OCENA FILMA: Jeklena moč

Akcijska znanstvenofantastična drama? Zveni neobičajno. Se je Michael Bay lotil nadaljevanja Umetne inteligence? Daleč od tega – Jeklena moč (Real Steel) nas popelje v neprimerno lahkotnejše vode, kot je to storila Spielbergova kompleksna mojstrovina. In ni niti približno tako zanič kot robotski projekti, ki se jih loteva Bay. Pričakujte lahkotno in predvidljivo, vendar precej gledljivo kombinacijo Robocopa (ali, če že vztrajate, Transformerjev) in dveh vrst navdihujočih dram – športne, v slogu Rockyja, in očetovske, kakršna je Vse o fantu.

Dogajanje je postavljeno v leto 2020, ko je robotski boks izpodrinil boks med ljudmi in postal najpriljubljenejši "športni" spektakel. Roboti iz elitne mednarodne lige dosegajo svetovno slavo, manj uspešni pa se morajo zadovoljiti z dvoboji na neuglednih in bolj ali manj nezakonitih turnirjih, kjer so glavni vir zaslužka stave. Na enemu od teh spoznamo Charlieja Kentona, nekdanjega boksarja, ki se v spremenjenih okoliščinah ne znajde najbolje. Zaradi nespametnih odločitev je zabredel v dolgove in pridobil številne sovražnike, oddaljil pa se je tudi od Bailey – prijateljice iz otroštva in lastnice telovadnice, ki jo je nasledila po pokojnem očetu in Charliejevem nekdanjem trenerju. Ko se zdi, da je naš (anti)junak že dosegel dno, pa se v njegovem življenju pojavi Max, Charliejev 11-letni odtujeni sin. Čeprav je njun odnos vzpostavljen na, milo rečeno, trhlih temeljih (oče malega najprej zapusti, nato pa še proda!), bo dečkova predanost zastarelemu vadbenemu robotu, ki sta ga odkrila na odpadu, popeljala Charlieja na pot odrešitve.

Naj vas opis žanra ne zmoti – če vas znanstvena fantastika ne privlači, jo boste lahko mirno odmislili, saj jo je v filmu komaj za vzorec. Nobenih letečih avtomobilov in futurističnih oblačil, pač pa naprednejši telefoni. Zgodba se dogaja v (bližnji) prihodnosti zgolj za to, da gledalci hitreje sprejmemo razširjenost in priljubljenost robotskih dvobojev. Posamezni roboti se razlikujejo v načinih upravljanja (glasovna zaznava, posnemanje gibov, uporaba igračarskih pripomočkov), vendar jih še vedno upravljajo ljudje z običajnimi vrlinami in pomanjkljivostmi. Te so najizrazitejše pri Charlieju in se odražajo v jedru filma – odnosu, ki ga naš junak vzpostavi s svojim sinom.

Učinek akcijskih prizorov je vezan na človeški element. Logika je preprosta – bližje so nam osrednje osebnosti, intenzivneje se bomo vživeli v akcijo. Še posebej če je ta v obliki pretepa med vodenimi roboti, ki ne govorijo, ne čustvujejo in nimajo zavesti (hecno, da kljub temu izražajo več osebnosti, kot jo izraža v svojih vlogah Josh Harnett, kar pove več o njegovih igralskih sposobnostih kot o robotih). Poleg tega so dvoboji izrazito predvidljivi, ljudje pa ves čas zunaj ringa in zunaj smrtne nevarnosti. Uspeh filma je s tem odvisen od naše navezanosti na Charlieja in Maxa, osebi, ki upravljata robota.

Morda je vse skupaj slišati preveč globokoumno, a bodite brez skrbi, ne govorimo o mehanizirani Punčki za milijon dolarjev. Film si bomo upravičeno zapomnili po boksu med roboti. Tudi zaradi odlične in detajlne tehnične izvedbe, ki si zasluži vso pohvalo. Prepričajo nas tako roboti kot tudi dvoboji, ki so precej podobni resničnemu boksu med ljudmi. Razumljivo, glede na to, da so dvoboji posneti s tehniko, ki jo je pri Avatarju uporabil James Cameron, strokovno podporo pa je ponudil nekdanji boksarski prvak Sugar Ray Leonard. Akcija je omejena na ring, roboti pa niso opremljeni z visokotehnološkim strelnim orožjem, kot bi morda pričakovali. Edino orožje, ki je robotom na voljo, so njihove pesti. Dodatno razburljivost ustvarjalci raje dosežejo s pomočjo montaže in zvočnih učinkov, svoje pa doda tudi glasbena podlaga, sestavljena iz hip hop ritmov, žaganja in izvirne glasbe Dannyja Elfmana. Jeklena moč je toliko zvočna kot vizualna izkušnja.

Našteto pa ne bi imelo učinka, če Hugh Jackman in mladi Dakota Goya ne bi prepričljivo upodobila osrednjih osebnosti, kar se na srečo ne zgodi. Čeprav vloga Charlieja Jackmanu ne omogoča pretiranega raztezanja igralskih mišic, mu scenarij odmeri dovolj časa, da film izkoristi igralčevo neverjetno karizmo. Zakaj bi zvezdnika njegovega kova utapljali v množici vizualnih učinkov? Če všečnost Jackmana ni bila vprašljiva, nas toliko bolj preseneti Goya, ki je v očeh gledalcev povsem enakovreden svojemu filmskemu očetu. Še več, na trenutke ga celo preseže. Enako prepričljiv je v komičnih kot v resnejših prizorih in dejansko predstavlja otroško različico Jackmana. Gledalci razumemo navdušenje, ki mu ga izkazujejo obiskovalci dvobojev, saj mu ga do določene mere tudi sami.

Precej drugače je z drugimi osebnostmi, ki so precej manj izdelane, zato nobena ne preseže enodimenzionalnosti, kakršno od častihlepne ruske oligarhinje tudi pričakujemo. Zato pa nam film prihrani številne druge klišeje, kot je čezmerno demoniziranje nasprotnikov. Preseneča tudi odsotnost popkulturnih referenc, prisiljene hudomušnosti, čezmernega nasilja in nepotrebnih podzgodb, ki bi zmotile dinamiko med očetom in sinom. Vse je podrejeno njunemu odnosu, kar se obrestuje. Škoda le, da film ne izkoristi precej očitne kemije med Jackmanom in Evangeline Lilly v podobi Charliejeve dolgoletne simpatije. Igralka se trudi, vendar iz vloge ne more ustvariti čudežev.

Končni rezultat je preprosto, a učinkovito hollywoodsko razvedrilo, ki je, če odštejemo najmlajše, primerno za vse starostne skupine. Brez dvoma gre za izstopajoč izdelek v filmografiji režiserja Shawna Levyja, ki je največje uspehe dosegel z slaboumnimi komedijami tipa Noč v muzeju in Pink panter. Čeprav je film izjemno predvidljiv in ni v ničemer posebej unikaten, se zaveda pomena in moči človeške drame. Jeklena moč vas morda res ne bo nokavtirala, predstavlja pa prijetno presenečenje in doseže svoj namen neobremenjujoče družinske zabave.