OCENA FILMA: Malavita

Robert De Niro je mafijca igral že tolikokrat, da v vsaki novi takšni vlogi parodira samega sebe. V Analizi pa taki je to počel namerno, medtem ko nam ob ogledu filma Malavita (The Family), najnovejše akcijske komične kriminalke Luca Bessona, dolgo časa ni jasno, ali to počne hote ali nehote. Da gre vendarle za namerno parodijo, nam postane jasno v zadnjem dejanju, ko ga Tommy Lee Jones med projekcijo Dobrih fantov zbadljivo vpraša, citiram, ali si ga na ta film meče. Ne vem, ali lahko igralec podobno vprašanje pričakuje za Taksista, Pobesnelega bika in Lovca na jelene (upajmo, da ne), težko pa verjamem, da bo De Nira kdorkoli vprašal, ali masturbira na Malavito.

De Niro igra Giovannija Manzonija/Freda Blaka, nekdanjega člana mafijskega klana, ki je zaradi izdajstva la familie z ženo Maggie (Michelle Pfeiffer) in dvema najstniškima otrokoma (Dianna Agron, John D'Leo) pristal v programu za zaščito prič. Na njegovo glavo je že šest let razpisana nagrada 20 milijonov dolarjev, ker pa je preprosteje vzeti mafijca iz Brooklyna kot pa Brooklyn iz mafijca, se družina nenehno seli. Ko jih spoznamo, se Manzonijevi nastanijo v hiši na francoskem podeželju. V Normandiji se izdajajo za družino Blake, a še preden si zapomnijo svoj najnovejši priimek, gledalci spoznamo, da bodo kmalu potrebovali novega.

Manzonijevi oziroma Blakovi so družina za množično uničevanje. Mafijski DNK imajo v krvi, toda ne DNK od družine Carleone, temveč tistega od Tonyja Montane. Mati vrže v zrak trgovino samo zato, ker jo trgovec grdo pogleda, vodovodar, ki poskuša opehariti očeta, pristane v komi, medtem ko si sin in hčerka v nekaj dnevih podredita celotno šolo. Ko smo mislili, da so se odnosi med Francozi in Američani otoplili, pride družina Blake. Če bi jih Američani takoj na začetku poslali v Bagdad, bi se njihova iraška avantura odvijala drugače (ne pravim, da bi bilo zaradi tega kaj manj žrtev).

Vse to se dogaja ob stalni prisotnosti agentov FBI, ki jih vodi Tommy Lee Jones. Pustimo ob strani dejstvo, da program zaščite prič ne spada pod okrilje FBI, med filmom so se mi porajala druga vprašanja: Zakaj agenti dopuščajo poboje civilistov? Koliko nedolžnih ljudi bo moralo umreti in koliko trgovin bo še razneslo, preden se bo norija končala? Se je De Nirov lik z enim samim dejanjem odkupil za vse pretekle in prihodnje grehe celotne družine?

Ne, če vprašate duhovnika, ki ga obiskuje Maggie. Večina gledalcev mu bo pritrdila. Drugače bi bilo, če bi nam film osvetlil okoliščine antijunakove odločitve ali pa vsaj malo bolje pojasnil njegovo mafijsko etiko (kar sicer poskuša, a neuspešno), tako pa ne vem, zakaj bi bil Manzoni kakorkoli boljši od mafijskega botra, ki ga je spravil za rešetke. Izdajalstvo samo po sebi ni vrlina, s katero bi se gledalci poistovetili.

Če odmislimo nasilje, so Blakovi čisto običajna, že kar dolgočasna ameriška družina. Razočarana gospodinja Maggie veliko kuha, streže in nerga, hčerkica se spopada z ljubezenskimi težavami, sinko se uči družinske obrti, ata pa zapolnjuje prosti čas s pisanjem mafijskih spominov. Sosedu natvezi, da piše knjigo o izkrcanju v Normandiji, o katerem ve toliko kot o kvantni fiziki. Malavita ni De Nirov najslabši film in vloga Freda/Giovannija ni njegova najslabša vloga, je pa prav gotovo ena najneumnejših, kar potrjuje tudi piknik, na katerega družina povabi vse sovaščane in celo agente. Saj veste, da ne bi izstopali. Res pa je, da so domačini v filmu enaki, če ne še večji tepci.

Na pikniku se znajde tudi zdolgočaseni Tommy Lee Jones, ki v vlogi FBI-varuške ne počne drugega, kot da občasno komentira Fredove literarne podvige. De Niro bi svojo vlogo lahko odigral v spanju, medtem ko Lee Jones v svoji vlogi skoraj spi – žalostno, da ima večjo vlogo list papirja, ki prepotuje pol sveta in se znajde v celici zapora Attica. Še bolj nam je žal Pfeifferjeve, ki se zadnja leta preveč poredko odloča za projekte, da bi zapravljala čas za takšne bedarije.

Igralcem gre v čast, da nas nekaj časa še zabavajo, ko pa njihovi liki postanejo žrtve drugih mafijcev (in svojih nespametnih odločitev), izgubijo še tisto ostrino, ki jo premorejo na začetku. Malavita ne ve, ali naj bo komedija, drama ali triler. Končni rezultat je shizofrena polomija, ki je ne morejo rešiti še tako dobri igralci. Primerjava z Dobrimi fanti, ki nam jo vsilijo ustvarjalci, naše vtise o filmu še poslabša.

Šele med odjavno špico sem izvedel, da je izvršni producent filma nihče drug kot režiser Dobrih fantov Martin Scorsese. Podatek, ki naj vam služi zgolj kot trivialna zanimivost. Malavita je značilen izdelek Luca Bessona, ki se v tem stoletju posveča predvsem produciranju in pisanju scenarijev za hollywoodske akcijske umotvore. Bessonov najnovejši film ima tako veliko več skupnega s franšizo Ugrabljena kot z Dobrimi fanti, s Scorsesejevo mojstrovino ga povezuje samo nasilje.

Malavita naj bi bila med drugim tudi komedija. Zakaj ni potem vsaj približno tako smešna, kot je bila Ugrabljena 2?