Martijn Maria Smits: Sem zelo egocentričen in potrebujem pozornost

"Hipomanija? Hm, ta beseda mi je zelo všeč, bila bi dober naslov filma," pravi dvaintridesetletni nizozemski režiser, potem ko ga soočim z vprašanjem, ali s to besedo, kot je navedeno na enem od njegovih dveh profilov na Facebooku, opisuje svojo osebnost. Izkazalo se je, da ga je tako opisal njegov prijatelj, kljub temu pa je nad hipomanijo, blago obliko manije, v kateri je oseba samozavestna, dobre volje, živahna, družabna, delavna ter polna idej in ustvarjalnosti, navdušen: "Res je, zelo rad veliko delam!" pravi, a se kmalu tudi zamisli in v komaj opazni zadregi nadaljuje: "Po drugi strani pa sem tudi zelo len. Moj najljubši hobi je spanje. Sprašujem se, ali bi v primeru, da bi imel toliko denarja kot na primer Johnny Depp, sploh še delal, ali bi si preprosto kupil otok in ostal tam. Verjetno bi se še vedno ukvarjal z umetnostjo, ne vem pa, če bi jo delal za občinstvo …"

Antwerpen je nastal v stanju klavstrofobije Martijn Maria Smits, nizozemski filmski ustvarjalec, je na letošnji izdaji festivala Kino Otok predstavil dva srednjemetražna popotovanja v socialrealistični humanizem, Antwerpen (2009) in Pod težo oblakov (2012), oba prvotno posneta za televizijo. V prvem je lahko festivalsko občinstvo spremljajo zgodbo para z dojenčkom, ki se mora zaradi težke denarne stiske preseliti k staršem, v filmu Pod težo oblakov pa zgodbo ukrajinske prostitutke v Antwerpnu, ki se svojemu zvodniku upre, ko začne skrbeti za majceno deklico, hči svoje prodane kolegice, in se ob tem poda na tvegano pot upora izkoriščanju.

Na prvi pogled sta filma posvečena marginalnim posameznikom nizozemske družbe, težavam, pred katerimi si povprečni Nizozemci zatiskajo oči, po drugi strani pa je mladi režiser ideji za obe zgodbi črpal iz svojih lastnih osebnostnih stanj, čustev in obdobja, v katerem se je v določenem trenutku nahajal.

"Antwerpen je nastal, ko sem se počutil klavstrofobično, ker sem se moral preseliti nazaj k staršem, obenem pa sem se razšel tudi s svojim dekletom," razloži režiser in nadaljuje: "Pod težo oblakov so navdihnile resnične zgodbe, ki sem jih prebiral, na nek način pa je film tudi metafora umetnika, ki ga vsi neprestano odrivajo in mu pridigajo, kakšne filme snemati. Kot da bi bil prostitutka, ki je prisiljena delati to, kar je od nje pričakovano. Obenem pa imam tako kot ta deklica možnost, da pobegnem."

Od glasbe in slikanja do fotografije in filma Smits na Nizozemskem trenutno velja za enega najbolj perspektivnih mladih režiserjev, ki je na svoj življenjepis nanizal že kar nekaj nagrad, kljub temu pa, vsaj sodeč po pogovoru, še danes deluje nekoliko negotovo glede svoje filmske prihodnosti – prevpraševanje svojih želja in navdiha, ki Smitsa očitno spremlja že vse življenje. V šali pravi, da je o ustvarjanju filma prvič razmišljal, ko je videl film Sedem Davida Fincherja, a nato nadaljuje: "Vedno sem si želel biti umetnik, še posebej glasbenik. Igral sem kitaro in imel bend. Potem sem želel biti slikar – slikanje ostaja moj konjiček. Obiskoval sem veliko šol, a sem jih vedno pustil, obenem pa starša nista hotela, da postanem umetnik."

Nato je mladenič z očetom sklenil kompromis in se vpisal na fotografsko šolo – njegov oče namreč pri policiji fotografira mesta zločina. "Zato je menil, da nikoli ne bom resnično postal umetnik, lahko pa bom nekoč policist." Smits je seveda trmasto vztrajal pri nečem drugem in se z znanjem, pridobljenim s fotografijo, uspešno vpisal na filmsko akademijo, kjer je diplomiral iz dokumentarnega filma.

"Vsak prizor poskušam posneti nekoliko drugače" Kljub svojemu dokumentarnemu ozadju pravi, da mu je pri ustvarjanju filma najljubše ravno delo z igralci. "Igralcem ne dam klasičnega scenarija, prisilim jih v improvizacijo. Vsak prizor poskušam posneti nekoliko drugače in s tem vedno pride do nečesa nepričakovanega. Pogosto delam tudi z natruščiki."

