencij, ki so jih določili ljudje. Glasbeniki pozno dozorimo, nismo kot inženirji, doktorji, politiki … ljudje, ki imajo resno delo, družino, urejeno življenje. Mi smo tisti drugi, ki čakamo, da naša zvezda nekega dne ugasne, da plakat zbledi, da nas nehajo vrteti na radiu in da počasi odidemo živet na neki otok.
To je tudi moja končna odločitev, živel bom na Hvaru, kjer imam kamnito hišo, tisto je življenje, ki mi prija. Tam ljudje niso vsiljivi, nimajo bolestne potrebe po govorjenju. Saj poznaš tisto, ko na ulici srečaš nekoga in veš, da bo trajalo vsaj pol ure, da se izvlečeš iz pogovora. Tega na Hvaru ni, tam si lahko tiho.
Plavi orekstar ni bend, ki bi bil ves čas prisoten na sceni – posnamete ploščo, imate turnejo in nato za več let izginete.
Dolgi premori ilustrirajo neambicioznost in pri nas so vse daljši. Od zadnje turneje in nastopa v Ljubljani bo minilo osem let, torej smo verjetno najbolj neambiciozen bend v zgodovini te regije.
Delujemo na zelo preprost način. Sedimo v Havani, lokalu, ki ga imata Ćera I in Ćera II (dvojčka Samir Ćeremida - Ćera I in Admir Ćeremida - Ćera II sta basist in bobnar Plavega orkestra, op. a.), in potem kdo reče, "Buraz, lahko bi spet šli na kakšno turnejo, da naredimo malo hrupa."
Običajno sem jaz tisti, ki se mu ne da, ker sem zasebno zelo drugačen človek. Introvertiran sem in pravzaprav je čudež, da sem frontmen. Pravzaprav smo vsi v bendu razočarljivo normalni ljudje, smo kot sošolci iz zadnje klopi in pred vsakim koncertom delujemo kot popolni amaterji. Še vedno imamo nekakšno frustracijo z začetkov, še vedno imamo občutek, da nam nič ne bo uspelo, da se nam bodo smejali. Smo pa tudi razvajeni in težko nam je, če občinstvo ne poje že pri prvi pesmi. Ćera se začne motiti na basu in potem se kar izgubimo (smeh, op. a.).
Povod za zadnji dve turneji sta bila nova albuma. Kaj pa je povod za turnejo Everblue?
Mogoče – malo prej si omenila moja leta – je to samoohranitveni refleks. Da lahko potrdimo, da še vedno zmoremo. Poglej Rolling Stonese, oni res nimajo nobenega razloga, da bi še igrali, dosegli so vse, kar je mogoče, Mick Jagger je lastnik celotnega planeta. Kaj je njihov povod za koncerte? Verjetno občutek, da so še živi.
Predvsem pa smo hoteli skleniti krog. Nikoli nismo imeli albuma v živo, zdaj pa bo nastal iz te turneje in predstavlja nek konec. Zadnji album smo snemali štiri leta, tega ne morem več. Moja glavna težava je pisanje besedil. O čem pa naj govorim? O ljubezni? Da sem se pri teh letih zaljubil? O politični situaciji? To so vedno neumne pesmi.
Tako je besedilo za singl, ki ga bomo izdali ob albumu v živo s turneje Everblue, napisal Bajaga. On je genialen pesnik, iz njega kar bruha, medtem ko sem jaz kot jelen v gozdu, ki ga osvetlijo žarometi in samo stoji. Glasbo zlahka pišem, besedila pa – še najlažje so mi šla od rok, ko sem bil resnično zaljubljen, pri 19 letih, ko je nastala Bolje biti pijan nego star. To je pesem, ki je nastala iz trpljenja in obupa, prav tako Sava tiho teče, Suada, Kaja, vse zgodnje pesmi.
Turnejo Everblue ste začeli v Sarajevu in sodeč po fotografijah in posnetkih je bilo vzdušje izjemno.
Da, koncertirali smo pri Večnem ognju, na kultnem kraju, kjer je ob osvoboditvi Sarajeva imel govor Tito. Gre za dolgo ulico, ki je bila povsem napolnjena, množica je bila nepregledna.
