OCENA FILMA: Konec je tu

Verjetno bomo prej dočakali konec sveta kot rešitev našega obubožanega zdravstva. No, če bo konec sveta vsaj približno tako zabaven kot v apokaliptični komediji Konec je tu (This is the End), potem se ga že veselimo. Še prej pa se bomo morali preseliti v Los Angeles, natančneje v hišo Jamesa Franca, kjer se zbira smetana hollywoodskih zadetkov, ki so zakrivili eno najbolj smešnih komedij tega tisočletja. Preden kupite letalsko vozovnico in potrkate na Francova vrata, upoštevajte dobrohotno opozorilo: če ste občutljivi na kletvice, žaljive seksualne opazke in uporabo najrazličnejših opojnih substanc, s pomočjo katerih so ustvarjalci več kot očitno pisali šale in scenarij, ostanite raje doma.

Nasvet velja tudi za tiste, ki niste vsaj približno seznanjeni s karierami sodelujočih pri filmu. Konec je tu je samoironična, samoparodirana, na trenutke že kar samoponižujoča komedija in kot taka je lahko uspešna samo v primeru, če poznate karierne poti nastopajočih. Vsi namreč igrajo sami sebe. Med njimi velja izpostaviti gostitelja te apokaliptične zabave Franca ter njegova igralska kolega Jonaha Hilla in Setha Rogena (ta je, skupaj z Evanom Goldbergom, film tudi režiral in zanj napisal scenarij). Na omenjeno trojico leti večina samoironičnih šal, na svoj račun pa pridejo še Jay Baruchel, Danny McBride in Craig Robinson. Skupaj sestavljajo šesterico bolj ali manj zvezdniških igralcev, ki dočakajo konec sveta ujeti v hiši Zelenega Goblina. Francova hollywoodska vila je prostorna, a vendar premajhna za njihove velike ege.

Zaplet lahko opišemo v treh stavkih: zvezdniki se zabavajo v hiši Jamesa Franca, zvezdniki ostanejo ujeti v hiši Jamesa Franca in zvezdniki poskušajo zapustiti hišo Jamesa Franca. V njej obtičijo po seriji potresnih sunkov, ko se tla pred hišo razprejo in ko v uničenju umre večina njihovih prijateljev. Proti koncu filma jo zapustijo zato, ker jim primanjkuje hrane in vode in ker se med seboj ne prenašajo najbolje. Še prej poskušajo ugotoviti, kaj za vraga se sploh dogaja. Je bil kriv potres ali gre za posledico zmage L.A. Lakersov? V tem primeru bi pričakovali, da bi najprej rešili njih. Če je res nastopila apokalipsa, kot to trdi najmanj zvezdniški Baruchel (ki pri tem citira knjižni vir), pa to pomeni, da so vsi, ki so ostali na Zemlji, navadne riti. Rogena ni prepričalo niti to, da je bil priča vnebovzetju.

Na začetni zabavi se znajdejo še Rihanna, Emma Watson, Paul Rudd, Mindy Kaling, Christopher Mintz-Plasse, Jason Segel in Michael Cera, če naštejem samo nekatere. Večina se jih poslovi že zelo zgodaj (če mene vprašate, "nakokirani" Cera veliko prezgodaj), toda tisti, ki preživijo začetek konca, so tako zabavni, da v njihovi družbi pozabimo, da je RiRi sploh kdaj obstajala. Zgodba je sicer neizdelana, toda kakršnikoli dodatni zapleti bi pomenili odmik od čudovite skupinske dinamike, ki jo vzpostavi šesterica.

Čeprav večino filma preživijo na isti lokaciji, se ne dolgočasijo, kar velja tudi za gledalce. Čeprav humor temelji na dialogih in osebnostih, se jim nenehno nekaj dogaja: v hišo prileti helikopter, posnamejo amatersko nadaljevanje neuspešne komedije Zadetki: Ananas ekspres ("hašišarske" polomije, za katero je stala ista ekipa), oropa jih Hermiona, prijaznega Hilla pa obišče in na nenavaden način obsede demon (referenca na Izganjalca hudiča je ena redkih referenc na filme drugih ustvarjalcev, zato ne pričakujte običajne parodije). V filmu je kar nekaj presenetljivo realističnih posebnih učinkov, ki jih v komedijah nismo vajeni. Ta je nasploh zelo dobro posnet. Rogen in Goldberg, ki sta kot scenarista sodelovala pri filmih Superhudo, Ananas ekspres in Zeleni sršen, sta s svojim režijskim prvencem pokazala, da imata žilico tudi za režijo.

Konec je tu je nedvomno njun najuspešnejši in najzabavnejši skupni projekt po Superhudo. Neposilstvo Emme Watson, posilstvo Channinga Tatuma, prepiri zaradi različnih načinov ejakulacije, zbadanje s kariernimi (ne)uspehi, kanibalizem, genitalije ogromnega peklenščka in iz naftalina potegnjeni Backstreet Boys – šal nima smisla opisovati, videti (in slišati) jih morate sami.

Običajno imamo pri tovrstnih komedijah občutek, da so se (po vsej verjetnosti) okajeni ustvarjalci med snemanjem bolj zabavali kot gledalci med gledanjem. Tokrat ni tako. Bog bi bil resnično nespameten, če jih ne bi vzel v nebesa in prepustil obdarjenemu peklenščku. Konec sveta še nikoli ni bil tako zabaven.