Nedelja, 15. 11. 2015, 17.50
8 let, 7 mesecev
LIFFE: Cesta mrtvih
"Zjutraj sem ubil svojo ženo in otroka s pištolo za žeblje. Iz tega ne znam narediti zgodbe," na začetku Ceste mrtvih (Wyrmwood: Road of the Dead), zabavnega in inovativnega celovečernega prvenca avstralskega režiserja Kiaha Roacha-Turnerja, izjavi glavni junak filma – mehanik Barry (Jay Gallagher) – po tem, ko se pridruži majhni skupini ljudi, ki poskušajo preživeti zombijevsko apokalipso.
To, kar se je zdelo Barryju nemogoče, je uspelo Roachu-Turnerju. V njegovem nizkoproračunskem režiserskem debiju je zgodbe sicer samo za vzorec, res pa je, da film, ki je posnet s tako očitnim zanosom in v katerem "zombiji prdijo iz ust", kot njihovo nenavadno lastnost opiše eden od preživelih, poglobljene zgodbe niti ne potrebuje.
Zaplet je krvavo preprost: nekega večera na Zemljo pade ogromen meteorit in večina prebivalcev podleže nenavadni bolezni, ki jih spremeni v zombije. Med redkimi preživelimi je tudi Barry, ki se po smrti žene in hčerke odloči, da bo s pomočjo dveh novih prijateljev, Bennyja in Franka (Leon Burchill in Keith Agiua), poiskal svojo sestro Brooke (Bianca Bradey).
To je zajela skupina zamaskiranih vojakov in jo izročila noremu znanstveniku (Berynn Schwerdt), ki, oblečen v rumen skafander, v svojem laboratoriju izvaja poskuse tako na zombijih kot na neokuženih ljudeh, pri tem pa zadovoljno poplesava na disko glasbo.
Sreča v nesreči je, da lahko Brooke zaradi poskusov s svojimi mislimi upravlja zombije, kar ji v tej klavnici neizmerno koristi. Druščina, ki jo poskuša rešiti, medtem ugotovi, da lahko zombije, ki spuščajo metan, uporabi kot gorivo. Vozila torej poganja zombijevska energija.
Nekaj podobnega bi lahko dejali tudi za sam film. Cesta mrtvih prekipeva od zombijevske energije. Akcija se nikoli ne ustavi, nasilje je tako bizarno, da ga ne moremo jemati resno, zabavne enovrstičnice in črn humor pa ustvarijo občutek pregovorne avstralske sproščenosti, kakršnega v tovrstnih izdelkih še nisem zasledil. Glede na to, da skoraj vsi liki v filmu umrejo nasilne smrti, je ta presenetljivo veder, k čemur pripomore tudi dejstvo, da se večji del filma dogaja podnevi.
Danes je v tem podžanru težko biti izviren. Kiahu Roachu-Turnerju je to uspelo, kljub temu da si je številne ideje sposodil iz drugih filmov, med katerimi sta najočitnejša Pobesneli Max in Romerova Zora živih mrtvecev. Če vas zombijade privlačijo, boste Cesto mrtvih prevozili s širokim nasmeškom na obrazu.
Med to razburljivo in na trenutke boleče smešno filmsko vožnjo boste morda opazili, da se je obzorju pokazal nov avstralski režiserski talent. Roache-Turner je v slogu svojega sonarodnjaka Millerja že napovedal nadaljevanje Ceste mrtvih, ki jo na Liffu prikazujejo v sekciji Ekstravaganca. Upajmo, da bo nadaljevanje še uspešnejše od Ceste besa, tako kot je veljalo za Pobesnelega Maxa. To, ali bomo nekega dne kariero Roacha-Turnerja res lahko primerjali s kariero Franka Millerja, pa bo pokazala prihodnost.