Zaradi koncerta smo morali ustaviti promet, pa se, zanimivo, prav nihče ni pritoževal. Podprli so nas tudi tisti Sarajevčani, ki nas sicer ne poslušajo, nas pa vidijo kot enega od stebrov tega sarajevskega duha, o katerem sva govorila.
Konceptualni umetnik Damir Nikšić, kultna osebnost te regije, je po koncertu zapisal: "Ko že pomisliš, da je v naši regiji vse propadlo, da v naših mestih ničesar več ni, se pojavi Plavi orkestar in ti da upanje do naslednjega obupa." S tem je, sicer grobo, opisal bistvo tega, kar mi počnemo. To je iluzija, pri kateri za dve uri pozabiš na vse.
Kakšen pa je vaš odnos s slovenskim občinstvom?
Zdi se mi, da ima Plavi orkestar v Sloveniji poseben status. Že od začetka, ko nas je Igor Vidmar leta 1985 pripeljal na Novi rock. To je bil precedens, tam so nastopili sami hardcore alternativci, kot so Niet, Vidmar pa je pripeljal nas, nekakšne jugoslovanske Beatle, ki so prepevali Goodbye teens.
Nastopali smo za bendom Vincija Anžlovarja, Markus 5, najavil pa nas je mladi Jonas. Stopili smo na oder Križank in 300 punkerjev je začelo vpiti "Raus! Raus!" In tako se je skozi polovico našega nastopa vlekel boj naših oboževalcev in punkerjev, med katerimi so bili današnji znani marketinški direktorji, pa režiser Andrej Košak … A vsi ti ljudje so skozi leta postali naši prijatelji.
Po tistem smo nastopali v Hali Tivoli in jo napolnili, vse od takrat imamo v Sloveniji neki poseben status, albumi so se vedno odlično prodajali, koncerti so vedno izjemno obiskani. Že zato sem se v Sloveniji vedno počutil domače.
Ste zato prišli sem, ko se je začela vojna v BiH?
Da. Iz Sarajeva sem odšel preprosto iz strahu, tisto stanje je bilo nevzdržno. V Slovenijo sem prišel na humanitarni koncert Slovenija za BiH, nato pa sem ostal tukaj. Na začetku sem se družil z ljudmi "s scene", kot so člani Laibach in NSK, in nikoli mi niso dali občutka, da bi bil drugorazredni državljan. Vedno so me vabili medse, mi pomagali, hvaležen sem vsem, ki so mi takrat stali ob strani.
Slovenci so takrat povsem na laž postavili stereotipe, ki so vladali o njih. V nekdanji Jugoslaviji smo imeli stereotipe za vse narode, Slovenci so tako veljali za hladne, da ne kažejo svojih čustev. In to absolutno ne drži. Slovenija je takrat sprejela na desettisoče ljudi iz BiH, pa se s tem ni hvalila. Poznam ogromno družin v Ljubljani, ki so k sebi vzeli po pet, šest, sedem ljudi z vojnih območij.
Omenili ste, da ima Plavi orkestar v Sloveniji poseben status – pravzaprav to velja kar za celotno območje nekdanje Jugoslavije. Vi in Bijelo dugme ste verjetno edina benda, ki ju enako toplo sprejmejo v vseh nekdanjih republikah.
Da, se popolnoma strinjam. Če v čem delimo usodo Bijelega dugma, je to dejstvo, da smo dobrodošli v vsakem kotičku nekdanje Jugoslavije. Z nami nihče nima težav, smo kot človeška ribica, ajvar, dalmatinska klapa ali čevapi.
To je verjetno zato, ker smo vedno pazili, da ne bi koga prizadeli s svojimi izjavami in dejanji, nikoli se nismo ukvarjali z dnevno politiko. Mi smo najtolerantnejši bend, kar jih je. Zaradi nas se lahko kdorkoli počuti, kakor si želi, in tudi sami si želimo, da bi nam vsi dovolili, da se počutimo preprosto kot – ljudje.
Je Everblue zadnja turneja Plavega orkestra?
Ne vem, patetično se mi sliši turnejo oglaševati kot zadnjo, to je tak marketinški trik. A glede na to, da so premori med našimi turnejami vse daljši in lahko naslednji traja tudi 20 let … No, dobro, Mick Jagger je pri teh letih še vedno na odru.
15