Ljubezen med Janezom Škofom in Katarino Čas

Izbor slovenskih filmov je bogatejši za nov celovečerec Jaz sem Frenk scenarista in režiserja Metoda Pevca, ki ga večina slovenskih gledalcev pozna vsaj po večkrat nagrajenem filmu Pod njenim oknom, pa tudi po izjemnih dokumentarnih filmih Dom in Aleksandrinke.

Tržič tako ali drugače navdihnil zgodbo

Gre za sedmi celovečerni film režiserja Metoda Pevca, za katerega je vsestranski avtor napisal tudi scenarij. Zgodba je postavljena v nekdanje industrijsko mesto Tržič, v tovarno nekdaj slovenskega paradnega podjetja Peko, kjer so, kot je povedano v filmu, delali takšne čevlje, kot jih danes ni več mogoče dobiti nikjer. Tržič je sicer ustvarjalce socialne drame navdihnil tako z zgradbami in prebivalci.

Navsezadnje se je filmska ekipa prav predpremierev Tržiču menda najbolj "bala" in se v rojstno mesto filma odpravila z nemajhno tremo - domače občinstvo je pač najstrožje merilo. Dvorana kulturnega centra je bila trikrat razprodana, ustvarjalci pa z odzivi več kot zadovoljni. Nekaj ljudi je žal ostalo brez vstopnic, tako kot je razprodana tudi sobotna predstavitev filma v ljubljanskem Kinodvoru.

Film so snemali jeseni pred dvema letoma, večinoma novembra in decembra, luč sveta pa je ugledal 10. novembra, ko so ga na predpremieri predvajali v Kulturnem centru Tržič.

Socializem proti kapitalizmu

Zgodba govori o dveh med sabo zelo različnih bratih, ki sta tako različna, kot da prihajata vsak iz svojega kota. Ideološko se znajdeta vsak na svojem koncu in spreta zaradi nepričakovane dediščine umrlega očeta. Frenk je "gostilniški apostol z atavističnimi ostanki komunističnih idej in socialističnih vrednot". "Brane je fokusiran na osebni uspeh, zelo uspešno je prilagojen liberalno-kapitalističnim razmeram. Če ne bi bilo njunega očeta in nenavadne dediščine, bi morda ostala brata, tako pa se zapleteta v zelo slovensko zgodbo," napoveduje sinopsis filma.

To je zgodba o bratih, ki sta se imela nekoč rada, skupaj sta igrala v glasbeni skupini, ljubila isto žensko ... Potem pa je en zavil skrajno levo in drugi skrajno desno. "Osnoven namen filma je bil na neki točki tudi to, da se pohlep, ki ga prinaša kapitalizem, in nenasitnost selita tudi v odnose," priznava režiser. Eno od ključnih sporočil je, da denar posamezniku ne prinaša sreče. V filmu, tako kot že v več filmih Metoda Pevca, pomemben pečat puščata glasba in priznana igralska zasedba.

"Vse je 'drgač'"

"Vse je 'drgač'," Brane reče Frenku v samem uvodu filma. In res je bilo. Že uvodne bratske interakcije, kljub objemu, potrepljanju in na videz ljubkemu pozdravu, pričajo o distanci, odtujenosti med bratoma. Frenk zamudi na očetov pogreb. Ni mu dosti mar, saj je oče njega in brata zapustil, ko sta bila še majhna.

Frenk je pač malo drugačen, poseben, a paradoksalno se lahko v isti sapi marsikdo poistoveti z njim. Ima pač drugačne vrednote, raje zaviha rokave, poprime za pošteno delu ter se odreče zapuščini sumljivega izvora.

V času, ko raziskuje izvor denarja, ki si ga je pokojni oče kot eden vidnih osamosvojiteljev prisvojil z različnimi sumljivimi posli, želi Brane do denarja s pomočjo odvetnikov in mreže očetovih "prijateljev", ki jim niso tuje niti mafijske metode. Branetova žena Ines (Katarina Čas), ki je v resnici ves čas ljubila Frenka, se znova znajde med bratoma in istočasno med obema svetovoma. Ujeta v kletko, tako dobesedno kot v glavi, sami zgodbi pa daje globino in emocionalni vidik. Rada bi se uprla Branetu, pa nima moči. Zatočišče najde v omami, vrnitev Frenka pa jo na neki način oživi, saj ga navsezadnje že dolgo ljubi.

Fotogalerija

1

 / 26

In kdo je pravzaprav Frenk?

Kot zanimivost dodajmo, da je bil prvoten scenarij filma poimenovan Greva v partizane. Pevec na vprašanje, kdo je pravzaprav Frenk, odgovarja, da je protagonist filma deloma tudi on sam, saj pripada generaciji, ki je bila vzgojena v socialističnih vrednotah, okrepljenih s takrat priljubljeno filozofsko podlago.

To so bili časi, ko so bile v ospredju vrednote, kot so enakost, pravičnost in solidarnost, ter zavedanje, da denar človeku ne prinaša sreče. Kako pa je s tem danes?