Pri snemanju filma Pod težo oblakov je moral Smits kar se da največ izvleči iz komaj triletne Golde de Leon, ki je s svojo prisotnostjo, veliki temnimi očmi in mešanico čustev filmu dodala nepogrešljivo. "Takoj ko sem jo spoznal, sem uporabil vse trike, ki jih režiser premore, a ko sem jo želel pripraviti do joka, noben ni deloval. Ugotovil sem, da najbolje funkcionira, če ji rečem čim manj. Jokati je morala v prizoru, kjer jo postavijo iz avta – na snemanju so bili prisotni samo ljudje v avtu, preostalim pa sem rekel, naj se skrijejo, tudi njena mama, ki je bila sicer vedno zraven. Ko smo deklico postavili iz avta, je mislila, da jo res puščamo samo, in začela je jokati. To je bil edini trenutek dela z njo, ki je postal malce neprijeten."

"Raje vidim, da gre denar revnemu umetniku kot producentu" In če Smits pri delu z igralci prisega na improvizacijo, si je, kot pravi, vedno želel snemati filme brez glasbene podlage – vse dokler se ni lotil filma Antwerpen, za snemanje katerega je dobil določeno vsoto denarja. "Producenti so me vprašali, ali želim skladatelja. Najprej sem rekel, da ne, potem pa sem ugotovil, da ta skladatelj dobi okoli 6 tisoč evrov. Nato sem se pozanimal, komu gre ta denar, če nimam skladatelja, in izvedel, da njim. Premislil sem si, saj raje vidim, da gre denar revnemu umetniku kot producentu – pa tudi če glasbe na koncu ne uporabim. V Antwerpnu sem tako glasbo vključil le na začetku in koncu, ker pa se mi je Ernst Reijseger, ki sodeluje tudi z Wernerjem Herzogom, zelo priljubil, je naredil še glasbo za film Pod težo oblakov. Tokrat sem jo vključil več."

Dandanes se sicer nizozemskim filmskim ustvarjalcem pogosto očita, da snemajo zgolj lahkotne, nekritične filme, kar je po Smitsovem mnenju rezultat življenja v državi z veliko denarja. "Če nimaš službe, ti denar da država. Če imamo proteste, tako kot ste jih imeli lani vi, se jih udeležimo s prijatelji, pijemo pivo in se zabavamo, ne vemo pa, kaj v resnici tu sploh počnemo. Ne vemo, zakaj demonstriramo in kaj bi sploh radi. Na nek način naš vsakdan obdaja dolgčas. Se mi pa zdi, da se začenja mladina počasi tega dolgočasja tudi zavedati."

"Drugače pa tudi sam raje gledam lahke in zabavne filme – pred kratkim sem gledal Woodyja Allena in mislim, da je odličen. Všeč mi je tudi James Bond. A če ves čas gledaš samo Jamesa Bonda, se pri tem nič ne naučiš. Umetnost zrcali družbo, širi obzorja in ljudi sooča z najrazličnejšimi stvarmi. Film ima veliko jezikov, James Bond je le eden od njih, obstaja pa še mnogo drugih."

Odvisni režiser Martijn Maria Smits se uvršča med tiste režiserje, ki z veseljem požirajo filmska dela, ki jih ustvarjajo njihovi filmski kolegi. Med navdihe uvršča brata Dardenne, Pedra Costa, obenem pa na pol v šali priznava tudi ljubosumje na Joachima Trierja, ki je posnel Oslo, 31. avgusta. "To je eden od filmov, za katere mi je žal, da jih nisem posnel jaz."

Med drugim med svoje navdihe Smits prišteva tudi Hitchcocka, česar rezultat je to, da si v svojih filmih vedno da majceno vlogo. "Sem zelo egocentričen in potrebujem pozornost," v smehu razlaga režiser. "Vedno mi je bilo všeč, kako je to počel Hitchcock, zato sem to želel tudi jaz, a se na koncu skoraj vedno izrežem. V Antwerpnu, v katerem se nisem izrezal, je kar malo čudno, da sredi bara sedi nek blondinec, ki je videti, kot da bi ravnokar prikorakal s plaže."

In če Smits sam sebe označuje za egocentrika, na svoji, sicer precej neaktivni spletni strani, sam sebe imenuje odvisni režiser. "Opazil sem, da se veliko režiserjev označuje za neodvisne režiserje, kar je precej neumno, saj vsi živimo od financiranja. Vedno si odvisen od občinstva ali ljudi, ki imajo denar in ti lahko pri snemanju pomagajo. Gre za nekakšno trditev, deloma namenjeno nizozemskemu filmskemu skladu, ki ga potrebujem, če želim ustvarjati."

In kaj mladi režiser ustvarja zdaj? Če mu bodo finančni prilivi to omogočili, bo dokončal film Everything We Alway Had Was Now, ki govori o paru z različnimi željami. "On želi ljubezen, ki sta jo imela nekoč, ona pa se želi od nje odmakniti in iti naprej v življenju. Film govori o tem, da bi se morali ljudje zavedati tega, kar imamo v tem trenutku, namesto da hrepenimo po nečem, kar smo imeli nekoč."