OCENA FILMA: Vzpon Planeta opic

"Vi manijaki! Vse ste uničili! Bodite prekleti! Pojdite k vragu!" je na koncu izvirnega Planeta opic zakričal Charlton Heston, ko je ob pogledu na uničen Kip svobode spoznal, da je bil vseskozi na Zemlji.

Triintrideset let pozneje smo si nekaj podobnega mislili gledalci o predelavi, ki jo je posnel Tim Burton. Režiser je za končni zmazek okrivil studijski drastičen rez v proračun filma, čeprav je bilo pomanjkanje spektakularnosti zadnje, kar smo zamerili brezsmiselni reciklaži, ki ni k zgodbi prinesla ničesar novega.

Pozneje je Burton celo izjavil, da raje skoči skozi okno, kot da bi posnel nadaljevanje. Samopoškodovalni ukrepi niso bili potrebni – novo leglo opic v kinematografe pošilja še dokaj neuveljavljen režiser Rupert Wyatt, ki je v primerjavi z Burtonom na svoj izdelek lahko ponosen.

Vzpon Planeta opic (Rise of the Planet of the Apes) ni predelava izvirnika, temveč njegov preddel, ki prinaša upanje na ponoven zagon franšize, kar bi mu glede na kakovost moralo uspeti. Tako Wyatt kot scenaristi se zavedajo, da občinstvu leta 2011 ne morejo servirati iste zgodbe, kot so jo ustvarjalci gledalcem leta 1968.

Film, ob kateremu nikoli ne pomislimo, da gledamo znanstveno fantastiko

Pripoved tokrat temelji na resničnosti do te mere, da pravzaprav nikoli ne pomislimo, da gledamo znanstveno fantastiko, ki je v sodobnem Hollywoodu največkrat samo priročen izgovor za scenaristične nesmisle.

Film več kot pol svojega časa posveti medosebnim življenjskim odnosom. Osrednja (človeška) osebnost je dr. Will Rodman (James Franco), ki za farmacevtsko korporacijo razvija zdravilo za zdravljenje Alzheimejeve bolezni. Pri testiranju seruma na šimpanzih ugotovi nenavaden stranski učinek – povišanje inteligence.

Projekt ogrozi testna žival, ki med predstavitvijo doživi nasilni izpad. Pozneje izvemo, da je bil razlog za agresivno vedenje skrb za novorojenčka. Po ukazu morajo usmrtiti vse opice, ki so bile podvržene poskusom, zato Rodman osirotelega mladička Ceasarja na skrivaj odnese domov.

Minevajo leta in udomačen šimpanz raste, se razvija in zaradi materinih genov postaja vedno pametnejši. Čeprav se po videzu ne loči od svojih sorodnikov, ga začnejo begati eksistencialna vprašanja – kdo je in kam spada? Njegov skrbnik medtem še vedno dela na projektu, ki pomeni edino upanje za očetovo (John Lithglow) ozdravitev.

Odnosi med Ceasarjem in Rodmanom se začnejo spreminjati, in ker opica pridobiva na moči, sta incident in pristanek v ujetništvu neizbežna. Tam se vezi med Ceasarjem in njegovim "stvarnikom" dokončno pretrgajo in počasi se začenja rojevati vodja revolucije – opičji Che Guevara.

Visokoproračinsko razvedrilo z obilico človeške in šimpanzje drame

Ustvarjalci se zavedajo, da je človeška (in šimpanzja) drama razburljivejša od nenehne akcije. Rezultat so osebnosti, ki se nam zdijo resnične – razumemo njihove cilje in nagibe ter sprejemamo njihove razloge in dejanja.

Sin, ki ga žene ljubezen do očeta, je istočasno sodoben starševski Frankestein, čigar pošast se boji, da je bolj podobna hišnemu ljubljenčku kot družinskemu članu. Čudovita medosebna dinamika. Žalostno, da prav ta vidik scenarija deluje, glede na druge tovrstne filme, še najbolj fantastičen.

Še vedno gre za visokoproračunsko razvedrilo, ki ljubitelje akcije ne bo pustilo na cedilu. Nasprotno, ne pomnim, kdaj so bili vizualni učinki tako navdušujoči in hkrati tako spretno vtkani v zgodbo, da niso sami sebi namen.

Z nekaterimi razburljivimi prizori nam postreže že prvi, bolj umirjen del filma (na primer Ceasarjevo zasledovanje, pri katerem ne vidimo nič drugega kot premikanje drevesnih krošenj), pravo adrenalinsko poslastico pa predstavlja drugi del s končnim soočenjem na sanfranciškem mostu.

Digitalna bitja še nikoli niso bila prepričljivejša

Bistvenega pomena je seveda realističen prikaz opic, ki so ga dosegli s pomočjo tehnike zajetja gibov. Digitalna bitja še nikoli niso bila prepričljivejša in težko verjamemo, da na platnu ne spremljamo pravih šimpanzov, orangutanov in goril. Ker morajo izražati različne stopnje v inteligencah (logični, lingvistični, čustveni ...), delujejo kot privrženci igre metode Leeja Strasberga. Predstavljajte si šimpanza, ki oponaša Marlona Branda!

V vseh pogledih je najbolj napreden Ceasar, ki gledalce popolnoma omreži in doseže, da z njim delimo strahove, upanje, veselje in žalost. Kot nas je naučil že vesoljček E. T., učinki zastarajo, vendar človeški element ostaja. In Ceasar prikaže več človeškosti kot marsikatera vodilna osebnost v drugih visokoproračunskih filmih. Zato ni potrebno posebej poudarjati, za koga boste navijali med spopadom opic in ljudi.

Osrednjega junaka je odigral Andy Serkis, ki je igral tudi Golluma in King Konga. Brez dvoma gre za največjega mojstra tovrstne igre, in čas je že, da njegove dosežke priznajo tudi pri podeljevanju nagrad.

Pri tehniki zajetja gibov sicer nikoli ne moremo biti prepričani, kje se konča delo igralca in kje začne digitalna obdelava, vendar bi zadnja leta pričakovali večje število podobno nepozabnih likov, če bi jih bili računalniški strokovnjaki sposobni sami ustvariti. Če bi za to področje obstajali posebni oskarji, bi ga Serkisu lahko podelili za življenjsko delo.

V zgodbi rahlo zmotita vodja korporacije, ki zaposlenim znanstvenikom kar naprej omenja denar in skoraj preveč očitno simbolizira pohlep zlobnih multinacionalk, in Rodmanovo dekle v podobi Fride Pinto. Čeprav je kemija med Francom in njo očitna, pa se zdi, da zvezdnica Revnega milijonarja nima z vlogo znanstvenikovega dekleta kaj početi – omejena je na dokaj nepotreben glas razuma, ki svojega fanta razsvetljuje s stavki tipa "morda nekaterih stvari ne bi smeli spreminjati".

Upi o nadaljni opičji evoliciji

Po vsem naštetem gre za manjše pomanjkljivosti, ki jih Vzpon Planeta opic nadoknadi že z nekaterimi referencami na izvirnik in na njegova štiri nadaljevanja, ob katerih bi v dvorani najraje zaploskali.

Film kot celota sicer ne predstavlja nobene revolucije, v primerjavi z drugimi visokoproračunskimi poletnimi spektakli, ki dajejo občutek, kot da so jih za zabavo opic posnele opice, pa lahko govorimo o velikem napredku.

Upamo, da se bodo "dobri geni" prenesli na morebitna nadaljevanja in da bomo tudi v nadaljevanju zgodbe lahko zaznali evolucijo. Do takrat pa ... pozdrav Ceasarju!

Napovednik filma: