Filmska zgodba Dareta Vidica in vrnitev na Triglav: soočenje s travmami po 50 letih

"Film sem videl že več kot štiridesetkrat, saj sem ga tudi montiral, pa še danes, ko si ga ogledam, dobim solzne oči. Mislim, da sem s tem povedal dovolj. Glede na to, da natančno vem, kaj se v filmu dogaja, in da me že samo ob pripovedovanju o tem prevzamejo čustva, je to dovolj zgovoren podatek o tem, kako neverjetna in močna je ta zgodba," v intervjuju za Siol.net pripoveduje filmski ustvarjalec Rožle Bregar, ki je skupaj Alešem Žemljo režiral presunljiv film, ki je nastal na podlagi resnične tragedije, ki se je 29. julija 1972 zgodila na Triglavu.

Novice Dare Vidic: Ko sem bil star 13 let, sem na Triglavu izgubil svoje otroštvo in del sebe

Tistega dne je skupino mladih pohodnikov, večina je bila iz idilične gorenjske vasi Dobrava, ki so se med poletnimi počitnicami odpravili na dolgo načrtovano turo na Triglav, na grebenu Malega Triglava zajela silovita nevihta. Vanje sta udarili najmanj dve zaporedni streli, štirje mladi fantje so umrli na mestu, peti je bitko za življenje izgubil nekaj dni pozneje v bolnišnici. Čeprav se Dare Vidic, ki je v času nesreče imel komaj 13 let, okoliščin nesreče ne spomni, je dogodek odločilno zaznamoval njegovo življenje, v katerem je bil rdeča nit dolgoletni boj z občutki krivde.

Film Triglav: Pot odrešitve spremlja njegovo raziskovanje okoliščin tragičnega dogodka ter njegovo soočanje z občutki krivde, strahu in nemoči, ki so ga zaznamovali za vse življenje. 

V nadaljevanju objavljamo intervju z Rožletom Bregarjem, ki je spregovoril o zakulisju nastajanja intimne in čustveno močne pripovedi o spominu, travmi in iskanju notranjega miru v gorskem okolju, kjer se je vse skupaj začelo.

Režiser in direktor fotografije - Rožle Bregar Foto: arhiv Vizualist

Intervju: Rožle Bregar

Kaj ste si mislili, ko vam je Biba Jamnik Vidic, žena Dareta Vidica, predstavila zgodbo o nesreči na Triglavu? Da je to zgodba, ki jo svet mora slišati in spoznati?

Da. Mislim, da je Biba scenarij za to zgodbo napisala že pred skoraj desetimi leti. Ker sva se poznala in mi je zaupala, je s to zgodbo najprej prišla k meni ter me vprašala, ali bi na podlagi nje posneli dokumentarni film. Takrat sem sodelovanje zavrnil, saj sem bil močno zaseden s komercialnimi projekti in ji predlagal, naj se obrne na produkcijsko hišo Mangart, s katero smo pogosto sodelovali in ki je imela veliko izkušenj z gorsko tematiko.

Pri Mangartu so scenarij razvijali in se z njim prijavili na razpis za filmska sredstva, a pri tem niso bili uspešni. Besedilo je nato za nekaj časa obtičalo v predalu. Čez nekaj let se je Biba znova oglasila in mi projekt še enkrat predlagala. Takrat sem rekel:  Pa poskusimo.

Biba je imela že pripravljeno grobo verzijo scenarija, sprva pa je bil projekt mišljen kot igrani film. Kmalu smo ugotovili, da to ne bo izvedljivo, saj igrani film s seboj potegne izjemno velike produkcijske zahteve. Ko smo se prvič prijavili na Slovenski filmski center in kandidirali za sredstva za razvoj, smo projekt opredelili kot dokumentarno-igrani film – torej kombinacijo igranih rekonstrukcij in dokumentarnega gradiva.

Zakonca Vidic na predstavitvi knjige Strela z jasnega na Slovenskem knjižnem sejmu. Foto: Ana Kovač

Kasneje smo se odločili, da scenarij povsem preoblikujemo v čisti dokumentarni film. S to verzijo smo nato uspešno pridobili sredstva Filmskega sklada, ob tem pa še pomembno podporo sponzorjev. Brez te finančne podpore tega filma preprosto ne bi bilo.

Biba je pripravila grobo verzijo scenarija, a pri dokumentarnem filmu je scenarij vedno nekoliko odprta stvar. Dogodki se odvijajo sproti in nikoli vnaprej ne veš, kakšen material boš dejansko dobil na terenu. Prav zato je klasičen scenarij pri dokumentarcu bolj usmeritev kot natančen načrt. Scenaristični del je nato prevzel Aleš Žemlja, s katerim sva film tudi skupaj režirala. Sam sem poleg tega sodeloval še kot direktor fotografije in montažer. Bili smo precej majhna ekipa.

Kaj ste si mislili, ko ste zgodbo slišali prvič? Vas je vse skupaj pretreslo?

Ko me je Biba drugič nagovorila z idejo, da bi o tej nesreči posneli film, sem si rekel: Ja, to je res dobra zgodba. Definitivno vredna filmskega platna. Kakorkoli jo obrneš.

Zgodbo smo zato zajeli z ogromno zajemalko in vložili res veliko energije v pridobivanje finančnih sredstev, ker smo verjeli – in še vedno verjamemo – da si ta film zasluži, da pride do gledalcev. 

Film je vsebinsko in čustveno zahteven, vendar Slovenci smo izrazito planinski narod in takšnih vsebin nam pravzaprav primanjkuje. Tudi s tega vidika smo vedeli, da ima projekt smisel. Poleg tega je Dare izjemno poseben karakter, kar daje zgodbi dodatno globino in poseben čar.

Arhivska slika z vrha Triglava, 29. julija 1972.

Kako se je Dare znašel pred kamero?

Dareta sem poznal že od prej, a nikoli ne veš, kako se bo človek odzval, ko se prižgejo kamere. Priznam, da prvi snemalni dnevi niso bili ravno enostavni. Preveč se je pripravil – v glavi si je sestavil nekakšen scenarij in nam dobesedno recitiral besedilo, kar preprosto ni delovalo.

Ko smo približno leto dni kasneje dobili zeleno luč za nadaljevanje snemanja, smo že vedeli, kako se stvari lotiti drugače. Daretu nismo več natančno razlagali, kaj bomo snemali, saj bi s tem izgubili spontanost, ki je bila za film ključna. In moram priznati, da se je izjemno dobro odzval. Izkazal se je kot zelo poseben, pristen in močan lik, takšen, ki na filmskem platnu resnično zaživi.

Film in knjiga Strela z jasnega, ki je lani izšla pri založbi Chiara, Dareta Vidica spremlja med iskanjem ljudi, ki so bili 29. julija 1972 ob udaru dveh strel na Triglavu. Koliko je bilo pri tem spontanosti ali ste bili s sogovorniki pred snemanjem dogovorjeni?

Dare je to zgodbo raziskoval že več let in je zato imel stike s številnimi ljudmi, povezanimi z nesrečo. Nekatere je našel prek novinarskih člankov, druge prek osebnih pogovorov, vedel pa je tudi za posameznike, za katere je slišal, da so bili v tistem času na Triglavu, z njimi pa nikoli ni stopil v stik.

In prav na tej točki smo ga zavestno ustavili.

Tudi Angležinja Isabel Mary Woodland in Slavica Hrovat, sestra Darkota Vidica, sta bili v času udara nesreče na Triglavu. Bili sta dopisni prijateljici in sta dopisovanje ohranili vse do danes. Foto: Rožle Bregar

Želeli smo, da prvi stik z njimi ujamemo na kamero, saj je tako vse skupaj veliko bolj pristno, resnično in čustveno. Zgodbo to naredi bistveno močnejšo, kot bi bila brez tega elementa. Daretu smo povedali zgolj, kdaj je snemalni dan, kdaj ga poberemo in kaj naj vzame s seboj. Nič več.

Tako smo ga spremljali v trenutkih, ko je pozvonil na vrata in nekatere ljudi videl ter se z njimi pogovarjal prvič po petdesetih letih. V njegovi domači vasi Dobrava je bila nesreča na Triglavu dolgo tabu tema, saj so v njej umrli njihovi vaščani.

Ponekod so nas zelo hitro odpravili – tudi to je del filma. Nekateri se preprosto niso želeli izpostavljati. Imeli pa smo tudi zelo močne trenutke. V Kranju smo se na primer srečali z enim od preživelih. Sprva nas je nadrl, a ko mu je Dare razložil, kdo je in zakaj je prišel, se je v hipu vse spremenilo. Ta gospod je nato pokazal vsa čustva, ki jih je zadnjih petdeset let zadrževal v sebi.

Obiskali smo tudi ženo enega od preživelih, ki je bil v času snemanja že pokojni – to smo vedeli le mi, Dare žal ne. Prav takšni trenutki film naredijo še bolj iskren in močan.

Kaj se je vas osebno najbolj dotaknilo?

Film sem videl že več kot štiridesetkrat, saj sem ga tudi montiral, pa še danes, ko si ga ogledam, dobim solzne oči. Mislim, da sem s tem povedal dovolj. Glede na to, da natančno vem, kaj se v filmu dogaja, in da me že samo ob pripovedovanju o tem prevzamejo čustva, je to dovolj zgovoren podatek o tem, kako neverjetna in močna je ta zgodba.

Ne gre le za dogodek sam, za nesrečo, ki se je zgodila tem mladim ljudem, temveč predvsem za krivdo preživelega, ki jo je Dare v sebi nosil vse življenje. To breme je doživljal na izjemno čustveni ravni, in prav to je na meni pustilo zelo močan pečat. Z njim sem globoko sočustvoval.

Darko Vidic pri spominski plošči Dobravcem na Malem Triglavu. Foto: arhiv Vizualist

Na predstavitvi knjige na knjižnem sejmu je Dare povedal, da je s filmom predelal marsikatero travmo in da je bilo snemanje zanj katarzično.

Res je. In razlika med tem, kakšen je bil na začetku, ko smo snemali prve testne posnetke, in kakšen je bil dve leti pozneje, ko smo snemanje zaključili, je ogromna. Bil je praktično drug človek.

Mislim, da je to res potreboval, da je vse to dal iz sebe, in to javno. Kamera je trajen spomin. Morda je bila prav ta trajnost tista, ki je delovala katarzično: da je svojo zgodbo položil na filmski trak, v trajen zapis. To je morda še močnejše, kot če se o tem z nekom pogovoriš.

V filmu spremljate tudi Daretov vzpon na Triglav. Kako težko ga je bilo prepričati, da se vrne na kraj nesreče?

Kar trajalo je, ja. Sprva je bilo mišljeno, da bi bila zaključna scena filma ta, da bi se vsi, ki so bili vpleteni v nesreči, skupaj povzpeli na Triglav in se tam poklonili pokojnim. A glede na to, da večina danes že težko hodi, nekateri pa za to preprosto niso bili pripravljeni, smo to idejo opustili oziroma jo preselili na Vrata, kjer je na koncu nastala zaključna sekvenca spomina.

Kar zadeva vzpon na Triglav, smo Dareta postopoma nagovarjali, da bi bil vzpon pomemben za zgodbo. Dolgo je okleval, dokler na koncu ni pristal, ali pa je celo sam predlagal, da to stori. Pred tem je bil sicer že na Malem Triglavu oziroma na Kredarici, vrha pa nikoli ni dosegel. Tokrat je bilo prvič.

Dare Vidic in snemalna ekipa. Foto: arhiv Vizualist

S kamero smo ga spremljali na poti, ki jo je s prijatelji in sestro prehodil julija leta 1972. Se pravi od Vrat do Kredarice, kjer smo prespali, na Triglav in nazaj do Krme, dejansko tako, kot so pot prehodili leta 1972.

Tega sicer v prvotnem scenariju sploh ni bilo, a je v filmu postalo rdeča nit. Scenarij se je pravzaprav dokončno izoblikoval šele v montaži. In tudi zato film nosi naslov Triglav – Pot odrešitve. Ker je bila to Daretova pot, pot, s katero se je na neki način odrešil.

Vzpon na Triglav smo posneli v začetku novembra 2024. Tisto leto je sneg zapadel zelo zgodaj, že septembra, in so bili hribi dolgo zasneženi – sneg se je obdržal vse do konca oktobra. Nato je sledila otoplitev in v začetku novembra se je odprlo kratko okno, nekaj dni izjemno lepega vremena, ko je sneg večinoma skopnel. To smo izkoristili. Imeli smo res veliko srečo.

Dom na Kredarici je bil takrat že zaprt, kar je pomenilo, da smo bili na Triglavu praktično sami. Na celotni poti smo srečali le dva planinca, in še to pri sestopu z vrha.

Je Dare film že videl? (Pogovor smo opravili pred predpremiero, ki je bila v Radovljici konec januarja za ožjo publiko)

Ne, niti Biba. Pred predpremiero je film videlo manj kot deset ljudi, Daretu ga bomo pokazali na predpremieri. Je pa film zelo čustveno nabit. Verjamem, da mu bo zelo všeč.

Dare Vidic in Rožle Bregar Foto: arhiv Vizualist

Vas je v fazi snemanja karkoli presenetilo?

Zgodb je ogromno, še posebej s tistih snemalnih dni, ko smo ljudi presenetili na njihovem domu. Takrat je adrenalin na najvišji ravni. Ne veš, kako se bo kdo odzval, hkrati pa se zavedaš, da ne smeš narediti napake, ker ponovitve snemanja določenega kadra ni. Pristna čustva lahko ujameš samo enkrat. Tudi snemanje na Triglavu je bilo nekaj povsem neponovljivega, izkušnja, ki se je ne da ponoviti ali ponarediti.

Kakšne so zakonitosti snemanja v visokogorju? Verjetno potrebuješ za kaj takega posebna dovoljenja?

Glede dovoljenj nam je bil v veliko pomoč zavod Triglavski narodni park, s katerim sicer veliko sodelujemo. Zelo podpirajo dokumentarne vsebine, precej bolj kot komercialne projekte, kar je za takšen film izjemnega pomena.

Glavno sekvenco, v kateri se Dare odpravi na Triglav, smo posneli v dveh dneh. Pri snemanju smo sodelovali midva z Alešem, Tadej Gorzeti, ki je producent, potem je bil tu še tonski mojster, v nekaterih primerih pa tudi lučkar.  

Foto: arhiv Vizualist

Kako težko je bilo dobiti dejanske posnetke in fotografije o nesreči? Je tega materiala veliko?

Ne, ravno nasprotno, arhivskega gradiva je zelo malo. V arhivu RTV Slovenija obstaja le en posnetek, in sicer iz bolnišnice. Fotografij je nekoliko več, a jih tudi ni veliko. Eden od planincev, ki je v nesreči žal umrl, je imel s seboj fotoaparat. Dare se je zelo trudil, da bi ga našel, vendar ga žal nismo nikoli odkrili. Prepričan je bil, da je nastalo več fotografij, kot jih je danes ohranjenih. Po naših informacijah obstaja približno sedem fotografij, kar ni veliko, a že teh sedem ima izjemno dokumentarno in čustveno vrednost.

Preko teh fotografij se gledalec veliko lažje poistoveti s temi ljudmi. Najprej jih vidi kot otroke, nato pa jih spremlja 50 let pozneje. Tudi pri animacijah, ki so jih izdelali v studiu Invida v Šenčurju, so se ustvarjalci zelo potrudili, da so ujeli njihove obraze in izraznost, da bi gledalec lažje sledil zgodbi in jo povezal v celoto.

Film je namreč zelo kompleksen. Takrat se je na Triglav povzpelo veliko otrok, okoliščine pa so bile vse prej kot pregledne. Zgodbo smo skušali čim bolj razjasniti, vendar je treba poudariti, da je bil tudi takrat na Triglavu kaos – in prav takšen je prikazan tudi v filmu.

Arhivska slika s klinom v Vratih na prvi dan ture na Triglav, 28. julija 1972.

V knjigi Strela z jasnega avtor izpostavlja vprašanje, ali je bila odločitev o vzponu glede na vremensko situacijo pametna? Kako je bilo z reševanjem, Vidic v knjigi omenja tudi zdravnika, ki je zapravil nekaj dragocenega časa s čakanjem na helikopter doma in tako naprej … Se tega vprašanja dotikate tudi v filmu?

Da. Eno ključnih vprašanj, ki si ga je Dare vsa ta leta znova in znova zastavljal, je bilo tudi, ali so se takrat sploh pravilno odločili, da so se kljub nenadnemu poslabšanju vremena povzpeli na Triglav. Film se konča z njegovo jasno mislijo – da so se odločili prav.

Ob tem se je treba zavedati, da so bili to povsem drugi časi. Pred več kot 50 leti ni bilo natančnih vremenskih napovedi, kot jih poznamo danes. Ljudje niso imeli toliko znanja o tem, kako nevarni so lahko hribi ob nenadni spremembi vremena, zavedanje o tveganjih je bilo precej manjše, ni bilo mobilnih telefonov niti stalne možnosti za pomoč.

Treba je vedeti tudi to, da so bili to mladi – stari med 13 in 24 let -, da so turo planirali dlje časa in da so imeli veliko željo po dosegu vrha. V teh letih greš včasih tudi malo z glavo skozi zid. Prav ta kontekst je ključen za razumevanje njihove odločitve in celotne zgodbe, ki jo film poskuša povedati.

Dare Vidic na predstavitvi knjige Strela z jasnega na Slovenskem knjižnem sejmu. Foto: Ana Kovač

Alpinist Viki Grošelj je na predstavitvi knjige iskreno dejal, da so v mladosti v gore hodili takrat, ko so imeli čas, in niso čakali na ugodno vreme.

Res je, to je dobro povedal.

Vidic v knjigi piše o krivdi preživelega. Ste to opazili pri vseh udeležencih, ki ste jih obiskali, ali je bila še posebej izrazita le pri glavnem akterju?

Vsak je to sam doživljal po svoje. Dare je to krivdo zagotovo čutil, tako kot Angležinja Isabelle, ki je bila prav tako takrat na Triglavu. Pri drugih tega ni bilo tako eksplicitno zaznati. Zanimivo je, da se skoraj nihče od njih ni ubadal s to nesrečo, verjetno to krivdo bolj čuti nekdo, ki to premleva in se s tem ukvarja.

Ali jim je skupno tudi to, da se o nesreči niso pogovarjali z drugimi? Presenetilo me je, da se Dare o tem ni pogovarjal niti s svojo sestro, ki je bila takrat prav tako na gori.

V bistvu se je Dare o tem želel pogovarjati, a se nihče drug ni hotel. To je želel dati iz sebe, to pa lahko storiš samo s pogovorom, na katerega pa nihče ni bil pripravljen.

Zdi se mi, da so se med snemanjem tudi pri tistih, ki do zdaj o nesreči niso govorili, čustva, ki so jih dolga leta tlačili, končno prebudila in so zgodbo, ki so jo pol stoletja zadrževali v sebi, začeli podoživljati. To se v filmu zelo dobro vidi in morda se tega prej sploh niso zavedali.

Dejstvo je, da je vas Dobrava po nesreči povsem zamrla, družine, cele generacije, sploh niso več komunicirale med seboj. Prizadelo jih je, da je sin nekoga preživel, drug pa ne, kar je logično.

Arhivska slika s poti čez Prag 28. julija 1972.

Kaj je glavno sporočilo filma?

Sporočil je več, izpostavil pa bi predvsem dve ključni. Z vidika planinstva je glavno sporočilo jasno: v gore se ne odpravljaj v primeru slabega vremena. Narava ne odpušča in napačna odločitev ima lahko usodne posledice.

Z vidika psihologije pa film poudarja pomen soočanja s travmo. O težkih, travmatičnih izkušnjah se je treba pogovarjati, saj jih le tako lahko predelaš. Sam ali s pomočjo drugih. Najslabša možnost je, da jih potlačiš, saj s tem ne izginejo, temveč te spremljajo in zaznamujejo vse življenje.

Film bo premiero doživel na Festivalu gorniškega filma prihodnji ponedeljek. Kakšen odziv publike pričakujete?

Mislim, da bo film gledalcem všeč že zato, ker pri nas ni veliko slovenskih filmov s planinsko tematiko. Še manj pa je takšnih, ki bi imeli, pa ne da se hvalim, neki nivo.

Poleg tega je v središču zgodbe Triglav, gora, s katero se Slovenci skoraj instinktivno poistovetimo.

Film je drama, upam le, da ne pretežka, čeprav ljudje radi gledamo zgodbe z močnim čustvenim nabojem. Gre za večplasten film – vsakič, ko ga znova pogledaš, opaziš nove detajle, nove plasti in pomene.